Naravno je čutiti strah pred neznanim, ki nas lahko čaka v bližnji prihodnosti. Kar zadeva smrt, jo lahko povzroči tudi pričakovanje težav, ki spremljajo sam proces umiranja, kot so neozdravljiva bolezen, slabost, bruhanje in celo strah pred zapuščanjem bližnjih. Na strah lahko vpliva tudi žalost družine, ki obkroža umirajočo osebo, ali brezup zdravnikov ali medicinskih sester, ki menijo, da jim ni uspelo ohraniti osebe pri življenju.
Vendar pa lahko umiranje s smrtjo razbremeni bolno telo. Smrt ni sovražnik, ampak naravni del življenja, del našega obstoja, prehod med ravnmi resničnosti. Smrt je v harmoniji z naravo, tako kot drevo jeseni izgubi listje. Ne mislimo, da je nepravično, da drevo pozimi zaspi, niti ne mislimo, da ni več popolnoma živo. Podobno, če bolnik umre kljub vsem vloženim prizadevanjem, zdravniki in medicinske sestre ne bi smeli misliti, da so spodleteli. Morda je bolje, da osebo pustimo mimo, kot da jo silimo, da še naprej živi v telesu, ki trpi. Z drugimi besedami, morda je bolje, da se sprijaznimo s smrtjo, kot pa da jo poskušamo premagati. Proces umiranja je lahko težaven, vendar je začasen.
Najbolje je, da svojo zavest osredotočimo na to, kaj nam bo pomagalo doseči naš najvišji cilj po smrti. Seveda je morda žalostno zapustiti dom in ljubljene, toda če se selimo v večji in lepši dom, zakaj bi obžalovali? To je srečen dogodek. Takšen odnos nam lahko pomaga, da odvrnemo pozornost od bolečine, ki jo morda čutimo. Negotovost našega naslednjega cilja je glavni vzrok za strah pred smrtjo. Če se tako počutite, bodite predani in vedite, da vas bo usoda ali Bog postavila v situacijo, kjer se boste najbolje naučili, kar morate. Vesolje temelji na sočutju.
Nismo tukaj zaradi kazni, ampak zaradi naše želje po izkušnji materialnega obstoja in fizičnega čutnega užitka. Namen življenja je, da se naučimo več o sebi in o tem, kdo smo. Smrt ni le stvar staranja, bolezni in končne smrti. Naravna smrt nastopi, ko v tem življenju opravimo tisto, kar smo morali narediti. Morda smo želeli narediti več, toda ko opravimo, kar smo morali narediti, gremo naprej. Narava bo poskrbela, da zapustimo to raven. Življenje je učilnica, kjer se učimo, se učimo in opravljamo preizkuse. Morda smo se pripravljeni učiti ali ne. Morda sodelujemo ali ne. Lahko se vedno znova soočamo z istimi preizkusi, dokler se ne naučimo vseh lekcij, potrebnih za prehod na naslednjo raven. Izbira je naša.
However, dying can relieve the burden on a sick body. Death is not an enemy, but a natural part of life, a part of our existence, a transition between levels of reality. Death is in harmony with nature, just as a tree loses its leaves in autumn.https://t.co/jcCZyzMpUOpic.twitter.com/hBe3yvAnPr
In če ste padli na preizkusu, ne skrbite. Pojavile se bodo nove priložnosti. Opustite strah in dovolite Bogu, da vas postavi v situacijo, kjer boste najbolj uspevali. Zaupajte, da bo Bog poskrbel za vas. Dosegli boste, kar se morate naučiti in doseči. Morda ne bo tako, kot ste si predstavljali ali pričakovali, vendar bo to za vaše končno dobro, ki je vedno boljše od tistega, kar smo pričakovali, ali celo več od tistega, kar morda trenutno razumemo, bodite odprti za to. Ko se bo bližal trenutek zapustitve telesa, se bodo pojavila številna spoznanja, ki vas lahko vodijo in vam dajo vpogled v pravi duhovni namen, ki ste ga imeli v tem življenju in ga boste imeli v naslednjem. Medtem ko o tem premišljujete, molite in iščite vodstvo. Opustite svoja pričakovanja in dovolite Bogu, da vam pokaže pot. Strah pred smrtjo kaže na napačno razumevanje življenja. To je strah pred spoznanjem našega pravega jaza, ki presega identifikacijo s telesom. Mnogi se obotavljajo soočiti z njim. Če človek ni poznal ničesar drugega kot svojo fizično identiteto, ga lahko že sama misel na izgubo telesa prestraši. Toda kako lahko kdo misli, da telo obstaja, ko je očitno, da je v ta začasni svet prišel z rojstvom in ga mora zapustiti v trenutku smrti?
