V starodavnih indijskih vedskih spisih je opisano, da živimo v svetu tesnobe, obstaja pa dimenzija onkraj le te, kjer je življenje večno in blaženo in kjer ni tesnobe. Vsi lahko to, bodisi smo verni ali ne, zaznavamo na lastni koži, da nam trenutki bolečine pač niso prihranjeni.
Ni dneva, ko ne bi bili tesnobni, bodisi zaradi samih sebe ali zaradi drugih. Največkrat čutimo večjo tesnobo, če je bitje, ki nam je izjemno pri srcu, v stiski in bolezni ali jo celo izgubimo, ta tesnoba zna biti še večja kot od naših lastnih tegob.
Vmes se prepletajo trenutki radosti, sreče, zadovoljstva, ampak vselej smo v potencialni nevarnosti, da nas preplavi kakšen val bede, ki nas potopi pod gladino, potem se dvignemo, zadihamo, pa spet pride nov val...
in tako ves čas našega tuzemskega bivanja.
Vse to pa postane drugače razumljivo, če dojamemo, da smo le duša, ki prebiva v telesu, da je tisto, kar prežema naše telo neuničljivo in da nihče ne more ubiti ali uničiti nesmrtne duše.
To zavedanje nas pomiri in nam daje energijo za naprej, da skušamo biti dobri, pošteni, da skušamo pomagati, da ne želimo biti zavidni, nasilni ali zlobni ter pohlepni... Ker kaj ti pomaga, če ves svet pridobiš, pa svojo večno dušo pogubiš?
Čutimo in vemo, da se bomo spet enkrat sešli z našimi dragimi onkraj smrti, da nas čaka nekje tudi večno prebivališče, kjer bosta zavladala smeh, sreča in veselje brez prisotnosti telesnih tegob. Potem tesnoba izgine in strah se izgubi in v naših srcih zavlada mir. Mir, ki ga prinaša le vera v Boga ter zaupanje v to, da je smrt le prehod, da ni konec.
V vedah je lepo zapisano glede razmer v našem svetu;
citiram objavo Sadacare Sany dasa;
Ljudje brez ātma-tattve se ne sprašujejo o življenjskih problemih, ker so preveč vezani na premagljive vojake v obliki telesa, otrok in žene. Čeprav imajo dovolj izkušenj, vseeno ne uvidijo svojega negibnega uničenja.
Materialni svet, v katerem živimo je svet smrti. Vsa živa bitja od -Brahme, čigar življenjska doba je nekaj tisoč milijonov let, pa do mikrobov ,ki živijo le nekaj sekund-se bojujejo za obstanek. To življenje je torej neke vrste boj z materialno naravo, ki vsakomur vsili smrt. V človeški obliki življenja je živo bitje povsem sposobno, da lahko dojame ta velik boj za obstanek, toda zaradi prevelike navezanosti na družinske člane, družbo, domovino itd. hoče doseči spravo z nepremostljivo materialno naravo s pomočjo telesne moči, otrok, žene, sorodnikov itd. Čeprav ima glede tega dovolj izkušenj tako iz lastne preteklosti kot tudi iz prejšnjih primerov svojih pokojnih prednikov, ne uvidi, da so vsi tako imenovani bojevniki v obliki otrok, sorodnikov, članov družbe in rojakov premagljivi v velikem boju. Človek bi moral dobro razmisliti o dejstvu, da sta njegov oče in oče njegovega očeta že umrla in da bo zagotovo umrl tudi on sam; njegovi otroci, ki bodo postali očetje svojih otrok, pa bodo s časoma ravno tako umrli.
V boju z materialno naravo nihče ne bo preživel. Zgodovina človeške družbe to neizpodbitno dokazuje, toda neumni ljudje še vedno napovedujejo, da bodo lahko s pomočjo materialne znanosti v prihodnosti živeli večno. Ta skromna vednost v človeški družbi je vsekakor zavajajoča in je posledica zanemarjanja konstitucije žive duše. Materialni svet obstaja le kot sen, zaradi naše navezanosti nanj. Živa duša se v resnici vedno razlikuje od materialne narave. Velik ocean materialne narave burkajo valovi časa, tako imenovane življenjske razmere pa spominjajo na mehurčkanje pene, ki se pojavlja pred nami v obliki telesnega jaza, žene, otrok, družbe, rojakov itd. Zaradi pomanjkljive vednosti o lastnem jazu postanemo žrtev sile nevednosti; tako pogubljamo dragoceno energijo človeškega življenja v jalovem iskanju trajnih življenjskih razmer, ki v materialnem svetu niso mogoče.
