Klemen Slakonja

Avtor: Slogarca brez komentarjev

Na slovenski Emi za letošnjo Evrovizijo v Švici je slavil Klemen Slakonja, znani slovenski voditelj, imitator in pevec. V superfinalu se je pomeril z July Jones in uspel mu je veliki met,  zmaga. Kar je toliko bolj dragoceno, saj sploh ni pevec, bolj je uspeval v drugih medijskih vodah. Pesem je čustveno obarvana, saj je posvečena ženini borbi z boleznijo, ki jo je na srečo premagala. V tej težki katarzi je Klemen izoblikoval poduhovljene misli, ki nas opominjajo na neizbežni konec vsakega bitja in vse je rezultiralo v lepi ganljivi baladi, 'Koliko časa nama je še ostalo'?

Zapel je pesem v angleškem jeziku, 'How much time do we have left'- med scenskim nastopom je izstopal insert, ko je na glavo obrnjen viseč v zraku pel pesem, kar sigurno ni bilo enostavno. Klemen se mi je zapisal v spomin s fenomenalno parodijo o Putinu, ki dandanes zveni skorajda preroško, saj se takrat še nobenemu ni sanjalo o napadu na Ukrajino in Putinovih imperialnih težnjah. Danes ima pesem Putin Putout že 57 milijonov ogledov, poslušati sedaj to pesem pa  je mnogo bolj pomenljivo kot pred 8 leti.

Včerajšnjo Emo je vodila Raiven s sovoditeljem, Raiven nas je lani zastopala na Evroviziji in razveselila nas je z uvrstitvijo v finale, kot že leto prej Joker Out.

Vsekakor Klemnu privoščimo vse najboljše na evrovizijskem odru, ni dvoma, da bo nalogo izpeljal kot popolni profesionalec s premnogimi izkušnjami, istočasno pa mu želim vse najboljše tudi na družinski platformi, da bi še dolga desetletja užival družinsko srečo s svojo ljubljeno ženo Mojco, da bodo grenke misli, koliko časa nama še ostaja, samo še bled spomin v ekspanziji sreče, zdravja in osebnega zadovoljstva.

Preberi celoten članek - Klemen Slakonja

Alfred Ford

Avtor: Slogarca brez komentarjev

Alfred Ford (rojen 1950 leta), je ameriški poslovnež in pravnuk Henrya Forda , ustanovitelja Ford Motor Company. Rojen  v vplivni in ugledni družini, je v mladih letih začel preučevati raznorazne duhovne knjige. V enem intervjuju je dejal, da so edine knjige, ki so ga prepričale, knjige Šrila Prabhupade. Tako se je začel  dopisovati z njim, prvič sta se srečala v Dallasu. Alfreda je Prabhupada prepričal kot človek, kot duhovni vodja in preko vzvišenih knjig čistega duhovnega znanja. Bil je očaran nad vsem, kar je spremljalo skromnega indijskega guruja. Odločil se je, da sprejme od njega iniciacijo, od takrat je znan v duhovnih krogih kot Ambarisha das.  Ostal je zvest ISCKONU, gibanju Hare Krišna vse do današnjih dni. Postal je prepoznaven promotor in dobronamernik ter donator, ki je bil prisoten pri nakupu večjih templjev. Njegov največji oziroma vseživljenjski projekt je izgradnja največjega vedskega templja v Mayapurju, Vedski planetarij. Gre se za megalomanski projekt.

Šrila Prabhupadova vizija

Šrila Prabhupada je bil pravi vizionar. Vedno je imel zelo velike ideje za širjenje zavesti Krišne in idealne vedske kulture.

Ena od Šrila Prabhupadovih številnih daril svojim privržencem in celotnemu svetu je bila njegova podrobna vizija za tempelj vedskega planetarija. Šrila Prabhupada je imel jasno vizijo templja in jo je izrazil ob mnogih priložnostih. Želel je edinstven vedski planetarij, ki bi predstavil vedsko perspektivo življenja, vključno z gigantskim prikazom materialnega in duhovnega sveta, ki bi si ga lahko ogledali romarji na različnih ravneh med potovanjem skozi planetarij.

 Zdaj tukaj v Indiji gradimo zelo velik vedski planetarij ... znotraj planetarija bomo zgradili ogromen, podroben model vesolja, kot je opisano v besedilu petega speva Srimad Bhagavatama. Znotraj planetarija bodo model preučevali opazovalci z različnih nivojev s pomočjo tekočih stopnic. Podrobne informacije bodo podane na odprtih verandah na različnih nivojih s pomočjo dioram, grafikonov, filmov itd.

Napisala Slogarca (© vse avtorske pravice pridržane)

Preberi celoten članek - Alfred Ford

Narava proti človeštvu

Avtor: Slogarca brez komentarjev

Mati narava bije vojno proti človeku, ki je žal postal sovražnik matere narave. Samo v sto letih vidimo popolno preobrazbo matere Zemlje. Industrializacija je spremenila podobo planeta. Če so še naši dedki in babice uporabljali za prevoz konje, za orati polja vole, ali pa so hodili peš, je danes vse bistveno drugače.

Mati zemljica je prepletena s cestami, po nebu letajo letala, helikopterji, po morju plujejo ladje, vsepovsod tovarne, železnice, avtoceste.

Vrtajo v gore, da naredijo predore, meče se plastika, strupi, onesnažujejo se reke, jezera, morja...