Vse naše imetje, odnosi, celo naši talenti in spretnosti so začasni. Kako so lahko naša telesa kaj drugega? Če se bojimo smrti, je to kot da bi se bali opustiti stara in ponošena oblačila. V tem smislu je um glavni vzrok strahu in trpljenja. Vendar pa je isti strah in tesnoba lahko blagoslov, ker kaže, kako se um oklepa želenega modela, kako bi morale biti stvari. Um projicira svojo lastno resničnost in zaznave na zunanji svet. Ko stvari niso takšne, kot smo si jih predstavljali, jih um težko sprejme in zato trpimo. Da bi izkusili osvoboditev od trpljenja, moramo preseči svoje navezanosti, ego in želje. Na ta način ima zavedanje o bližajoči se smrti pomembno vlogo, saj nam pomaga preseči začasne posvetne navezanosti s povečanjem našega napredka in lastnosti, ki nam jih ponuja naš obstoj v različnih telesih na različnih ravneh zavesti. Pomembno je razumeti, da se nam ni treba bati smrti, ker smo vsi nesmrtni. To je očitno.
Vsako zimo drevesa, rastline in trava skoraj umrejo, da bi preživeli. Pomlad je oživela. Tudi če se les spremeni v prah, je na njem, da razvije novo življenje z ostanki. Tudi če se voda iz vodnih teles posuši, para, ki tako nastane, ustvari oblake, ki izlivajo vodo za novo življenje. Priča smo številnim spremembam iste energije. To je neskončen krog, katerega del smo vsi. Podobno kot ko pride do smrti, naše fizično telo izgine, toda naše življenje se nadaljuje na neki drugi ravni. Tako skozi smrt pride obnova.
Kot je zapisano v starodavni Bhagavad-giti: »Nikoli ni bilo časa, ko jaz (Vrhovno bitje) ne bi obstajal, niti ti, niti v prihodnosti nihče od nas ne bo prenehal obstajati.« (Bg. 2.12)
In nadalje: »Nobeno orožje ne more preseči duše. Ogenj je ne more sežgati, voda je ne more zmočiti, niti veter je ne more posušiti. Te osebne duše ni mogoče zlomiti, stopiti, zažgati ali izsušiti. Je večna, vseprisotna, nespremenljiva, negibna in večna. Pravijo, da je duša nevidna, nepredstavljiva in nespremenljiva.
Ker to vemo, ne bi smeli objokovati telesa.« (Bg. 2.23–25)
Duša prevzame oblike za svoje izkušnje v materialnem svetu, vendar je nikoli ne moremo ubiti niti ne umre, ampak še naprej obstaja, ko telesa postanejo neuporabna. Smrt nas razbremeni in osvobaja nakopičenih navezanosti, položajev in površnih želja. Pokaže nam, kaj je nepomembno, tako da nas vodi k opuščanju stvari, ki nam ne morejo pomagati ali nas odvračajo od razumevanja, kdo v resnici smo. Čeprav smo tukaj, da izkusimo nešteto vidikov materialnega obstoja, ne bomo nikoli razumeli svoje duhovne identitete, če se vanje preveč zapletemo. Smrt nas sili, da se spoprimemo z minljivim in ga spustimo. Je naslednji korak v procesu učenja, ko se približujemo temu, kdo v resnici smo. Žal se nam smrt, če smo preveč navezani na telo, položaj, imetje in odnose, lahko zdi kot kruta kazen. Vendar pa je lahko darilo, celo blagoslov.
