Ko ostarimo in postanemo nemočni, ali šele odvisni od pomoči drugega, postanemo nepomembni. Ves blišč in slava tega sveta zbledita pred grozečo grožnjo bolezni in smrti, ki se nam s starostjo približuje s svetlobno hitrostjo.
Že v pradavnih vedskih svetih spisih je opisan položaj človeka, ko postane nekoristen;
Šrimad Bhagavatam- Zgodba o kralju Puranjani;
Ko človek zaradi starosti oslabi, se družinski člani, služabniki in ostali člani skupnosti ne zmenijo več zanj. Oseba se s tem ne more sprijazniti.Zato postaja vedno bolj zaskrbljena in objokuje svoje grozno stanje.
Kralj Puranjana je videl, da vse v njegovem gradu propada in da se mu sinovi, vnuki, sluge in ministri vsi postopno upirajo. Istočasno je opazil, da je tudi njegova žena postala hladna in ravnodušna.
When a person becomes weak from the attack of old age, the family members, servants and secretaries do not care for him. He is then unable to counteract this. Thus he becomes more and more anxious and laments his frightful condition.
Srimad Bhagavatam .https://t.co/4yWJ3ELHYfpic.twitter.com/iUhSv0d1yT
Vsekakor je to za osebo, še bolj tisto, ki je okinčana z raznimi medaljoni časti v temu svetu, ki ima veliko denarja na računu in ki je vajena navidezne časti na vsakem koraku, izjemno travmatično. Že tako ga muči telo, ki slabi, potem zazna še, da postaja vsem nepomemben in da ga čaka neizbežno uničenje v obliki smrti, ki je nepremagljiva sila v temu svetu.
Po temu opisu lahko razumemo, zakaj smo žal priča toliko žalostnih zgodb, ko ljudje ne ravnajo spoštljivo s starci. Ko jih lastni otroci zavržejo, ali pokažejo nespoštovanje do nebogljenih starčkov. Ali raznorazne zlorabe v uradnih institucijah, kjer se velikokrat osebje nekaznovano izživlja nad nemočnimi ljudmi.
A kljub temu za osebo, ki veruje v Boga in večnost, niti smrt ni tako strašna. Saj smo konec koncev večni, gremo še v eno epizodo naprej.
Ali v novo telo, ali v raj ali pekel ali celo v antimaterialni transcendentalni svet onkraj te minljive manifestacije. Za verno osebo vse te turbulence, ki nas premetavajo od rojstva do smrti niso tako boleče, saj vselej zaznavamo prisotnost vsedobre sile, ki nas v srcu spremlja kot sveti duh oziroma Nadduša.
In ko postane človeštvo bolj verno, bolj humano, se lahko nadejamo tudi bolj moralnega, etičnega ravnanja z našimi najdražjimi pa tudi do nas samih tudi v času našega bližajočega se odhoda in nemoči.
Za zaključek še komentar Šrile Prabhupade;
Te grozljive situacije ne more odpraviti nihče v tem materialnem svetu.Gospod moj, k vsem nam je pristopila Vrhovna Božanska Osebnost kot večni čas [kāla].
KOMENTAR;
Ni višje sile, ki bi lahko ustavila krute roke smrti.Nihče si ne želi umreti, ne glede na to, kako hud je vir telesnega trpljenja.Tudi v času tako imenovanega znanstvenega napredka ni nobenega zdravila ne za starost ne za smrt.Starost je obvestilo o prihodu smrti, ki ga postreže kruti čas, in nihče ne more zavrniti niti klica ne vrhovne sodbe večnega časa.To je pojasnjeno pred Dhṛtarāṣṭrom, ker bi lahko prosil Viduro, naj najde kakšen zdravilni ukrep za bližajočo se strašno situacijo, kot je že večkrat prej ukazal.
Vidura je Dhṛtarāṣṭra obvestil, da v tem materialnem svetu ni nobenega zdravila, ki bi ga kdorkoli ali iz katerega koli vira sprejel.In ker v materialnem svetu ni ničesar takega, je smrt enaka Vrhovni Božanski Osebnosti, kot pravi Gospod sam v Bhagavad-giti (10.34). Smrti ne more preprečiti nihče ali iz nobenega vira v tem materialnem svetu.
