Materialno telo je sestavljeno iz zemlje, vode, ognja in zraka, tako kot opeke, kamni in drugi predmeti. Naša zavest, ki je napačno povezana s telesom, doživlja srečo in stisko. Plodonosno delo (karma) se opravlja, ko se napačno smatramo za uživalce materialnega sveta. Lažni ego je torej iluzorna kombinacija jaza in telesa v našem umu, ki sta pravzaprav dva ločena elementa.
Ker karma oziroma materialno delovanje temelji na iluzorni zavesti, so tudi te dejavnosti iluzorne in nimajo dejanske podlage niti v telesu niti v duši. Ko pogojena duša napačno meni, da je telo in posledično uživalec materialnega sveta, poskuša najti užitek v nedovoljenih povezavah z ženskami. Takšno grešno delovanje temelji na njenem napačnem pojmovanju, da je telo in s tem uživalka žensk in sveta.
Ker ni telo, njeno delovanje uživanja v ženski dejansko ne obstaja. Obstaja le interakcija dveh strojev, torej dveh teles, in interakcija iluzorne zavesti moškega in ženske. Občutek nedovoljenega spolnega odnosa se pojavi v materialnem telesu, lažni ego pa ga napačno sprejme kot svojo lastno izkušnjo.
Tako neprijetne kot prijetne reakcije karme na koncu delujejo na lažni ego in ne na telo, ki je sestavljeno iz nežive materije, niti na dušo, ki nima nič opraviti z materijo. Lažni ego je iluzorna mešanica uma; prav ta lažni ego doživlja srečo in stisko. Duša se ne more jeziti na druge, ker sama ne uživa in ne trpi. Namesto tega to počne lažni ego.
Materialno telo je neživa materija in ne doživlja sreče, stiske ali česarkoli drugega. Ker je duhovna duša popolnoma transcendentalna, mora svojo zavest usmeriti na transcendentalnega Gospoda, ki presega materialno srečo in stisko.
Šele ko se transcendentalna zavest napačno poistoveti z materijo, si živo bitje predstavlja, da uživa in trpi v materialnem svetu. Ta iluzorna identifikacija zavesti z materijo se imenuje lažni ego in je vzrok materialnega obstoja.
Brahmana je ovrgel šest konkretnih razlag sreče in stiske živega bitja, zdaj pa zavrača vse druge razlage, ki bi jih lahko podal. Na podlagi lažnega ega telesna prevleka dejansko prekriva duhovno dušo, zato človek lažno uživa in trpi v tem, kar nima resničnega odnosa z njim samim.
Kdor lahko razume ta vzvišeni brahmanov nauk, ki ga je Gospod izrekel Uddhavi, ne bo nikoli več trpel strašne tesnobe in strahu v materialnem svetu.
Srimad Bhagavatam, 11. spev, 23. poglavje: »Pesem Avanti Brahmana«
A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada
Sadacara dasa
Preberi celoten članek - Pesem Avanti Brahmana
Vse materialne stvaritve potekajo od subtilnega h grobemu. Tako se je razvilo celotno vesolje. Iz neba se je razvil občutek dotika, ki je mešanica večnega časa, zunanje energije in pogleda Božanske Osebnosti. Iz občutka dotika je v nebu nastal zrak. Podobno so se iz subtilnih razvijale tudi druge grobe snovi: iz zvoka nebo, iz dotika zrak, iz oblike ogenj, iz okusa voda in iz vonja zemlja.
Iz opisov materialnih elementov v teh verzih je razvidno, da je poleg drugih sestavin in sprememb na vseh stopnjah stvarjenja potreben pogled Vsevišnjega. Pri vsaki preobrazbi je Gospodov pogled odločilen. Gospod ravna kakor slikar, ki meša različne barve, da bi dobil želeni odtenek. Ko se eden od elementov pomeša z drugim, se število njegovih lastnosti poveča.
Tako je na primer nebo izvor zraka. Nebo ima samo eno lastnost – zvok. Ko pa ga preleti Gospodov pogled ter vzajemno deluje z večnim časom in zunanjo naravo, nastane zrak, ki ima dve lastnosti: zvok in dotik. Ustvarjena zrak in nebo nato vplivata drug na drugega, ob njunem stiku s časom in Gospodovo zunanjo energijo pa nastane elektrika.