Ko bomo razumeli, da smo vsi duhovna in nesmrtna bitja, bomo razumeli, da kljub izginotju telesa življenje teče naprej. Tako se bomo osvobodili strahu in se bomo v miru gibali proti smrti. Razumeli bomo, da ni smrti, ampak le napredek navzgor, v katerem postajamo vedno bolj popolna bitja, ki se nenehno učijo za višji namen. Smrt je le konec ene stopnje in prehod v naslednjo. Edino, kar nas upočasnjuje pri našem napredku, je pomanjkanje vere v Vrhovno bitje in naše oklevanje, da bi se zanašali nanj. Za materialista, ki se boji izgubiti vse, je smrt kot železni objem, oblika Vrhovnega, ki ga sili k predaji. Toda za duhovno napredno osebo je smrt kot nežen dotik Boga, ki ga vodi domov. Ljubezen do Boga odstrani ves strah pred smrtjo, saj se z njeno pomočjo ponovno združimo z Vrhovnim prijateljem. S takim duhovnim razumevanjem lahko najdemo smisel umiranja. Naslednja molitev nam lahko pomaga, da se osvobodimo strahu pred smrtjo in se prostovoljno predamo v Gospodove roke: "Vrhovni Gospod zagotovo ni znan vsem, je pa zelo močan in vpliven. Čeprav strašljivo močna kača večnega časa nenehno zasleduje vsa bitja in jih skuša požreti, če tisti, ki se boji kače časa, išče zavetje Gospoda, mu Gospod nudi zaščito, kajti celo smrt beži v strahu pred Njim. Zato se Njemu, veliki in mogočni avtoriteti, ki je pravo zavetje vsakogar, predajam." (Bhag. 8.2.33)
Sčasoma bo prišel čas, ko bomo morali sebe ali svoje ljubljene pustiti oditi, tako kot potrebujemo počitek. Morda se ni dobro upirati procesu umiranja, pa naj bo to naša lastna smrt ali smrt nekoga drugega. Drugih ne smemo zadrževati v njihovi smrti ali jih nejevoljno pustiti oditi. To je njihova priložnost, da se znebijo sedanjih omejitev in spon ter vstopijo v boljše območje, kjer bodo napredovali. Ne zapustijo nas, ampak gredo le pred nami. Smrt ni sovražnik; lahko je kot prijatelj, ki pretrga verigo sidra, ki nas drži priklenjene, da plujemo po prostranih morjih. Lahko se osvobodimo te zemeljske ravni in ukazov čutov, služenja telesu in vtisov uma. Kot je rečeno: »Duhovna duša, živo bitje, ne umre, ker je večna in neizčrpna. Ker je osvobojena materialne onesnaženosti, lahko gre kamor koli v materialnem ali duhovnem svetu. Je popolnoma zavestna in popolnoma drugačna od materialnega telesa, toda ker je zlorabila svojo majhno neodvisnost, mora sprejeti subtilna in groba telesa, ki jih ustvarja materialna energija, in je tako podvržena tako imenovani materialni sreči in bedi. Zato nihče ne bi smel objokovati odhoda duhovne duše.« (Bhag. 7.2.22)
Odlomek iz knjige Stephena Knappa (Smrt in posmrtno življenje). Prvo poglavje z naslovom «Strah od smrti«.
Bliža se praznik vseh svetih, ko se s toplino v srcu še bolj intenzivno spominjamo naših najdražjih, ki so že odšli iz našega tuzemskega bivanja. Veliko jih tisti dan okrasi grobove, nekateri tudi iz slabe vesti, saj jim prej ni bilo kaj dosti mar za pokojnega, nekateri res is srca in spoštovanja do rajnih.
Modri ljudje radi povedo, da poskrbi za človeka in mu pomagaj, dokler je živ! To je res esenca vsega, saj takrat res rabi našo ljubezen in pozornost, ko je že odšel iz telesa, ne zaznava več sveta s temi čutili in mu ni več mar toliko za okrašene grobove, čeprav kot duša nedvomno preživi telesno smrt.
Veliko jih je, ki jim postane star in betežen človek v napoto. Žal postaja naša družba brezčutna, sploh mladi so bolj storilnostno naravnani in se ne bodo več trudili za ljudi, ki v jeseni življenja izgubljajo vitalne funkcije. Postajajo dementni, težje pokretni, nekateri tudi padejo v pasti omame, nesrečni in pozabljeni od sveta.