Naši prijatelji, sorodniki, dozdevne žene in dozdevni otroci niso le premagljivi, temveč tudi zbegani pod vplivom zunanjega slepila materialne eksistence, zato nas ne morejo rešiti. Kljub vsemu pa mislimo, da smo varni v krogu družine, družbe ali države.
Ves materialistični napredek človeške civilizacije je kot krasitev mrtvega telesa. Vsakdo je mrtvo telo, ki se otepa samo nekaj kratkih dni, pa vendar vso energijo človeškega življenja tratimo s krasitvijo tega mrtvega telesa..
(Komentar H.D.Grace A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada) Šb 2.1.4
Spominjam se mlajših let, ko je vse bilo videti igrivo in veselo, cveteli smo v vseh pogledih, tako fizično kot psihično. Dela je bilo v izobilju, vedelo se je, da boš šel še nekje vitalen v upokojitev in nekaj imel še od življenja, če ti bo le zdravje služilo.
Gradilo se je, kupovalo se je, cene so bile zmerne, vsak je nekako preživel, redki so bili na socialni, takrat se jih je klicalo hudomušno, čeprav ne najbolj dobronamerno, da so sončna uprava.
Ljudje so hodili na morje, smučanje je bilo zlahka dostopno tudi za nižje plačane poklice, obiskovalo se je poleti bližnje reke, vse je bilo nekako v razcvetu. Zlahka si prišel do zdravnika, zobozdravnika, vse je bilo brezplačno, še največji revež si je lahko uredil zobe.
Slaščičarne, bifeji, gostilne, vse je bilo polno ljudi, smeha, veselja, zaupanja v bodoče dni. Potem je prišlo do težkega razpada Jugoslavije, začelo se je počasi govoriti, da bo tudi Slovenija sprejeta v EU ter NATO. To se je takrat slišalo kot sveti gral, čaka nas indija koromandija, med in mleko se bo cedilo- to smo si pač mislili, vsi malček naivni in prepričani, da zdaj bo pa še boljše kot prej. Tu pa tam je padla opazka, kako smo pošiljali denar v Beograd, center bivše Juge, a zdaj bo denar ostal samo za nas, ljudi, vse bo boljše in lažje.
Tako smo davnega leta 2004. postali člani EU, istega leta je Slovenija marca vstopila tudi v NATO. Tako, zdaj bo pa vse super, smo si kimali veseli in ponosni, kako smo napredovali kot prebivalci male Slovenije. Minilo je 21 let in kje smo zdaj??
Quo vadis, domine? Oziroma naša ljubljena državica, le kam greš??
Zdravstvo nam je začelo razpadati, za zobe že moraš biti bogat, ostali smo in bomo škrbi, penzije nam vodilni oddaljujejo do blizu 70-ega leta, ko smo že za v domove in varovana stanovanja. Inflacija je tako prikrito visoka, da denarčki kopnijo kot prvi sneg pred našimi očmi. 100 evrov postaja drobiž.
Vmes propadajo firme, doživeli smo covid, gledamo vojno v Ukrajini, ki ji ni konca, ter pobijanje v Gazi.
Le kam gremo, le kam smo zašli, kako nizko lahko še gredo stvari? Ali bo Evropa postala počasi tretji svet, ali nas je dohitela karma, ko smo mižali ob pobojih v Libiji, Siriji, Iraku in tako naprej...
Bog nam pomagaj in veseli bomo že, če se nekega dne ne prebudimo v 3. svetovni vojni. Vmes pa ne pozabimo na optimizem in dobro voljo ter na upanje, ki vedno ostaja zadnje pribežališče.
Vsi začudeno opazujemo delovanje politike in to že od covida dalje. Zaradi virusa, ki dandanes ni več videti tako grozljivo smrtonosen, saj so že prej razsajale v preteklosti jetika, gripe ali pljučnice, so nas dobesedno zapirali kot miši v kletke.
