Ženska, ki se stalno sprašuje o zvestobi moškega/moških, se sooča z globokim dvomom vase, spoprijema se z notranjimi razdiralnimi demoni ranjene ženskosti. Razjeda jo njen največji sovražnik - dvom o lastni ženski vrednosti, in nenehno spraševanje, če je dovolj dobra, željena. Takšna ženska težko zaupa zaradi strahov, da ne bo prizadeta, zavržena, poteptana - in, kar je njen najhujši hromeč strah - zapuščena s strani moškega.
Ženska, ki dvomi v zvestobo moškega s stalno tesnobnostjo in strahom, da je ne prevara, je čustveno zelo krhka, negotova, z nizko samopodobo, z ljubosumjem na druge ženske, s čimer težko ohranja ženska prijateljstva, tako da se počuti še bolj osamljena, ker se ne zna soočiti s svojim največjim strahom, strahom pred zapuščanjem.
In ta strah pred zapustitvijo je primarno otroško čustvo, ker brez skrbi staršev otrok ne preživi. In ker otroku ni uspelo zgraditi trdne čustvene zveze na podlagi zaupanja s starši, takšna ženska kasneje ostaja na sferi čustev zelo nezrela in nebogljena, kakor majhna punčka, deklica, ujeta v telesu odrasle ženske, ki rabi stalne potrditve o lastni vrednosti, zato išče v moškem starša skrbnika in ne moškega v pravem pomenu besede, ker ji tak moški mora igrati očeta z obljubo, da je ne bo nikoli zapustil. In s to “prižemalno odvisniško dinamiko pijavke” s stalno čustveno lakoto in negotovostjo, seveda ne bo našla “normalnih” moških, ker bi morala biti sama normalna za normalnega partnerja. S tem sama nezavedno sabotira zvezo, ker partnerja nezavedno odriva stran, počasi, centimeter za centimetrom, in ga prisili, da slej ko prej odide, jo zapustil, ko ima dovolj "zažiranja in pitja krvi".
Ženska s stalnimi dvomi v svojo ženstvenost izčrpava moškega, s čimer ga potisne stran od sebe, odvrne, sama spodkoplje odnos z razdiralno negotovostjo in ljubosumjem, okrivi pa moške.
Ali se tudi vam zdi, da čas teče vedno hitreje, kot bi se pospeševal? Starejši kot smo, bolj hitro mimo nas drvijo ure, dnevi, meseci in leta. Včasih se kar zamislim, koliko časa mi je še ostalo, če se bo vse odvijalo s takšno bliskovito hitrostjo.
Še včeraj je bil videti čas neskončen, danes se je ta neskončnost že zreducirala na končno postajo, tam nekje do sto let?? Če bo sreča.
Vsak si želi še izpopolniti vse svoje cilje na tem zemeljskem prebivališču, tako duhovne kot materialne. Morda še postati boljša oseba, narediti še kaj za sočloveka, še kaj dobrega, kar nam zna prinesti odpustke ob končni sodbi.
Ko si mlad, je vse videti kot stagnacija, ki se z bežanjem let pretvori v drvenje dogodkov in časa, da se vmes kar zdrzneš, a ni bilo ravno včeraj novo leto? Vsaj tako se ti zdi, a smo že konec februarja. Zanimiv je citat iz vedskih spisov, kjer piše;
Vse, kar se dogaja v okviru časa, ki sestoji iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, so samo sanje.
Vsekakor bi marsikdo tu zmajeval z glavo, kakšne pravljice pa so to, a če pogledamo nazaj v pretečena desetletja našega življenja, ali ni vse zavito v neko meglo, vse kot bi zbledelo, pa tudi desetletja so v spominu morda zgolj kot ena sekunda, ki je zdrvela s svetlobno hitrostjo mimo nas. Ali še to, ko zaspimo, pa pozabimo na vse, kdo in kaj smo, ničesar več ne vemo o sebi, v spečem stanju pozabimo na svojo identiteto v budnem stanju.
Karma kot greh obstajata, ampak le za ljudi, prežete s krivdo in zakoreninjenim občutkom sramu, z nadvladajočimi strahovi, da vedno nekaj delajo narobe, da so si slabo in nesreče sami priklicali v življenje in zato tudi zaslužili. Slabo karmo in greh spravlja v obstoj nizki občutek lastne vrednosti. Brez krivde, ki terja samokaznovanje, ni slabe karme in ne greha.
Takšne (religiozne) filozofije, kjer sledilci stalno iščejo odvezo za svoje grehe in je dejansko nikoli ne dobijo, jih pogosto ohranjajo znotraj ideološkega kroga s krivdo in občutku nemoči, nezmožne, da bi sami lahko kaj spremenili. Ker so "krivi", se počutijo grešne, manjvredne, gre za profil ljudi, ki so bili najpogosteje zlorabljeni ali poteptani, ponižani in razvrednoteni v življenju, ki imajo za seboj takšne ali drugačne travmatske izkušnje, ki so porušile njihove zdrave samoobrambne instinkte, skrhale zdravo samozavest, zato tako zlahka dajejo v nič lastno človeško vrednost. To so večni povratniki v krivdo, Sizifi, ki valijo težek kamen krivde v navkreber, da bi se razbremenili krivde, a jim vedno tik pred vrhom spodleti. Takšni ljudje so dobrodošli za mešetarje s krivdo - duhovne in/ali politične avtoritete, ker jih je lažje upravljati, kakor samozavestne ljudi, ki poznajo svojo lastno vrednost.