Ob vzajemnem učinkovanju elektrike, zraka in neba, ki se pomešajo s časom, zunanjo energijo in Gospodovim pogledom, nastane voda. V izvornem stanju neba je prisotna samo ena lastnost – zvok. V zraku obstajata dve lastnosti (zvok in dotik), v elektriki tri (zvok, dotik in oblika), v vodi štiri (zvok, dotik, oblika in okus), zadnji nastali element snovnega razvoja pa je zemlja, ki ima pet lastnosti (zvok, dotik, obliko, okus in vonj).
Čeprav gre za mešanice različnih sestavin, se takšno mešanje ne zgodi samo po sebi, prav kakor se barve ne morejo mešati brez dotika živega slikarja. To ustaljeno zaporedje dogodkov sproži dotik Gospodovega pogleda. Pogoj za vse fizične spremembe je torej živa zavest. Bhagavad-gita (9.10) to dejstvo podpre takole:
mayādhyakṣeṇa prakṛtiḥ
sūyate sa-carācaram
hetunānena kaunteya
jagad viparivartate
Sklenemo lahko, da se neukemu opazovalcu delovanje snovnih prvin morda zdi čudežno, vendar vse poteka pod Gospodovim nadzorom. Tisti, ki opazijo le spremembe snovnih elementov, ne vidijo pa Gospodove roke, ki jih usmerja, gotovo niso globokoumni, četudi slovijo kot veliki materialistični znanstveniki.
(Šrimad Bhagavatam, 3. spev – Njegova Božanska Milost A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada)
Sadacara dasa
Preberi celoten članek - Vesolje
Dober golob si je zavzeto spletel gnezdece za svojo ljubko družino. Tej družini je pripadala tudi nežna in ljubeča mati golobica. Kmalu so na svet prišli otročki, štirje po vrsti.
V domeku je zavladala družinska harmonija, nežnost, toplina in varnost. Vse to je okoli sebe razdajal gospodar gnezda; iz njega sta žareli karizma in topla ljubezen do družine. Sreči ni bilo konca, življenje je dišalo po sladkem, po varnem, po mirnem zavetju.
Žal je na tem svetu tako, da se dobro prepleta s slabim, da sreči sledi nesreča in da so redki trenutki brez valov bridkosti, ki so tokrat zadeli očeta goloba. Začel je hirati, vidno hujšati, kmalu pa je postalo jasno, da mu ni več pomoči.
Gledati njegovo neizmerno skrb, ki je izražala nepopisno tesnobo, je bolelo vse prisotne: »Kaj bo z mojimi otroci, ko odidem? Bodo srečni, varni? Si bodo spletli svoja družinska gnezda?«
V agoniji odhoda je njegovo srce trepetalo v bolečini in neizmernem upanju, da bodo njegovi najdražji varni in srečni. Njegov odhod je pustil posledice; rane so bile globlje, kot je bilo takrat videti. Zaznamovale in določile so vso preostalo družino, ki se nikoli več ni zares pobrala.
In kot se rado zgodi, ko je družina šibka, ko je drevo bolno, ga začne preraščati bršljan. Pojavijo se raznorazni dušebrižniki, ki navzven delujejo dobronamerno, v resnici pa škodujejo, razbijejo in uničijo še tisto, kar je ostalo.
Družina je postala šibka; nekateri so odšli iz gnezda, dva pa sta ostala. Skrbela sta za ostarelo mater golobico, ki je bila bolj ali manj prepuščena sama sebi. Včasih ji je zadrhtel glas: »A nikogar ni … Kako, da ni nikogar?«
Ob tej njeni bolečini sta otroka otrpnila in obstala kot okamnela — le kako potolažiti to obupano, ranjeno srce, ki trepeta od žalosti?
Eden od otrok jo je objel: »Saj sem jaz tu, ne skrbi.«
Lice golobice se je razjasnilo. Otrok, ki jo je objel, si nikoli ne bi odpustil, če ne bi zakrpal te luknje žalosti v srcu trpeče matere.
Kmalu je omahnila tudi ona. Starost jo je odnesla v smrt. Gnezdo je postalo opustošeno, vse je razpadlo — še tisto malo, kar je ostalo.
In reka življenja je tekla naprej; na srečo s seboj odnaša tudi bolečino, žalost in trdosrčnost, ki jih prinaša življenje.
Vsi otroci golobje družine pa so od staršev dobili nekaj, česar se ne da kupiti ne z zlatom ne s kopičenjem bogastva. To je čist dragulj v srcu, sestavljen iz ponižnosti, dobrote in nepokvarjenosti. In na koncu vsakdo odnese s seboj na oni svet samo to — to in ničesar drugega.