Takrat postanejo odvečni in skuša se jih spraviti v primerne institucije vse po principu, imejmo se fajn, kdo ima čas za starce...
All Saints' Day is approaching, when we remember our loved ones who have already passed away with warmth in our hearts. Many people decorate graves on this day, some out of bad conscience, as they did not care much for the deceased before...https://t.co/g0b2yHiahCpic.twitter.com/LgQyb1TR3t
Kruta realnost, ki postaja še okrutnejša, saj se svet degradira iz dneva v dan in stare vrednote izumirajo. Mnogi so naravnani bolj na to, kaj bodo podedovali, po smrti odvečnih so hitro prisotni in zelo entuziastični, ko je treba kaj dobiti. Kar naenkrat imajo ogromno časa za pridobljeno premoženje.
Ljudje brez srčne empatije, spoštovanja do šibkejših, spoštovanja do tistih, ki so skrbeli za domove, grunte, kmetije, se ne zavedajo, da gredo po isti poti. Kar doživljajo sedaj njihovi stari starši, bodo doživeli enkrat tudi sami od lastnih otrok!
Z njimi se bo enako ravnalo, ko bodo stari, betežni in nekoristni. Strpalo se jih bo v raznorazne luknje in domove, se jim pobralo premoženje, včasih še opravilno sposobnost in takrat bodo šele spoznali, kako so se predhodno počutili njihovi predniki. Preplavila jih bo neizmerna grenkoba, saj bolj boli izdaja, ko jo ne pričakuješ.
Zatorej življenje nas velikokrat z močnimi lekcijami uči, da se ne zanašaj na nobenega, samo nase in vsedobrega Boga! Spomnim se učenj Šrila Prabhupade, ki sem jih brala v mladosti, še naivno verujoč v vse dobro na temu svetu. Rekel je- vse, na kar se boste navezali, čisto vse vas bo razočaralo, frustriralo, vas udarilo v obraz. To je kruta realnost materialnega sveta.
Marsikateri posameznik v domovih, ki morda ima tudi po 5 otrok, pa ni nikogar blizu, vam bo povedal, da je to resnica.
Drugače pa, da bi nam vsem nam ta teden minil v lepih in toplih mislih na naše najdražje, ki bdijo na nas iz neke druge dimenzije. Pogrešam vas, moji dragi in upam, da se nekoč spet vidimo.
Bhagavad Gita, v prevodu to pomeni Gospodova pesem, je najstarejše teološko delo, zapisana je pred 5000 leti in v detajlih razkriva najbolj zaupno naravo Boga ter podaja najvišjo resnico, ki jo sam Vselepi Bog razkriva svojemu vdanemu služabniku Arjuni na bojišču Kurukšetre.
Ta knjiga je takšne narave, kot vse knjige iz starodavnih Ved, da se jo nikoli ne naveličaš. Vedno znova, skozi desetletja ostaja enako sveža in privlačna in vsak stih prinaša tolažbo, razodetje in odstira veliko skrivnost, kaj je izza materialne zavese našega bivanja, kaj nas čaka po smrti, kakšne narave je večna duša, opis duhovnega prebivališča in še kup draguljev znanja.
Vsekakor bi bilo življenje okrnjeno in prazno brez tega neizmernega zaklada v srcu, ki opaja vernika vsak dan z novo svežino in močjo.
Vsak stih v tej knjigi je najvišja modrost in je vreden vsega čaščenja. To delo je v celoti zaživelo s prevodom in komentarji velikega svetnika Šrila Prabhupade. Stih s knjige;
"Mojega najvišjega prebivališča ne razsvetljuje ne sonce, ne mesec, ne ogenj, ne elektrika.
Tisti, ki ga dosežejo, se nikoli ne vrnejo v materialni svet.”…
Prabhupada je to znanje prinesel na zahod, danes so njegove knjige spoštovane po vsemu svetu.
