Slogarca

TROJNA KARMA

Po smrti fizičnega telesa um ostane nekaj časa neaktiven, kot v globokem spanju, kadar ne sanjamo. Toda kmalu postane zopet aktiven v novem svetu, v novem telesu – astralnem. Skozi vprašanja, ki se ponavljajo o tej tematiki človeške usode, bomo podali podrobnejše obrazložitve o načinu, kako funkcionira najsubtilnejši zakon v materialnem vesolju – karma, univerzalni zakon pravice.

Kaj je to trojna karma?

To je:

1. Sanchita
(zbrana) – nedokončana dobra in slaba dejanja iz prejšnjih življenj, ki se morajo poplačati in se pojavljajo v tem življenju v obliki želja – z drugo besedo, samskare.

2. Prarabdha
(pridržana) – rezultati opravljene karme v prejšnjem življenju, ki se v zdajšnjem življenju zaznavajo kot usoda ali obstoječe znanje.

3. Agami
(trenutna) – karma, ki jo neprestano ustvarjamo z zdajšnjimi in bodočimi dejanji.

Prarabdha karma

Rečeno je, da je prarabdha karma samo majhen delec karme, zbrane iz prejšnjih življenj.

Ali je to res?

Dela iz prejšnjih življenj se odražajo kot rezultat zdajšnje karme. Vendar vsa dela ne prinesejo rezultatov v tem življenju. Nekaj teh sadov bo dozorelo v tem življenju, nekaj pa v naslednjem. To je kot projekcija diapozitivov (slide-showa), kjer operater izbere nekaj izsekov za projekcijo, druge izseke pa pusti za naslednji slide-show.

Razna prejšnja dela so kot diapozitivi, um pa je kot projektor. Projektor mora biti uničen tako, da se v njem ne pojavijo več vtisi bodočih rojstev in smrti.

Kdo je operater projektorja? Kakšen je ta mehanizem, ki izbere majhen del sanchita karme, ki se bo realiziral kot prarabdha karma?

Ljudje morajo trpeti v svoji karmi, toda Ishvara (Vrhovni kontrolor) njihovo karmo upravlja na najboljši način. Bog manipulira s sadovi karme, toda ničesar ne doda in ne vzame iz nje. Podzavest je skladišče dobre in slabe karme. Ishvara vzame iz tega skladišča tisto, kar bo osebi pomagalo pri njeni duhovni rasti, ne glede na to, ali bo to osebi povzročalo trpljenje ali srečo. Tukaj ni nič nepravičnega.

Rečeno je, da karma obrodi sadove po ukazu Boga. Ali to pomeni, da mi žanjemo posledice karme, ker tako želi Bog?

Ishvara je tisti, ki podarja sadove vsakomur v skladu z njegovim delovanjem (karmo). To pomeni, da je v tem primeru On samo agent, ki podarja rezultate glede na zasluge. To je vse. Brez te shakti (energije) Gospoda se karma ne bi odvijala. To je razlog, zaradi katerega je rečeno, da se karma odvija po Njegovem ukazu.

Vrste prarabdhe

1. Iccha (karma, ki smo jo ustvarili s svojimi osebnimi željami). Sem spadajo naše osebne želje, ki jih ustvarimo z delovanjem na določen način, da dosežemo cilj.

2. Aniccha (karma, ustvarjena brez naših želja). Oseba si ni želela nekaj narediti, vendar je na koncu iz nekakšnih njej nerazumljivih vzrokov naredila to dejanje.

3. Pariccha (karma, ustvarjena zaradi želja drugih). Oseba je delovala zaradi želja drugih in tako ustvarila določeno akcijo.