✧ 𝓟𝓼𝓪𝓵𝓶 127,1 ✧
»Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji.«
✧ 𝟙 𝓚𝓸𝓻𝓲𝓷č𝓪𝓷𝓸𝓶 13,4–7 ✧
»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen;
ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje.
Ni brezobzirna, ne išče svojega,
ne da se razdražiti, ne misli hudega.
Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.
Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«
✧ 𝓔𝓿𝓪𝓷𝓰𝓮𝓵𝓲𝓳 𝓹𝓸 𝓜𝓪𝓽𝓮𝓳𝓾 6,19–21 ✧
»Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo.
Nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo.
Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.«
✧ 𝓟𝓼𝓪𝓵𝓶 23,1–4 ✧
»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.
Na zelenih pašnikih mi daje ležišče,
k mirnim vodam me vodi in poživlja mojo dušo.
Tudi če bi hodil po dolini smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj;
tvoja palica in tvoja opora me tolažita.«
✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿
❁ 𝓫𝓮𝓵𝓸 𝓼𝓻𝓬𝓮, 𝓹𝓮𝓼𝓮𝓶 𝓲𝓷 𝓶𝓲𝓻 ❁
✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿
❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀
✾ 𝓹𝓸𝓴𝓸𝓳 · 𝓭𝓸𝓫𝓻𝓸𝓽𝓪 · 𝓵𝓳𝓾𝓫𝓮𝔃𝓮𝓷 ✾
❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀
Napisala Sandra (© vse avtorske pravice pridržane)
Preberi celoten članek - Ljubi domek dobrega goloba
Obe vojski sta zdaj pripravljeni, da se spopadeta na polju Kurukšetre. Pandave na čelu z mogočnim Gospodom Krišno, Vsevišnjo Božansko Osebnostjo na eni strani in Kuruji na drugi strani z Duryodhano, dedom Bishmom in drugimi veličastnimi bojevniki. Obe strani sta pred začetkom boja v znak podpore svojim bojevnikom pihnili v svoje mogočne školjke. Ded Bhisma, veliki očak dinastije Kurujev, je v Duryodhanovo veselje zatrobil v svojo školjko, iz katere se je razlegal levjemu rjovenju podoben zvok.
Na drugi strani je zatrobil s Svojo transcendentalno školjko Pancajanyo sam Gospod Krišna. Zvok školjk na Pandujevi strani so pretresla Dhrtarastrino vojsko in tudi samega Duryodhano. Tudi samega Dhrtarastro je skrbel izid bojevanja zato, ker so se bojevniki zbrali na svetem romarskem kraju. Kraju dharme (dharma-ksetra).Kurukšetra je še posebej sveti kraj za rodbino Kurujev. To je kraj, ki so ga častili polbogovi. Torej to je kraj, ki spodbuja dharmo in Pandave so pobožni in so bili na svojem terenu in imeli so že na začetku boljše predispozicije.
Drugo, ki ga je skrbelo je to, da je bil na strani Pandujev sam Bog. Sam nosilec dharme -Bhagavad-dharme. Sama beseda Kšetra pomeni polje ali kraj oz. polje žita. Oz. polje, kjer se bo prebralo žito in Dhrtarastrovi sinovi so kot plevel, ki bo skurjeno, da kot seme ne bi padlo na njivo, da se ne razraste na novo. Hkrati pa je imel tudi upanje, da se bodo Panadave, ki so dharmični ljudje premislili in odrekli svojemu kraljestvu.
Duryodhano se je takrat polastila tesnoba v srcu in zato se je obrnil k svoji vojski in diplomatsko začel opogumljati svoje bojevnike. Njegov diplomatski duh se kaže na več načinov.
1. Duryodana omeni Drupado, ker želi spodbuditi Dronacaryo, da bi se ta odločno bojeval proti Pandavam, ki so sicer njegovi učenci (1.3) (Drupada je sovražnik Dronacarye, njegov sin je Dristadyumna, ki je bil izšolan za to,da ga ubije).
2. Duryodana omeni Bhimo in Arjuno in druge bojevnike na njuni strani (1.4) kot veliko oviro na poti do zmage.
3. Najprej med bojevniki omeni Dronacaryo (ki je bil učitelj vseh).
4. Za njimi omeni Bhismo (očak dinastije Kurujev).
5. Za njimi omeni Karno (če ne bi bil Karna užaljen, zato ga omeni takoj za Bhismo). Omeni Kripačarjo in Asvattamo (ki je sin Dronačarje, da ne bi bil ta užaljen, če ga ne omeni).