V zadnjih dvajsetih letih svojega življenja je Šrila Prabhupada v angleški jezik prevedel več kot šestdeset zvezkov klasičnih vedskih spisov (kot sta Bhagavad Gita in Šrimad Bhagavatam). Zaradi njihove avtoritete, globine in jasnosti so njegove knjige prejele pohvale profesorjev na univerzah, kot sta Harvard in Oxford, njegovo Bhagavad Gito, kakršna je, pa je leta 1968 izdala založba Macmillan Publishers, neskrajšano izdajo pa leta 1972, in je zdaj na voljo v več kot šestdesetih jezikih po vsem svetu. Druge knjige Šrile Prabhupade so na voljo v več kot osemdesetih različnih jezikih. Do danes je bilo distribuiranih več kot 500 milijonov njegovih knjig.
Albert Einstein, scientist "When I took the Bhagavad-gito, I was left unanswered by the question itself: What is God creating happiness? Another question is answered." pic.twitter.com/aulvndaurv
Bhagavad Gito so že v preteklosti preučevali veliki učenjaki in podali o njej takšna mnenja;
Albert Einstein, znanstvenik
“Ko sem prebral Bhagavad-gito, mi je ostalo neodgovorjeno samo še eno vprašanje: Kako je Bog ustvaril vesolje? Druga vprašanja se zdijo odveč.”
Mohandas K. Gandhi, revolucionar
“Ko me obhajajo dvomi, ko zrem razočaranju v oči in na obzorju ne vidim žarka upanja, se zatečem k Bhagavad-giti in poiščem verz, ki me potolaži in mi tudi sredi največje žalosti izvabi nasmeh na obraz. Kdor se poglobi v nauk Gite, lahko iz nje vsak dan znova črpa veselje in vedno nova spoznanja.”
Ralph Waldo Emerson, pesnik
“Bhagavad-giti dolgujem čudovito izkušnjo. To je bila prva knjiga; bilo je, kot da nam govori ves imperij, ne nekaj malega in nepomembnega, ampak nekaj velikega in jasnega, glas stare inteligence, ki je razmišljala v neki drugi dobi in okolju in tako razkrila enaka vprašanja, ki begajo tudi nas.”
Herman Hesse, pisatelj
“To čudovito razodetje, ta življenjska modrost, ta filozofija, ki se je razcvetela v religijo, je prav to, kar iščemo in kar potrebujemo.”
Thomas Emerson, teolog
“Gito lahko vidimo kot glavno knjižno podporo največji indijski verski civilizaciji, najstarejši preživeli kulturi na svetu. Ta prevod in komentar sta še ena manifestacija večne pomembnosti Gite.”
Dr. Samuel Atkins, profesor sanskrta na Univerzi Princeton
“Akademska in verodostojna izdaja Bhagavad-gite A. C. Bhaktivedante Svamija Prabhupade je name naredila velik vtis. Je najpomembnejše delo tako za akademike kot druge in je zelo uporabna kot priročnik in referenčni vir. To izdajo toplo priporočam vsem svojim študentom.”
Johann Wolfgang von Goethe
“To je knjiga, ki me je v življenju najbolj razsvetlila.”
Ko ostarimo in postanemo nemočni, ali šele odvisni od pomoči drugega, postanemo nepomembni. Ves blišč in slava tega sveta zbledita pred grozečo grožnjo bolezni in smrti, ki se nam s starostjo približuje s svetlobno hitrostjo.
Že v pradavnih vedskih svetih spisih je opisan položaj človeka, ko postane nekoristen;
Šrimad Bhagavatam- Zgodba o kralju Puranjani;
Ko človek zaradi starosti oslabi, se družinski člani, služabniki in ostali člani skupnosti ne zmenijo več zanj. Oseba se s tem ne more sprijazniti.Zato postaja vedno bolj zaskrbljena in objokuje svoje grozno stanje.
Kralj Puranjana je videl, da vse v njegovem gradu propada in da se mu sinovi, vnuki, sluge in ministri vsi postopno upirajo. Istočasno je opazil, da je tudi njegova žena postala hladna in ravnodušna.
When a person becomes weak from the attack of old age, the family members, servants and secretaries do not care for him. He is then unable to counteract this. Thus he becomes more and more anxious and laments his frightful condition.