Vladalo je grozljivo vzdušje strahu, češ, boj se, boj se sočloveka, kontakta z njim, stalno imej masko, bodi zaprt v občine. V službah je vladala tiha diktatura, ali testiranje ali cepljenje. Večina je raje šla na cepljenje kot na nenehna mučna testiranja s stanjem v dolgih kolonah ljudi, po cepljenju pa so nas doletele raznorazne težave.
Pri meni je izbruhnila po drugem odmerku astra zenece težka okužba obraza, bil je potreben operativni poseg, še danes imam brazgotino. Rešili so me antibiotiki ter požrtvovalni domači doktor s prijazno medicinsko sestro, v nasprotnem danes ne bi več tu pisala. Nekateri so zboleli za covidom necepljeni in pretrpeli hude težave s posledicami, od strdkov, diabetesa, dolgotrajnega kašlja.
Covid pravzaprav je bila neka nova čudna bolezen, ki ti je odvzela vonj in okus, kar je bilo silno nenavadno, meni se je to zgodilo prvič v življenju. Kot bi bil v sterilnem okolju, kjer ne vonjaš in ne okušaš nič. Covid po mojem mnenju obstaja, obstajajo posledice po covidu in po cepljenju, le ukrepi so bili preveč drastični, preveč ogrožujoči tudi za gospodarstvo, saj lahko sami zaznavamo, da po covidu in slava Ukraini cene noro divjajo v višine, da jih komajda dohajamo zasopihani s praznimi denarnicami.
Po covid bolezni, ki se je začuda končala z napadom Putina na Ukrajino, smo bili priča novemu medijskemu prepričevanju, kako nas Rusi ogrožajo, kako smo tik pred 3. svetovno vojno, nad nami so hrumela letala, posebej ponoči.
Škoda, škoda vseh teh mladih življenj, za politične spletke in interese!
Vsa slava ne Ukrajini, ampak vsem mladeničem na ruski in ukrajinski strani, ki so umrli, so pohabljeni, ali globoko duševno ranjeni zaradi grozot vojne. Da bi vsi lahko živeli v miru, da bi se končal pekel vojne vsepovsod po svetu. Z nastopom Trumpa na oblast kar naenkrat vojna ni več videti tako blizu, shajajo se politiki, tudi rusko-ameriška srečanja se odvijajo, upajmo na boljše čase!
Čeprav na vsa dogajanja obstaja strah, da jih en priletni gospod Trump, naš slovenski ženin, dolgo le ne bo mogel zadrževati, teh apokaliptičnih jezdecev vojne, ki se radi gredo vojno na daljavo in pri tem štejejo kovance od vojnega dobičkarstva.
Ali se tudi vam zdi, da čas teče vedno hitreje, kot bi se pospeševal? Starejši kot smo, bolj hitro mimo nas drvijo ure, dnevi, meseci in leta. Včasih se kar zamislim, koliko časa mi je še ostalo, če se bo vse odvijalo s takšno bliskovito hitrostjo.
Še včeraj je bil videti čas neskončen, danes se je ta neskončnost že zreducirala na končno postajo, tam nekje do sto let?? Če bo sreča.
Vsak si želi še izpopolniti vse svoje cilje na tem zemeljskem prebivališču, tako duhovne kot materialne. Morda še postati boljša oseba, narediti še kaj za sočloveka, še kaj dobrega, kar nam zna prinesti odpustke ob končni sodbi.
Ko si mlad, je vse videti kot stagnacija, ki se z bežanjem let pretvori v drvenje dogodkov in časa, da se vmes kar zdrzneš, a ni bilo ravno včeraj novo leto? Vsaj tako se ti zdi, a smo že konec februarja. Zanimiv je citat iz vedskih spisov, kjer piše;
Vse, kar se dogaja v okviru časa, ki sestoji iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, so samo sanje.
Vsekakor bi marsikdo tu zmajeval z glavo, kakšne pravljice pa so to, a če pogledamo nazaj v pretečena desetletja našega življenja, ali ni vse zavito v neko meglo, vse kot bi zbledelo, pa tudi desetletja so v spominu morda zgolj kot ena sekunda, ki je zdrvela s svetlobno hitrostjo mimo nas. Ali še to, ko zaspimo, pa pozabimo na vse, kdo in kaj smo, ničesar več ne vemo o sebi, v spečem stanju pozabimo na svojo identiteto v budnem stanju.