7. Omeni Vikarno, Dritaraštrovega sina, ker je ta edini protestiral, ko so poskušali razgaliti Draupadi (oglasil se je še Vidura, a ta se ni boril).
8. Apary – aptam – naša moč je neizmerna (nezadostna), da bi tako spodbudil Bhismo in Drono
9. Najprej omeni, da njegovo vojsko ščiti ded Bhišma (da tega podžge ali da pove, da so močni), a potem v naslednjem verzu reče, da naj zaščitijo deda Bhismo (da drugi ne bi mislili, da so manj pomembni).
Toda vsa druga znamenja so že nakazovala, da bo izid bitke v prid Pandavam. Ta znamenja so bila naslednja:
- Bojno polje Kurukšetre, polje dharme (Dharmaksertra)
- Bhima zatrobi v školjko saj je bil proslavljen z herkulskim dejanji.
- Oglušujoči zvok školjk Pandav in Krišne(Višnujeva znamenja)
- Citrarathovi beli konji
- Agnidevova kočija
- Hanuman na zastavi
- Puščice iz tulca, ki se nikoli ne izprazni
- Arjunov lok Gandhiva
Arjuna je prosil Gospoda Krišno, naj zapelje bojno kočijo med obe vojske, da bi Arjuna videl, kdo so njegovi nasprotniki v tej strašni bitki. Gospod Krišna je Vsevišnja Božanska Oseba in je v tej vlogi igral kočijaža njegovega prijatelja in sorodnika Arjune. Zato se lahko vprašamo, zakaj je Gospod sprejel to vlogo?
Vsevišnji Gospod je hotel zaradi Svoje brezvzročne milosti služiti svojemu prijatelju Arjuni. Krišna je vedno naklonjen svojim bhaktam. Kot voznik Arjunovega bojnega voza je moral izvršiti ukaze, zato je tukaj imenovan kot acyuta -zanesljivi. Odnos med Gospodom in Njegovim služabnikom je zmeraj transcendentalen in mil. Služabnik je zmeraj pripravljen služiti Gospodu, Gospod pa zmeraj išče priložnost, da naredi uslugo bhakti. Krišni je bilo to v večje zadovoljstvo, če Njegov čisti bhakta zavzame nadrejen položaj in Mu zapoveduje, kakor če je On tisti, ki zapoveduje. Ko Gospod vidi, da mu ukazuje čisti bhakta, pa občuti transcendentalno zadovoljstvo, čeprav je nezmotljivi gospodar vseh okoliščin.
Tedaj so začeli Arjuno obhajati dvomi in strahovi. Na nasprotni strani je videl svoje sorodnike, ki so mu bili pri srcu in pa tudi nadrejene avtoritete. Zato se ga je začel polotevati obup in postal je zmeden. Odložil je svoj lok Gandhivo in dejal Krišni, da se ne bo bojeval in mu navedel argumente zanje.
Vajšnjava je vedno sočuten. Arjuna je videl na bojišču svoje sorodnike in kot bhakto ga je takoj obšlo usmiljenje do njih. Čutil je usmiljenje celo do vojakov na nasprotni strani, saj je slutil njihovo neizbežno smrt. Polotil se ga je tudi materialni strah pred izgubo obstoja(abhiniveša) znaki le te so bili kot drhtenje in ježenje kože, zmeda, ne more biti več na tem mestu.
Arjuna je čutil veliko razočaranje. Ti znaki so se pojavili zaradi prevelike materialne navezanosti.
Arjuna je zaradi materialne navezanosti osnovanem na telesu mislil predvsem na svoje sorodnike in družino in na telesne odnose, ki bi mu prinašali srečo. Materialno zaslepljen je celo pozabil na moralna pravila, ki veljajo za kšatrije. (kdor pade na bojišču, gre na sončev planet). Arjuna ni hotel ubiti svojih sorodnikov, ker če jih ubije, ne bo zanje nobene sreče, kakor sit človek nima želje do kuhanja.