Zakon zadnje misli

»Katero koli stanje bivanja ima človek v mislih, ko zapusti telo, o Kuntijin sin, to stanje nedvomno doseže. Zato, o Arjuna, zmeraj misli Name, hkrati pa se bojuj ter tako opravi svojo dolžnost. Če svoja dejanja posvetiš Meni ter um in inteligenco usmeriš Name, boš brez dvoma prišel k Meni.« (Bhagavad-gita 8.6–7)

Sedaj lahko rečete: če se oseba ponovno rodi skladno z njenim prepričanjem o zadnji misli v trenutku smrti, kako se ta teorija potem vklaplja v teorijo, da so vzroki ponovnega rojstva neizpolnjene želje, ki se morajo izpolniti v naslednjem življenju?

Ideje in misli, ki pridejo v trenutku smrti, so odgovorne za naslednje življenje. Toda v tem času nas Vede obveščajo, da v zadnjih trenutkih smrti prihajajo misli in želje, ki so bile poglavitne tekom življenja.

Izkušnja smrti

»Kakor oseba oblači nova oblačila, stara pa zavrže, tako duša sprejme nova materialna telesa, zapuščajoč stara in nekoristna.« (Bhagavad-gita 2.22)

V predelu srca, ki je osvetljen, duša s pomočjo te svetlobe zapušča telo skozi oko, teme ali druge kanale v telesu. Ko tako zapušča telo, z njo zapusti telo tudi življenje. Z njo pa nas zapustijo tudi vsi vitalni znaki življenja.

»Tako kot gosenica, ki prileze do konca lista, najprej s svojim prednjim delom prestopi na drug list in potem povleče preostali del, tako tudi duša, ko odvrže staro telo, prestopi k novemu telesu na podoben način.« (Brihad-aranyaka Upanishada)

Ko oseba umira, najprej začne težko dihati; to pomeni, da se oseba ne zaveda umirajočega telesa. Um se naenkrat znajde v novem telesu, pri tem pa začne omahovati med starim in novim, vse dotlej, dokler se navezanost dokončno ne prenese na novo telo. Medtem pride do nekaj močnih vdihov (hropenja), kar pomeni, da se um še za kratek čas vrne v umirajoče telo. To tranzitno stanje uma je podobno sanjanju. (Ramana Maharshi)

Dokler prana dviguje in apana spušča življenjsko silo, obstaja kontinuiteta življenja. Ko ena od teh sil oslabi, življenjska sila odide. Če apana oslabi, takrat jiva (duša) zapusti telo skozi teme, usta, nos ali uho. Če oslabi prana, tedaj duša zapusti telo skozi anus.

Yoga poudarja, da se fluid prane dvigne do popka, kjer se nahaja drugorazredni subtilni center, ter se tekom smrtne agonije dvigne do srca. Enako velja za Manas (um), ki se usmeri od možganov proti srcu, njegova združitev s fluidom prane pa ustvari subtilno telo, ki se odvaja od grobega telesa s pomočjo smrtnega izdiha. Takrat se to nahaja na subtilni ravni, ki je nad to grobo materijo.

Ko človek umre, s seboj nosi linga shariro (subtilno telo), ki je sestavljeno iz petih jnana-indriya čutil za doseganje znanja: vid, sluh, otip, okus in vonj; petih karma-indriya čutil za delovanje: oči, nos, uho, anus in genitalije; petih prana zrakov v telesu; manasa (uma), buddhi (inteligence), chitte (vtisov v umu), ahankare (lažnega ega) in spremenljivih karmashraya (zalogovnika delovanja), dejavnosti, ki bodo oblikovale naslednje življenje.

Resnično živo bitje je večno in neonesnaženo. Reinkarnirani ego pripada nižjemu nivoju in se transcendentira s samospoznanjem.

Zdajšnje stanje neznanja nastane zaradi poistovetenja duše s telesom. Jasno moramo razumeti, da ni duša ta, ki prihaja in odhaja, ampak si samo um osebe zamišlja, da je tako. Na katerem koli nivoju deluje um, si ta kreira svoje telo; v fizičnem svetu fizično telo, v svetu sanj pa telo, ki je mokro, kadar sanjamo o dežju, in bolno, kadar sanjamo bolezen.

