V starodavnih indijskih vedskih spisih je opisano, da živimo v svetu tesnobe, obstaja pa dimenzija onkraj le te, kjer je življenje večno in blaženo in kjer ni tesnobe. Vsi lahko to, bodisi smo verni ali ne, zaznavamo na lastni koži, da nam trenutki bolečine pač niso prihranjeni.
Ni dneva, ko ne bi bili tesnobni, bodisi zaradi samih sebe ali zaradi drugih. Največkrat čutimo večjo tesnobo, če je bitje, ki nam je izjemno pri srcu, v stiski in bolezni ali jo celo izgubimo, ta tesnoba zna biti še večja kot od naših lastnih tegob.
Vmes se prepletajo trenutki radosti, sreče, zadovoljstva, ampak vselej smo v potencialni nevarnosti, da nas preplavi kakšen val bede, ki nas potopi pod gladino, potem se dvignemo, zadihamo, pa spet pride nov val...
in tako ves čas našega tuzemskega bivanja.
Vse to pa postane drugače razumljivo, če dojamemo, da smo le duša, ki prebiva v telesu, da je tisto, kar prežema naše telo neuničljivo in da nihče ne more ubiti ali uničiti nesmrtne duše.
To zavedanje nas pomiri in nam daje energijo za naprej, da skušamo biti dobri, pošteni, da skušamo pomagati, da ne želimo biti zavidni, nasilni ali zlobni ter pohlepni... Ker kaj ti pomaga, če ves svet pridobiš, pa svojo večno dušo pogubiš?
Čutimo in vemo, da se bomo spet enkrat sešli z našimi dragimi onkraj smrti, da nas čaka nekje tudi večno prebivališče, kjer bosta zavladala smeh, sreča in veselje brez prisotnosti telesnih tegob. Potem tesnoba izgine in strah se izgubi in v naših srcih zavlada mir. Mir, ki ga prinaša le vera v Boga ter zaupanje v to, da je smrt le prehod, da ni konec.
V vedah je lepo zapisano glede razmer v našem svetu;
citiram objavo Sadacare Sany dasa;
Ljudje brez ātma-tattve se ne sprašujejo o življenjskih problemih, ker so preveč vezani na premagljive vojake v obliki telesa, otrok in žene. Čeprav imajo dovolj izkušenj, vseeno ne uvidijo svojega negibnega uničenja.
Materialni svet, v katerem živimo je svet smrti. Vsa živa bitja od -Brahme, čigar življenjska doba je nekaj tisoč milijonov let, pa do mikrobov ,ki živijo le nekaj sekund-se bojujejo za obstanek. To življenje je torej neke vrste boj z materialno naravo, ki vsakomur vsili smrt. V človeški obliki življenja je živo bitje povsem sposobno, da lahko dojame ta velik boj za obstanek, toda zaradi prevelike navezanosti na družinske člane, družbo, domovino itd. hoče doseči spravo z nepremostljivo materialno naravo s pomočjo telesne moči, otrok, žene, sorodnikov itd. Čeprav ima glede tega dovolj izkušenj tako iz lastne preteklosti kot tudi iz prejšnjih primerov svojih pokojnih prednikov, ne uvidi, da so vsi tako imenovani bojevniki v obliki otrok, sorodnikov, članov družbe in rojakov premagljivi v velikem boju. Človek bi moral dobro razmisliti o dejstvu, da sta njegov oče in oče njegovega očeta že umrla in da bo zagotovo umrl tudi on sam; njegovi otroci, ki bodo postali očetje svojih otrok, pa bodo s časoma ravno tako umrli.
V boju z materialno naravo nihče ne bo preživel. Zgodovina človeške družbe to neizpodbitno dokazuje, toda neumni ljudje še vedno napovedujejo, da bodo lahko s pomočjo materialne znanosti v prihodnosti živeli večno. Ta skromna vednost v človeški družbi je vsekakor zavajajoča in je posledica zanemarjanja konstitucije žive duše. Materialni svet obstaja le kot sen, zaradi naše navezanosti nanj. Živa duša se v resnici vedno razlikuje od materialne narave. Velik ocean materialne narave burkajo valovi časa, tako imenovane življenjske razmere pa spominjajo na mehurčkanje pene, ki se pojavlja pred nami v obliki telesnega jaza, žene, otrok, družbe, rojakov itd. Zaradi pomanjkljive vednosti o lastnem jazu postanemo žrtev sile nevednosti; tako pogubljamo dragoceno energijo človeškega življenja v jalovem iskanju trajnih življenjskih razmer, ki v materialnem svetu niso mogoče.
Naši prijatelji, sorodniki, dozdevne žene in dozdevni otroci niso le premagljivi, temveč tudi zbegani pod vplivom zunanjega slepila materialne eksistence, zato nas ne morejo rešiti. Kljub vsemu pa mislimo, da smo varni v krogu družine, družbe ali države.
Ves materialistični napredek človeške civilizacije je kot krasitev mrtvega telesa. Vsakdo je mrtvo telo, ki se otepa samo nekaj kratkih dni, pa vendar vso energijo človeškega življenja tratimo s krasitvijo tega mrtvega telesa..
(Komentar H.D.Grace A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada) Šb 2.1.4
Putin je nedvomno eden najpomembnejših politikov našega časa. Bil je študent prava, kasneje agent KGB. Kasneje se je hitro začel vzpenjati po lestvici uspeha tudi v politiki. Dokončno ga je ustoličil Jelcin, ki je Putina leta 1999 imenoval za premierja.
Ljudje so ga začeli bolj opažati po dobro premišljeni operaciji proti čečenskim upornikom. Po odstopu Jelcina je zmagal na volitvah Putin in hitro zavladal kot odločen in brezkompromisen vladar. Skušal je zmanjšati moč in vpliv oligarhov in vzpostaviti stabilno gospodarstvo. Kasneje smo spremljali, brali in opazovali, kako je Putin leta 2014 zavzel Krim.