Svet pretresa nov teroristični napad v Beljaku, ki je samo še korak stran od nas. V Beljaku sem bila neštetokrat, naši zdomci so se radi vračali domov iz tujine z vlakom do velike železniške postaje v Beljaku, kjer smo jih hodili iskat.
Kasneje smo hodili na izlete preko Beljaka. Lepo urejeno mesto, kjer še v sanjah nisi pomislil na kakšno nevarnost. Bal si se edino kakšne nezgode na cesti, to je pa bilo tudi vse, kar je naš um procesiral kot možno nevarnost. Ko bereš, kako je mlad fant, ki so ga versko prepričali, da je treba nevernike eliminirat, sejal smrt z nožem v naši neposredni bližini, skoraj ne moreš tega doumeti in te postane strah.
V mislih sočustvuješ s starši in sorodniki umrlega 14-letnega otroka, skorajda nemogoče se je postavit v njihovo kožo, kakšna jeza, brezup in žalost jih preveva. Kanček upanja v tem divjem priseljevanju tujcev, ki so nepreverjeni pri prehodih čez mejo in potencialna bomba na dveh nogah, daje drugi Sirijec, ki je napadalca zaustavil. Sigurno ima tudi ameriško-evropsko-izraelsko politika svoj velik delež v tej poplavi napadov, ki pretresajo našo lepo Evropo.
Zatiskali smo si oči, ko so napadali Sirijo, Irak, Gazo, Afganistan, več ali manj samo zaradi interesov, pretežno črnega zlata, nafte. Sedaj se val maščevanja in jeze ter versko opranih možganov seli na naše ulice. Ko ti lahko zakoljejo otroka, ko ga pošlješ po kruh.
Asimilacija ne bo uspešna. Med sto normalnih jih bo par procentov možnih napadalcev. Treba bi bilo poostriti nadzor na mejah in tem ljudem dovoliti mirno življenje v njihovih državah. Žal so se tudi v lastnih državah klali in pobijali med seboj z bombnimi napadi in noži. Se pravi religija, ki ji sledijo, bi morala doživeti svoj preporod, da bi pozorno spremljali razne ekstremistične skupine, ki so se po molilnicah in mošejah razpasle po Evropi, ter da bi prevladala zdravo razumska religija, da bi takšne zgodbe postale samo še zgodovina. Ker bodimo realni, jutri bodo takšni napadi v nasprotnem lahko kmalu prišli že v naša mesta.
V otroštvu, ko smo bili še osnovnošolci, smo si vsi silno želeli videti film Modra Laguna s prelepo Brooke Shields v glavni vlogi. Takrat je bila Brooke še rosno mlada, njena lepota je žarela kot sonce, videti je bila popolno lepo dekle s prelepimi potezami obraza in slapom čudovitih las. Za takratne čase je bil film pohujšljiv, ko je prišel v domači kino, sva se s prijateljico najbolj bali, da ne bova smeli iti na ogled filma. Velikodušni očetje so nama dovolili in s tem se nama je izpolnila največja želja, gledati romantični film z zanimivim scenarijem, lepo ljubezensko zgodbo s fantom in dekletom, ki sta kot brodolomca obtičala na osamljenem otoku. Brooke je bila sicer videti v vlogi s soigralcem vred precej lesena, a to nas ni motilo, samo da smo si lahko ogledali film.
Brooke je zaslovela kot fotomodel, še najbolj pa v škandaloznem filmu 'Lepa Punčka', kjer je igrala hčerko prostitutke v bordelu, ki so jo prodali na dražbi veliko starejšemu gospodu, fotografu. Njena dominantna mati je vodila vso kariero lepe punčke Brooke, kasneje so jo obsojali, da je sploh dovolila mladoletni hčerki igrati takšno vlogo, ampak danes že pokojna mati, Teri, je v želji po slavi in denarju šla preko vseh moralnih pomislekov.
Brooke kot igralka ni najbolj briljirala, bolj se je proslavila z lepoto v mladih letih, ki pa je žal dandanes samo še bled sijaj, saj se je igralka hitro postarala in pred 60. letom starosti kljub urejenosti skorajda ni več sledu o božanski lepoti, ki jo je krasila v mladih letih. Temu bi lahko rekli, Bog je dal, Bog je vzel. Poročena je bila s tenisačem Agassijem, kasneje pa je po ločitvi našla svoj mir v stabilnem zakonu z možem Chrisom, s katerim sta starša dvema dekletoma. Vsekakor je Brooke pustila svoj pečat v ameriški filmski industriji, saj je s svojo lepoto v ranih filmih še danes prepoznana kot ena najbolj atraktivnih igralk vseh časov.