Do živali in rastlin se obnaša človek uničevalno, brez vesti in srca, to je samo profit, meso, ki se ga pridobi z ubijanjem v klavnicah, grozljive razmere pri reji živali ali težnji po čimveč produktih, kot je zadnja afera na kokošji farmi. Kam si zašel, človek?

Materialna energija in moč matere zemlje presega vse človeške moči. Nje ni mogoče poraziti, nje ni mogoče si podrediti. Moč, ki se sprošča ob potresih, vulkanih, orkanskih vetrovih, poplavah, ta moč presega vsa človeška orožja, celo jedrsko orožje.

Iz prijatelja smo si naredili sovražnika, ki se nas zna otresti kot prah s svoje zelene obleke.

Preberi celoten članek - Narava proti človeštvu

Kolektivne religije in bog kot starševska figura ter ohranjanje vernikov v poziciji otrok

Avtor: kruhoborec brez komentarjev

1000 bogov, ker je 1000 kultur znotraj katere ima vsaka svojo (mitološko) predstavo boga, ampak vsem je nekaj skupno - vernikovo doživljanje boga se izoblikuje v odnosu, kako je doživljal svoje starše v otroškem obdobju, ker za otroka so starši bogovi. V patriarhalnih (abrahamskih) religijah je najpogosteje to neka (stroga) starševska ali očetovska figura, kar pomeni, da vernika sili v pozicijo poslušnega in pridnega otroka, ki izpolnjujeje strogo "božjo voljo" in dosledno upošteva in izpolnjuje "božjo zakonodajo" po svetih spisih.

Ampak otrok se mora razvijati, zoreti, slej ko prej tudi odrasti ? Če ni "osebnostne evolucije", psihološkega zorenja, ostanemo čustveno na ravni otroka. To je zelo slaba religija, v kolikor od vernika zahteva, da smo kakor otroci,

  • da je vernik nebogljen, odvisen (od staršev/boga), nesamostojen, kjer le sprejema starševske zapovedi in (verske) resnice,
  • da vernik ne izoblikuje svojih pogledov in nazorov, je plah in si ne upa podati v neznano, v svet dvomov, temveč vedno rabi odobritev boga (staršev),
  • da je vernik negotov in rabi stalno spodbudo in potrditve staršev, ki mu daje občutek, da je dovolj dover, da ga bog (starš) prime za rokico in ga vodi,
  • da vernik ni sposoben izoblikovati kritičnega mišljenja, torej brez pomisleka in dvoma sprejema (verske) "resnice" dane s strani staršev oz. kulture, v kateri je odraščal,
  • da je vernik zgolj poslušen in ubogljiv, sprejemajoč, ker hoče zadovoljiti čustveno neubrane, (pre)zahtevne starše (boga).

Vernik oziroma še posebej, ko je bil otrok, doživlja boga, kakor svoje starše. Če je imel vernik v otroštvu dober odnos s starši, funkcionalne in ljubeznive starše, ki so bili uglašeni na njegove čustvene potrebe in s katerimi se je dobro ujel, razumel, bo takšen tudi njegov bog - dober, odpuščajoč, ljubeč, čustveno naklonjen, tolažilen, vzpodbujajoč, pozitiven, razumevajoč in prizanesljiv ob možnih napakah. Torej kdor je imel dobrega boga (starše), ima praviloma dobro popotnico za življenje in kot odrasel "trdnejšo osebnostno strukturo" ali psihološko stabilnost, je bolj zadovoljen, zaupa vase, v ljudi, v svoje sposobnosti, ker je tega dobrega "starševskega boga" tudi ponotranjil in izgradil dobro samopodobo.

Kaj pa v nasprotnem primeru, ko so starši (oba) odpovedali, spodleteli pri svoji nalogi, bili morda celo slabi, kruti, zlorabljajoči?
 

Preberi celoten članek - Kolektivne religije in bog kot starševska figura ter ohranjanje vernikov v poziciji otrok

Dvom je za pogumne, slepa vera za šibke

Avtor: kruhoborec 1 komentar

Upam, da ostanem skeptik do smrti, ker potem, ko enkrat sveto veruješ v nekaj, ne nujno bog, si zapreš vsa raziskovalna vrata DVOMA, nisi več radoveden in pustolovski iskalec, ki ga očara novo, nepredvidljivo in nepričakovano, potem "veš" in ti ni potrebno naprej raziskovati. Postanemo nekdo, ki hoče zapluti v varni pristan gotovosti in spustiti sidro, kjer nas nihče ne ogroža s svojimi resnicami, a oropan odisejevskih dogodivščin. In ker imamo eno in edino zveličavno resnico, delujemo izključevalno, enoznačno, poenostavljeno. Tako zadušimo radovednega raziskovalnega duha dvoma v sebi in sami sebi preprečimo, da bi videli stvari še iz drugih perspektiv, obogateno, kompleksno, kakršen dejansko je svet.  Tudi bolj ranljivi postanemo, ko verujemo, lažji plen za vodenje s strani ideoloških versko-političnih pastirjev, bolj dojemljivi za manipuliranje in indoktrinacijo, lažje se nas da prepričevalno naščuvat, kako naj sovražimo, prej postanemo nestrpni, sovražni do drugačnih vidikov, celo tekmovalni pri stalni potrebi po dokazovanju edino zveličavne resnice, ki bi jo radi z užitkom potiskali drugim dol po goltancu, samo da so tiho…

Preberi celoten članek - Dvom je za pogumne, slepa vera za šibke

Rss feed za to kategorijo