Že tam se je dalo zaslutiti, da je sicer izjemno inteligentni, pronicljivi vladar dejansko željan zgolj moči in zavzemanja novih ozemelj za Rusijo. Po prvih lažeh, da Ukrajine ne misli napadati, je začel s posebno vojaško operacijo leta 2022. Od takrat svet ni več tak, kot smo ga poznali.
Kot da ni vrnitve v normalo in da se vojaška histerija in strah ekspandirata iz dneva v dan. Na stran Zelenskega je stopil Biden in evropski vladarji tipa Macron, začelo se je enormno zalaganje Ukrajine z orožjem, ki mu ni videti konca. Vse to smo občutili v rastočih cenah dobrin, začenja se tudi počasno propadanje gospodarstva, šolstva, zdravstva.
Videti je, kot da smo neuradno v vojni z Rusi, Trump, ki veliko govoriči o miru, pa je zavrgel Evropo kot staro gospo na svojem zemljevidu, fokusira se na druge sovražnike, napada Jemen, izganja ilegalce v zapore tipa Salvador, pripravlja morebitno operacijo proti Iranu.
Mi pa vsakodnevno spremljamo nove in nove bombastične naslove- naredite si zaloge hrane, pripravite zaklonišča, Rusi nas znajo napasti.
Možno je vse, Putin je nepredvidljiv, naši politiki pa žal niso za mir, bolj so za oboroževanje.
Kam nas bo to pripeljalo, je zelo jasno razvidno, v najboljšem primeru v slabši standard, v najslabšem v vojno.
Živimo v negotovih časih in neka varnost postaja bolj mit kot resnično dejstvo. Putin je pa le delček tega mozaika, tudi drugi se niso izkazali s pogajanji, iskanjem možnosti za mir, spravo. Tako da tu smo, iz dneva v dan ne veš, kaj nam bo novega prinesel. Morda bo še najbolje tistim, ki so nekje bolj na odročnih samooskrbnih domačijah.
Ali se tudi vam zdi, da čas teče vedno hitreje, kot bi se pospeševal? Starejši kot smo, bolj hitro mimo nas drvijo ure, dnevi, meseci in leta. Včasih se kar zamislim, koliko časa mi je še ostalo, če se bo vse odvijalo s takšno bliskovito hitrostjo.
Še včeraj je bil videti čas neskončen, danes se je ta neskončnost že zreducirala na končno postajo, tam nekje do sto let?? Če bo sreča.
Vsak si želi še izpopolniti vse svoje cilje na tem zemeljskem prebivališču, tako duhovne kot materialne. Morda še postati boljša oseba, narediti še kaj za sočloveka, še kaj dobrega, kar nam zna prinesti odpustke ob končni sodbi.
Ko si mlad, je vse videti kot stagnacija, ki se z bežanjem let pretvori v drvenje dogodkov in časa, da se vmes kar zdrzneš, a ni bilo ravno včeraj novo leto? Vsaj tako se ti zdi, a smo že konec februarja. Zanimiv je citat iz vedskih spisov, kjer piše;
Vse, kar se dogaja v okviru časa, ki sestoji iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, so samo sanje.
Vsekakor bi marsikdo tu zmajeval z glavo, kakšne pravljice pa so to, a če pogledamo nazaj v pretečena desetletja našega življenja, ali ni vse zavito v neko meglo, vse kot bi zbledelo, pa tudi desetletja so v spominu morda zgolj kot ena sekunda, ki je zdrvela s svetlobno hitrostjo mimo nas. Ali še to, ko zaspimo, pa pozabimo na vse, kdo in kaj smo, ničesar več ne vemo o sebi, v spečem stanju pozabimo na svojo identiteto v budnem stanju.
Demon oz. skrivnostni mož (odcepljena Fredova senca): suh, oblečen v črno, bledoličen, nenavaden, smrti podoben, hladen, strmeč nečloveški, ki ne mežika.
Fred ob srečanju z lastno disociirano senčno platjo osebnosti: začuden, prestrašen, zmeden
Disociativno moten Fred se na zabavi sreča s svojim odcepljenim, zavesti nepoznanim, zanikanim in potlačenim demonskim jazom, z lastno senco, polno maščevanja, prizadetosti zaradi ženine nezvestobe in nakopičene nekontrolirajoče pobesenele jeze zaradi lastne impotence, tako da nosi vso težo krivde in morilskega zločina umora žene v svoji podzavesti, nezavedajoč se, da je demon on sam, del njega, delita si isto hišo (telo):
Demon: "Se že poznava, kajne?"
Fred: "Ne verjamem."
Fred: "Kaj misliš, kje bi se naj spoznala?"
Demon: "V tvoji hiši, a se me ne spomniš?"
Fred: "Ne, se ne. Si prepričan?"
Demon: "Seveda. Pravzaprav sem pravkar tam."
Fred: "Kako to misliš, kje si zdajle?"
Demon: "V tvoji hiši."
Fred: "Človek, to je noro."
Demon: "Pokliči me. Vtipkaj svojo številko. Daj."
Demon: "Saj sem ti povedal, da sem tu."
Fred: "Kako si to naredil?"
Demon: "Vprašaj me!"
Fred: "Kako si prišel v mojo hišo?
Demon: "Povabil si me, ni moj običaj, da grem tja, kjer nisem zaželjen."
Fred: "Kdo si?"
Demon: "Hmmm... Hmm, ha-ha-ha-ha..."
Demon: "Vrni mi telefon."
Demon: "Bilo mi je v veselje govoriti s teboj."