Tisti, ki so videli resnico, so zaključili, da neobstoječe (materialno telo) ni trajno in da se večna (duhovna duša) ne spreminja. Do tega zaključka so prišli s proučevanjem narave obojega. (Bhagavad-gita 2.16)

Čas umiranja

Obstaja samo ena vrsta smrti. Toda način umiranja je odvisen od karme. Različne vrste notranjih misli se odsevajo v načinu umiranja. Bishma (veliki general in samospoznana oseba), potem ko je bil na bojnem polju Kurukshetre (v času, ko je Krishna izgovoril Bhagavad-gito svojemu bhakti-borcu Arjuni pred 5.000 leti) prestreljen s puščicami, je čakal štirinajst dni na ugoden trenutek, da zapusti telo, ko se sonce giblje po severni strani. Vse mora biti narejeno pod ugodnimi astrološkimi aspekti, ker to osebi daje veliko moč.

»O največji med Bharatami, zdaj ti bom opisal, kdaj se yogi, ki zapusti ta svet, vrne in kdaj ne. Tisti, ki spoznajo Vrhovni Brahman, dosežejo le-tega, če zapustijo svet v času, ko prevladuje vpliv boga ognja, v svetlobi, v ugodnem trenutku dneva, v štirinajstdnevnem obdobju rastočega meseca ali v šestmesečnem obdobju, ko sonce potuje proti severu. Mistični yogi, ki zapusti svet v dimu, ponoči, v štirinajstdnevnem obdobju pojemajočega meseca ali v šestmesečnem obdobju, ko sonce potuje proti jugu, odide na Mesec, zatem pa se vrne na Zemljo.

Vede pravijo, da je iz tega sveta mogoče oditi na dva načina: v svetlobi in v temi. Kdor ga zapusti v svetlobi, ne pride več nazaj, kdor ga zapusti v temi, pa se vrne.« (Bhagavad-gita 8.23–26)

Prehodno stanje

Včasih oseba ne more takoj preiti v drugo telo, ampak se nekaj časa nahaja v t. i. prehodnem stanju, odvisno od njegove karme.

Obstajata dve stanji, v katerih je človek: stanje v tem svetu in stanje v drugem. Potem je tukaj še tretje stanje med tema dvema, ki je podobno sanjam. Najpogostejši brahmanski opis tega mehanizma je, da po zapustitvi človeškega telesa duša prebiva okoli dvanajst dni v tranzitnem telesu duha (preta). Zatem, osvobojena tega stanja skozi ritualna darovanja (shraddha) sinov, potuje v prebivališče prednikov (Pitraloka) in tako tam ostane nedoločen čas.

Po fizični smrti um ostane nekaj časa neaktiven, kot v globokem spanju, ko sanje ne obstajajo. Toda hitro postane ponovno aktiven v novem svetu in v novem telesu – astralnem.

V vmesnem stanju ne obstajajo prave kočije, konji niti ceste; vendar s pomočjo duše oseba ustvarja kočije, konje in ceste. Ne obstajajo resnični blagoslovi, radosti niti uživanje, toda ustvarja blagoslove, radosti in uživanja. Tam ni pravega morja, jezer in rek, toda ustvari jezera, morje in reke. Oseba je kreator vsega tega zaradi vtisov, ki so ostali od prejšnjega delovanja.

V vmesnem stanju oseba doživlja obe stanji, tisto iz prejšnjega življenja in tisto iz bodočega, na naslednji način. Ko oseba umre, živi samo v subtilnem telesu, v katerem so vtisnjene impresije prejšnjih dejanj, ki se jih zaveda. Na ta način doživlja pravo stanje. Prav tako v vmesnem stanju vidi slabo in dobro, ki bo šele prišlo, saj sta ta pogojena s slabim in dobrim na zemlji ter z njenim značajem, ki jo je privedel do teh dejanj.

Tako oseba počasi vstopa v naslednje življenje, državo t. i. naslednjega rojstva.

Avtor: Krunoslav Đurđević
Prevod: Sadacara Sany Dasa