Tukaj Arjuna poimenuje Krišno z Govindo, z tem je želel, da mu Bog zadovolji njegove želje po uživanju. Če bodo ubiti sorodniki, ne bo mogel deliti tega bogastva pri zmagi z njimi. To kaže na njegovo preračunljivost, saj je bil materialno pogojen. Duhovno transcendentalno bogastvo je drugačno. Bhakta lahko po Gospodovi volji sprejme kakršno koli bogastvo in ga uporabi v Njegovi službi, če pa ni taka Gospodova želja, pa ne vzame ničesar. Gospodov bhakta ne kaznuje prestopnike, Gospod pa ne trpi tistih, ki škodujejo bhaktam. Zato je Gospod bil odločen, da bo nizkotneže ubil, čeprav jim je Arjuna hotel oprostiti.
Arjuna je mislil da, če bo ubil napadalce(sorodnike in prijatelje ter nadrejene) bo storil grešno dejanje. Po artha šastrah lahko napadalce kot so zastrupljevalce, požigalce, napadalce z orožjem, roparje bogastva, kdor zasede tujo zemljo in pa kdor ugrabi ženo, pri priči ubijemo in s tem ne bomo zabredli v greh.
Arjuna ni hotel tvegati, da jih ubije zaradi tudi zaradi svoje preračunljivosti. Arjuna je menil, da je bolje, če se vede svetniško in sorodnikom skladno z načeli religije prizanese, kakor da jih iz političnih razlogov ubije zaradi minljive telesne sreče, saj kraljestvo in užitki niso trajni. Arjune je bil preračunljiv in ni tvegal možnosti za večno odrešenje.
Z uničenjem dinastije je izgubljena večna družinska tradicija, zato postanejo preostali družinski člani brezbožni. Za opravljanje očiščevalnih postopkov v družini, ki potekajo od rojstva do smrti, so odgovorni starejši družinski člani. Z njihovo smrtjo se lahko ta tradicija prekine. Družinski člani pa potem lahko razvijejo brezbožne navade in tako zapravijo priložnost za duhovno odrešitev.
Sama degradacija človeške družbe se je začela z dobo Kali in je potekala v spodnjih naštetih fazah.
Z smrtjo starejših družinskih članov se prekine družinska tradicija očiščevalnih postopkov in pojavi se brezbožnost. Zaradi brezbožnosti postanejo ženske nezaščitene. Ženske se potem zaradi tega izpridijo in so zaradi njihove narave bolj podvržene manipulaciji drugih moških. Ženska mora biti zaščitena in biti zaposlena z pobožnimi dejavnostmi.
Če ni zaščitena, pride do prešuštva in se začno rojevati nezaželeni potomci (varna šankara).
Z pojavom varna šankara potomcev ti začnejo živeti brezbožno in grešno. Posledice tega delovanja so vojne, epidemije in pekel.
Zaradi peklenskega življenja je družinska tradicija uničena. Predniki padejo iz svojega položaja, ker jim več nobeden ne ponudi pindo (delež žrtvovanja – šradha). Nobeden se več pred smrtjo ne spokori s postopkom prajaščite in vsi padejo zaradi svojih grešnih dejanj na peklenske planete.
Varna ašrama je prekinjena in dejavnosti za družinsko blaginjo, ki so predpisane s sanatano dharmo in omogočajo človeku, da doseže odrešitev, so prekinjene. Kadar odgovorni družbeni voditelji prekinejo tradicijo, povzročijo nerede v družbi, zato ljudje pozabijo na cilj življenja-Krišno. Taki voditelji so slepi in pa tudi ljudje, ki jim sledijo.
To so bili Arjunovi argumenti, zakaj bi bilo bolje, da se ne bojuje in se rajši posveti meditaciji. Gospod ga je poslušal in se mu je nasmehnil ter vse njegove argumente zavrgel. Kar bo pojasnjeno v 2 poglavju Bhagavad -gite kakršna je Njegove Milosti A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupade.
Vir: Bhagavad gita kakršna je, Študijski material Bhakti-šaster (Bhaktivedanta inštitut Ljubljana)
Preberi celoten članek - Bhagavad gita 1. poglavje« Opis vojske na Kurukshetri«
V trenutku smrti vsako živo bitje skrbi o tem, kaj se bo zgodilo z njegovo ženo in otroki. Podobno temu politika skrbi, kaj se bo zgodilo v njegovi državi ali politični stranki. Vse dokler nismo popolnoma zavestni Kṛṣṇe, moramo v naslednjem življenju sprejeti telo v skladu z določenim stanjem svoje zavesti.