Hiraṇyakaśipu je želel biti nesmrten in je prestal hudo pokoro, zaradi katere je trepetalo celotno vesolje, in Brahmā sam se je obrnil k njemu, da bi Hiraṇyakaśipujuja odvrnil od tako hude pokore.Hiraṇyakaśipu je Brahmo prosil, naj mu podeli blagoslov nesmrtnosti, toda Brahmā je rekel, da je sam podvržen smrti, celo na najvišjem planetu, kako mu torej lahko podeli blagoslov nesmrtnosti?Torej obstaja smrt celo na najvišjem planetu tega vesolja, kaj šele na drugih planetih, ki so po kakovosti daleč, daleč slabše od Brahmaloke, planeta, kjer prebiva Brahmā.Kjerkoli je vpliv večnega časa, tam je tudi ta vrsta stisk, in sicer rojstvo, bolezen, starost in smrt, in vse te so nepremagljive.
Kdaj je tisti prvi trenutek, ko nastane v telesu bolezen !
Podzavestni um, ki je pod vplivom navad iz otroštva, upravlja z našim notranjim življenjem, vizijami, emocijami in fokusom. Podzavestni um spretno odstranjuje tiste emotivne impresije, ki jih je odstranjeval tudi v času otroštva. Ker pa se oseba v telesu odraslega človeka srečuje z mnogoterimi odgovornostmi in s tem tudi več stresa, se bo podzavest znašla v položaju, ko bo morala delovati s polno zmogljivostjo in prostora za naše potisnjene emocije bo začelo primanjkovati. S tem pa se bo začel proces praznjenja podzavesti, oz. začel se bo proces nastajanja bolezni.
Podzavestni um se prazni ali skozi zavestni um ali skozi telo. V večini slučajev bo to telo, to pa zaradi tega, ker zavestni um ne bo dovolil, da bi tista vsebina, od katere je bil zaščiten, še kdaj prišla v kontakt z njim. Od te vsebine ga je podzavestni um ščitil dolga leta in le malo verjetno je, da se bo kdaj pripravljen soočiti in ozavestiti z vsebino iz podzavesti(prinesti nekaj iz podzavesti v zavestni um).
Kristijan Kolega;
The body gets the signal and starts the process of self-destruction through various disturbances. Therefore, instead of hundreds of years, today in this age (Kali yuga), we live an average of seventy years.https://t.co/RsRgHJPpxkpic.twitter.com/74vhemPHLz
Podzavest bo od telesa pričakovala neke vrsto reakcije, katere funkcija je ,da opozori dušo(opazovalca), skozi materialno telo, o preobremenjenosti podzavesti in da je potrebno nekatere stvari ozavestiti, da bi se izognili večjim posledicam. V kolikor pa nismo v stanju «prebrati« sporočila, oziroma opozorila, pa se bodo simptomi nadaljevali in poslabševali. Telo in um sta programirana , da delujeta v takšnih odnosih.
Logika je enostavna: v kolikor zavestni um odklanja večino informacij, ki mu prihajajo skozi čutila, lahko z lahkoto zaključimo, da mu takšna realnost ne odgovarja. Telo dobi signal in zažene proces samouničenja skozi različne motnje. Zato namesto stotih let, danes v tej dobi(Kali yuga), živimo v povprečju sedemdeset let.
Mi praktično zavržemo ogromno periodo življenja, ker si ne želimo toliko dolgo soočati z življenjem, ki je nam neugoden in neprijeten. Očitno je, da so vtisi iz takšnega življenja v mnogo primerih neprivlačni in nezaželeni in da opazovalec oziroma duša, komaj čaka konec zgodbe. Za takšne stvari pa poskrbi telo, z nešteto možnosti motenj in avto destrukcij ter z celim spektrom bolečin in neugodnosti.
Centralni živčni sistem, kontrolira vse kemijske reakcije v telesu, kot so prebava, pritisk, izločanje hormonov, imunski sistem, ostrino čutil in mnogotere druge aktivnosti. No najbolj važna funkcija, ki jo kontrolira živčni sistem, je pretok kisika v krvi do vseh celic našega telesa. V kolikor se živčni sistem odloči, da nekaterim celicam odvzame samo 2% normalne količine kisika, mi doživljamo to kot bolečino, motnje in mnogotere bolezni in simptome.