Srimad Bhagavatam .https://t.co/4yWJ3ELHYfpic.twitter.com/iUhSv0d1yT
Vsekakor je to za osebo, še bolj tisto, ki je okinčana z raznimi medaljoni časti v temu svetu, ki ima veliko denarja na računu in ki je vajena navidezne časti na vsakem koraku, izjemno travmatično. Že tako ga muči telo, ki slabi, potem zazna še, da postaja vsem nepomemben in da ga čaka neizbežno uničenje v obliki smrti, ki je nepremagljiva sila v temu svetu.
Po temu opisu lahko razumemo, zakaj smo žal priča toliko žalostnih zgodb, ko ljudje ne ravnajo spoštljivo s starci. Ko jih lastni otroci zavržejo, ali pokažejo nespoštovanje do nebogljenih starčkov. Ali raznorazne zlorabe v uradnih institucijah, kjer se velikokrat osebje nekaznovano izživlja nad nemočnimi ljudmi.
A kljub temu za osebo, ki veruje v Boga in večnost, niti smrt ni tako strašna. Saj smo konec koncev večni, gremo še v eno epizodo naprej.
Ali v novo telo, ali v raj ali pekel ali celo v antimaterialni transcendentalni svet onkraj te minljive manifestacije. Za verno osebo vse te turbulence, ki nas premetavajo od rojstva do smrti niso tako boleče, saj vselej zaznavamo prisotnost vsedobre sile, ki nas v srcu spremlja kot sveti duh oziroma Nadduša.
In ko postane človeštvo bolj verno, bolj humano, se lahko nadejamo tudi bolj moralnega, etičnega ravnanja z našimi najdražjimi pa tudi do nas samih tudi v času našega bližajočega se odhoda in nemoči.
Za zaključek še komentar Šrile Prabhupade;
Te grozljive situacije ne more odpraviti nihče v tem materialnem svetu.Gospod moj, k vsem nam je pristopila Vrhovna Božanska Osebnost kot večni čas [kāla].
KOMENTAR;
Ni višje sile, ki bi lahko ustavila krute roke smrti.Nihče si ne želi umreti, ne glede na to, kako hud je vir telesnega trpljenja.Tudi v času tako imenovanega znanstvenega napredka ni nobenega zdravila ne za starost ne za smrt.Starost je obvestilo o prihodu smrti, ki ga postreže kruti čas, in nihče ne more zavrniti niti klica ne vrhovne sodbe večnega časa.To je pojasnjeno pred Dhṛtarāṣṭrom, ker bi lahko prosil Viduro, naj najde kakšen zdravilni ukrep za bližajočo se strašno situacijo, kot je že večkrat prej ukazal.
Vidura je Dhṛtarāṣṭra obvestil, da v tem materialnem svetu ni nobenega zdravila, ki bi ga kdorkoli ali iz katerega koli vira sprejel.In ker v materialnem svetu ni ničesar takega, je smrt enaka Vrhovni Božanski Osebnosti, kot pravi Gospod sam v Bhagavad-giti (10.34). Smrti ne more preprečiti nihče ali iz nobenega vira v tem materialnem svetu.
Hiraṇyakaśipu je želel biti nesmrten in je prestal hudo pokoro, zaradi katere je trepetalo celotno vesolje, in Brahmā sam se je obrnil k njemu, da bi Hiraṇyakaśipujuja odvrnil od tako hude pokore.Hiraṇyakaśipu je Brahmo prosil, naj mu podeli blagoslov nesmrtnosti, toda Brahmā je rekel, da je sam podvržen smrti, celo na najvišjem planetu, kako mu torej lahko podeli blagoslov nesmrtnosti?Torej obstaja smrt celo na najvišjem planetu tega vesolja, kaj šele na drugih planetih, ki so po kakovosti daleč, daleč slabše od Brahmaloke, planeta, kjer prebiva Brahmā.Kjerkoli je vpliv večnega časa, tam je tudi ta vrsta stisk, in sicer rojstvo, bolezen, starost in smrt, in vse te so nepremagljive.
Kdaj je tisti prvi trenutek, ko nastane v telesu bolezen !