Ker Purañjana misli na svojo ženo in otroke in je preveč prevzet z mislimi na svojo ženo, bo sprejel žensko telo. Podobno temu se bo politik ali t.i. nacionalist, ki je preveč vezan na svoje rojstno mesto, nedvomno ponovno rodil v isti državi po končanju svoje politične kariere. Dela, ki jih opravljamo tekom svojega življenja, vplivajo na naše naslednje življenje. Včasih politiki delujejo na zelo grešen način zaradi svojega čutnega uživanja. Nič ni neobičajnega, da politik umori nasprotno stran. Čeprav mu je lahko dovoljeno, da se rodi v svoji tako imenovani domovini, bo še vedno podvržen trpljenju zaradi grešnih aktivnosti narejenih v prejšnjem življenju.
Ta znanost o seljenju duše je popolnoma neznana sodobnim znanstvenikom. Tako imenovani znanstveniki se neradi vznemirjajo s temi stvarmi, ker če bi začeli razmišljati o teh subtilnih predmetih in problemih življenja, bi uvideli, da jim je prihodnost zelo temna. Zato se poskušajo izogniti razmišljanju o prihodnosti in nadaljujejo z opravljanjem raznih grešnih del v imenu družbenih, političnih in nacionalnih potreb.
Bedaki od ljudi ne vedo, da je vsaka osebna duša odgovorna za svoje delovanje in posledice v življenju. Vse dokler je živo bitje v telesu otroka ali dečka nedolžno, je dolžnost očeta in matere, da mu pravilno razložijo vrednost življenja. Ko otrok odraste, se mu mora prepustiti, da pravilno izvrši svojo življenjsko dolžnost.
Starši po svoji smrti ne morejo pomagati otroku. Oče lahko zapusti nekaj imetja, da bi otrokom nudil neposredno pomoč, vendar ne bi smel biti preveč z mislimi prevzet o tem, kako bo njegova družina preživela po njegovi smrti. To je bolezen pogojene duše. Ne samo, da vrši grešne dejavnosti zaradi svojega čutnega užitka, ampak kopiči in pušča za seboj veliko bogastvo, da bi lahko otroci lepo čutno uživali.
V vsakem primeru, se vsak boji smrti in zato se smrt imenuje bhaya ali strah. Čeprav je bil kralj Purañjana prevzet z mislimi o svoji ženi in otrocih, smrt ni čakala nanj. Smrt ne čaka nikogar; takoj izvršuje svojo dolžnost. Ker mora brez odlašanja odnesti živo bitje, je smrt končno spoznanje Boga za ateiste, ki uničujejo svoja življenja misleč na državo, družbo, zanemarjajoč zavest Boga. V tem stihu je zelo pomembna beseda atad-arhaṇam, kar pomeni, da se človek ne bi smel preveč osredotočiti na dobrodelne dejavnosti namenjene članom družine, države, družbe in skupnosti. Nič od tega mu ne pomaga duhovno napredovati.
Na nesrečo v današnji družbi tako imenovani izobraženi ljudje nimajo pojma o tem, kaj je duhovni napredek. Čeprav imajo priliko, da v človeški obliki duhovno napredujejo, ostanejo skopuhi. Nepravilno uporabljajo življenjsko obliko in samo tratijo svoj čas misleč na materialno blagostanje svojih sorodnikov, rojakov, družbe, itd. Naša prava dolžnost, je da se naučimo obvladati smrt.
Gospod Krišna opisuje v Bhagavad Giti proces obvladovanja smrti.
janma karma ca me divyam evaṁ yo vetti tattvataḥaktvā dehaṁ punar janma naiti mām eti so ’rjuna
» Tisti, ki pozna transcendentalno naravo Moje pojavitve in Mojih dejanj, o Arjuna, se nikoli več po zapustitvi telesa ne rodi v tem materialnem svetu, ampak doseže Moje večno prebivališče«.
Tisti, ki je popolnoma zavesten Krišne po zapustitvi telesa ne sprejme drugo materialno telo, ampak se vrača nazaj domov k Bogu. Vsak bi moral poskusiti, da doseže to popolnost. Na nesrečo namesto tega so ljudje prevzeti z mislimi o družbi, prijateljstvu, ljubezni in sorodnikih. Vendar, to gibanje za zavest Kṛṣṇe izobražuje ljudi po celem svetu in jih obvešča, kako lahko obvladajo smrt.
Hariṁ vinā na sṛtiṁ taranti. Ne moremo obvladati smrt, če ne vzamemo zavetje Vsevišnje Božanske Osebnosti.
Šrimad Bhagavatam 4.28.21-22 / H.H. Šri Šrimad A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada
Preberi celoten članek - Kralj Puranjana