Torej, glavni vzrok vseh bolezni v telesu je premajhen pretok kisika v celicah telesa, v katerem občutimo problem. Razlog, zakaj živčni sistem ne daje dovolj kisika je ravno v tem, ker dobiva tisti višek negativne energije iz podzavesti, ki išče olajšanje. To lajšanje podzavesti pa se dogaja na račun telesa.
V kolikor se ta signal iz podzavesti ne zaustavi, bo telo nadaljevalo z motnjami do končne avto destrukcije v obliki neozdravljive bolezni ali popolne izčrpanosti imunskega sistema.
Vse bolezni, začenši od prehlada pa do tumorja in levkemije, nastanejo samo zato, ker nekatere celice v našem telesu ne dobivajo polno količino kisika. To pravzaprav ni bolezen, ampak aktivna komunikacija med opazovalcem(dušo) in njegovim telesom. To je pravzaprav tudi zaščita od živčnega zloma, ker vse potisnjene impresije morajo priti nekako ven in se manifestirati.
In, če ne poznamo korenskega vzroka pojavitve naših problemov, nas bo na to telo opozorilo skozi motnje in bolečino.
Spoštovani Stjepan, ki je eden mojih dragocenih prijateljev na facebooku, je sin slavnega bioenergetika Zdenkota Domančića, ki je bil mednarodno slaven zdravilec, učitelj, s svojim od Boga danim darom je tudi pomagal nešteto ljudem. Njegovo pot sledi sin, ki dandanes pomaga ljudem z bioenergijo na Bledu.
V preteklosti so bili zdravilci, jasnovidci, vedeževalci preganjani, pri tem pa pozabljamo, da je že sam Jezus Kristus zdravil s polaganjem rok in celo oživljal mrtve nazaj v življenje. Vsa moč, vsa slava, vse dobro izvira od Vsemogočnega Boga in ljudje, kot je bil Zdenko in danes Stjepan z drugimi sodelavci v zdravljenju so le posredniki med božansko zdravilno močjo in bolniki.
Glede pokojnega Zdenkota se spominjam anekdote, ki fascinira-
v Indiji živi duhovni učitelj, po rodu Američan, Jayapataka Swami. Ta gospod je pomagal ogromno ljudem v Indiji, ta njegova pomoč je bila tako velika, da mu je Indija dodelila častno državljanstvo.
Odkar je Indija osvojila neodvisnost, je državljanstvo prejelo le 952 tujcev, med njimi tudi Jayapataka Swami. Med hudimi poplavami v Bengaliji je organiziral program, ki je nahranil dvajset tisoč ljudi na dan.
Ta duhovni učitelj je hudo zbolel, po kapi ima zdravstvene težave in nekoč, med sprehodom po ulicah Indije, mu je kar iznenada en človek dejal- pojdi k Zdenkotu Domančiću!
To je bilo osupljivo mistično doživetje, saj revež na ulici absolutno ni vedel, kdo je Zdenko, še tega ni vedel, da sploh obstaja država Slovenija.
Po tem dogodku je Jayapataka Swami res odpotoval v Slovenijo na terapije k pokojnemu Zdenkotu in po zdravljenju se mu je občutno izboljšala gibljivost telesa.
Po odhodu Zdenkota s tega planeta njegovo delo nadaljuje sin Stjepan. Za sebe vem, da če bi hudo zbolela, bi poskusila vse. Uradno medicino z roko v roki z alternativno.