Podzavestni um, ki je pod vplivom navad iz otroštva, upravlja z našim notranjim življenjem, vizijami, emocijami in fokusom. Podzavestni um spretno odstranjuje tiste emotivne impresije, ki jih je odstranjeval tudi v času otroštva. Ker pa se oseba v telesu odraslega človeka srečuje z mnogoterimi odgovornostmi in s tem tudi več stresa, se bo podzavest znašla v položaju, ko bo morala delovati s polno zmogljivostjo in prostora za naše potisnjene emocije bo začelo primanjkovati. S tem pa se bo začel proces praznjenja podzavesti, oz. začel se bo proces nastajanja bolezni.
Podzavestni um se prazni ali skozi zavestni um ali skozi telo. V večini slučajev bo to telo, to pa zaradi tega, ker zavestni um ne bo dovolil, da bi tista vsebina, od katere je bil zaščiten, še kdaj prišla v kontakt z njim. Od te vsebine ga je podzavestni um ščitil dolga leta in le malo verjetno je, da se bo kdaj pripravljen soočiti in ozavestiti z vsebino iz podzavesti(prinesti nekaj iz podzavesti v zavestni um).
Kristijan Kolega;
The body gets the signal and starts the process of self-destruction through various disturbances. Therefore, instead of hundreds of years, today in this age (Kali yuga), we live an average of seventy years.https://t.co/RsRgHJPpxkpic.twitter.com/74vhemPHLz
Podzavest bo od telesa pričakovala neke vrsto reakcije, katere funkcija je ,da opozori dušo(opazovalca), skozi materialno telo, o preobremenjenosti podzavesti in da je potrebno nekatere stvari ozavestiti, da bi se izognili večjim posledicam. V kolikor pa nismo v stanju «prebrati« sporočila, oziroma opozorila, pa se bodo simptomi nadaljevali in poslabševali. Telo in um sta programirana , da delujeta v takšnih odnosih.
Logika je enostavna: v kolikor zavestni um odklanja večino informacij, ki mu prihajajo skozi čutila, lahko z lahkoto zaključimo, da mu takšna realnost ne odgovarja. Telo dobi signal in zažene proces samouničenja skozi različne motnje. Zato namesto stotih let, danes v tej dobi(Kali yuga), živimo v povprečju sedemdeset let.
Mi praktično zavržemo ogromno periodo življenja, ker si ne želimo toliko dolgo soočati z življenjem, ki je nam neugoden in neprijeten. Očitno je, da so vtisi iz takšnega življenja v mnogo primerih neprivlačni in nezaželeni in da opazovalec oziroma duša, komaj čaka konec zgodbe. Za takšne stvari pa poskrbi telo, z nešteto možnosti motenj in avto destrukcij ter z celim spektrom bolečin in neugodnosti.
Centralni živčni sistem, kontrolira vse kemijske reakcije v telesu, kot so prebava, pritisk, izločanje hormonov, imunski sistem, ostrino čutil in mnogotere druge aktivnosti. No najbolj važna funkcija, ki jo kontrolira živčni sistem, je pretok kisika v krvi do vseh celic našega telesa. V kolikor se živčni sistem odloči, da nekaterim celicam odvzame samo 2% normalne količine kisika, mi doživljamo to kot bolečino, motnje in mnogotere bolezni in simptome.
Torej, glavni vzrok vseh bolezni v telesu je premajhen pretok kisika v celicah telesa, v katerem občutimo problem. Razlog, zakaj živčni sistem ne daje dovolj kisika je ravno v tem, ker dobiva tisti višek negativne energije iz podzavesti, ki išče olajšanje. To lajšanje podzavesti pa se dogaja na račun telesa.
V kolikor se ta signal iz podzavesti ne zaustavi, bo telo nadaljevalo z motnjami do končne avto destrukcije v obliki neozdravljive bolezni ali popolne izčrpanosti imunskega sistema.
Vse bolezni, začenši od prehlada pa do tumorja in levkemije, nastanejo samo zato, ker nekatere celice v našem telesu ne dobivajo polno količino kisika. To pravzaprav ni bolezen, ampak aktivna komunikacija med opazovalcem(dušo) in njegovim telesom. To je pravzaprav tudi zaščita od živčnega zloma, ker vse potisnjene impresije morajo priti nekako ven in se manifestirati.
In, če ne poznamo korenskega vzroka pojavitve naših problemov, nas bo na to telo opozorilo skozi motnje in bolečino.