V vedskih spisih je opisana kot spremljevalka Vsevišnjega Gospoda, kot prelepo dekle, ki je najzaupnejša družabnica Boga. Čaščena je na podoben način kot Marija v krščanstvu. Danes je dan njene pojavitve;
Radhastami
Festival, ki praznuje Radharanin rojstni dan. (post do 13:06)
In the Vedic scriptures, she is described as the companion of the Supreme Lord, as a beautiful maiden who is the most intimate companion of God. She is worshipped in a similar way to Mary in Christianity. Today is the day of her apparition. pic.twitter.com/GOnStjijwT
Šrimati Radharani je večna spremljevalka Gospoda Kṛṣṇe. Pred petimi tisoč leti, ko je Gospod Kṛṣṇa prišel na ta planet, da bi opravljal svoje zabave, se je pojavila tudi Srimati Radharani. Naslednji odlomki so vzeti iz predavanja Njegove Svetosti Varšana Swamija:
"V noči polmeseca v mesecu Bhadriju se je kralj Vrishabhanu prišel kopati v Jamuni, ko je opazil, da je obdan z zlato avro, zlato auro čiste ljubezni. Izžareval je iz lotosa, v središču katerega je stala deklica. Ko se je kralj z otrokom vrnil v palačo, je bila kraljica Kirtida navdušena. Hkrati je bila presenečena, ko je videla, da je dekle slepo.
Krišnova mati Yasoda je slišala, da je njena najboljša prijateljica Kirtida rodila otroka, zato jo je odšla obiskati z možem in sinom. Krišna se je priplazil do zibelke, vstal in pogledal noter. V tistem trenutku so oči Srimati Radharani pomežikale, se široko odprle in cvetele kot lotos. Zdi se, da ni želela videti ničesar posvetnega, ampak samo lik Šri Krišne. Vsi so bili očarani.
Srimati Radharani je mati vesolja, duhovna mati vseh duš. Koncept matere je najsvetejši simbol čistosti, nesebičnosti, skrbi, deljenja, nege in ljubezni. Zato je naša sveta mantra sestavljena iz svetih imen. Ta sveta imena so v vokativu. Hare Krišna, Hare Krišna, Krišna Krišna, Hare Hare / Hare Rama, Hare Rama, Rama Rama, Hare Hare. Hare pomeni 'Radhe'. To je žalujoč in obupan krik za njegovo materjo.
"Radhe! Prosim, prebudite nas iz te nočne more smrtnega življenja. Spomni nas na očeta, ki smo ga pozabili, in nas odpelji domov!«
V gibanju za zavest Kṛṣṇe bhakte skrbno častijo Šrimati Radharāni kot tisto, ki nam milostno izkazuje vdano služenje Kṛṣṇi, tako da pozorno posluša Njeno ime v maha-mantri, časti Njeno božanskost in sledi navodilom najusmiljenejšega Šri Catanye Mahaprabhuja, ki je združena oblika Radhe in Kṛṣṇe.
Vsi smo se že kdaj v življenju znašli pred točko, ko smo bili jezni, razžaljeni, ponižani. Vsa ta čustva hromijo in bolijo in nas vežejo kot z verigo na stran teme in destrukcije. Nekateri ostanejo vse življenje vezani s to zanko mržnje, ki jih na koncu oropa vse svetlobe v srcu in priveže že za časa tega življenja in nas po smrti odvede na peklenske planete.
Velikokrat tudi modre misli, ki jih nizajo sveti spisi ali inteligentne osebe, ne zadoščajo za pozabo. Dokler ne dozori zreli plod milosti v nas samih in gremo naprej!
Če gremo z vidika Ved, ki podrobno opisuje naša popotovanja duše skozi nenehen krog rojstev in smrti, je to naše življenje samo kapljica v oceanu. Naša doživetja so le mikrosekunda večnosti.
Še daleč smo od izvornega doma, naša življenja tu pa pozabljamo kot sen, kar lahko prakitčno razumemo že sami na zelo vsakdanjem primeru.
Vsako noč, ko zaspimo, pozabimo, kdo in kaj smo. Nahajamo se v drugi dimenziji. Ko se zbudimo, začnemo spet delovati v grobem fizičnem telesu do večera, ko spet zaplavamo v drugo dimenzijo bivanja, kjer pozabimo celo na to, kako nam je ime.
Smrt je takšna pozaba, le da traja dlje in se zbudimo v novem telesu, novem poglavju.
Dokler ne dozorimo in se prečistimo ter končno odidemo v naš večni dom, k Bogu.
želimo si predvsem to-
Naj bo moja edina in največja želja samo to, da želim najvišje dobro svojim najhujšim sovražnikom!
Da bi zmogli živeti v tem duhu, želim vsakomur izmed nas.
