1000 bogov, ker je 1000 kultur znotraj katere ima vsaka svojo (mitološko) predstavo boga, ampak vsem je nekaj skupno - vernikovo doživljanje boga se izoblikuje v odnosu, kako je doživljal svoje starše v otroškem obdobju, ker za otroka so starši bogovi. V patriarhalnih (abrahamskih) religijah je najpogosteje to neka (stroga) starševska ali očetovska figura, kar pomeni, da vernika sili v pozicijo poslušnega in pridnega otroka, ki izpolnjujeje strogo "božjo voljo" in dosledno upošteva in izpolnjuje "božjo zakonodajo" po svetih spisih.
Ampak otrok se mora razvijati, zoreti, slej ko prej tudi odrasti ? Če ni "osebnostne evolucije", psihološkega zorenja, ostanemo čustveno na ravni otroka. To je zelo slaba religija, v kolikor od vernika zahteva, da smo kakor otroci,
- da je vernik nebogljen, odvisen (od staršev/boga), nesamostojen, kjer le sprejema starševske zapovedi in (verske) resnice,
- da vernik ne izoblikuje svojih pogledov in nazorov, je plah in si ne upa podati v neznano, v svet dvomov, temveč vedno rabi odobritev boga (staršev),
- da je vernik negotov in rabi stalno spodbudo in potrditve staršev, ki mu daje občutek, da je dovolj dover, da ga bog (starš) prime za rokico in ga vodi,
- da vernik ni sposoben izoblikovati kritičnega mišljenja, torej brez pomisleka in dvoma sprejema (verske) "resnice" dane s strani staršev oz. kulture, v kateri je odraščal,
- da je vernik zgolj poslušen in ubogljiv, sprejemajoč, ker hoče zadovoljiti čustveno neubrane, (pre)zahtevne starše (boga).
Vernik oziroma še posebej, ko je bil otrok, doživlja boga, kakor svoje starše. Če je imel vernik v otroštvu dober odnos s starši, funkcionalne in ljubeznive starše, ki so bili uglašeni na njegove čustvene potrebe in s katerimi se je dobro ujel, razumel, bo takšen tudi njegov bog - dober, odpuščajoč, ljubeč, čustveno naklonjen, tolažilen, vzpodbujajoč, pozitiven, razumevajoč in prizanesljiv ob možnih napakah. Torej kdor je imel dobrega boga (starše), ima praviloma dobro popotnico za življenje in kot odrasel "trdnejšo osebnostno strukturo" ali psihološko stabilnost, je bolj zadovoljen, zaupa vase, v ljudi, v svoje sposobnosti, ker je tega dobrega "starševskega boga" tudi ponotranjil in izgradil dobro samopodobo.
Kaj pa v nasprotnem primeru, ko so starši (oba) odpovedali, spodleteli pri svoji nalogi, bili morda celo slabi, kruti, zlorabljajoči?
Preberi celoten članek - Kolektivne religije in bog kot starševska figura ter ohranjanje vernikov v poziciji otrok
Upam, da ostanem skeptik do smrti, ker potem, ko enkrat sveto veruješ v nekaj, ne nujno bog, si zapreš vsa raziskovalna vrata DVOMA, nisi več radoveden in pustolovski iskalec, ki ga očara novo, nepredvidljivo in nepričakovano, potem "veš" in ti ni potrebno naprej raziskovati. Postanemo nekdo, ki hoče zapluti v varni pristan gotovosti in spustiti sidro, kjer nas nihče ne ogroža s svojimi resnicami, a oropan odisejevskih dogodivščin. In ker imamo eno in edino zveličavno resnico, delujemo izključevalno, enoznačno, poenostavljeno. Tako zadušimo radovednega raziskovalnega duha dvoma v sebi in sami sebi preprečimo, da bi videli stvari še iz drugih perspektiv, obogateno, kompleksno, kakršen dejansko je svet. Tudi bolj ranljivi postanemo, ko verujemo, lažji plen za vodenje s strani ideoloških versko-političnih pastirjev, bolj dojemljivi za manipuliranje in indoktrinacijo, lažje se nas da prepričevalno naščuvat, kako naj sovražimo, prej postanemo nestrpni, sovražni do drugačnih vidikov, celo tekmovalni pri stalni potrebi po dokazovanju edino zveličavne resnice, ki bi jo radi z užitkom potiskali drugim dol po goltancu, samo da so tiho…
Preberi celoten članek - Dvom je za pogumne, slepa vera za šibke
Različni duhovni guruji ponujajo instant rešitve (The Secret) za vse naše tegobe, menda z močjo vizualizacije in pozitivnega razmišljanja je mogoče zaobiti vse življenjske prepreke in tegobe, ker nas menda potem, ko smo dovolj 'duhovno napredni' usliši kozmos in nam izpolnjuje želje.
Morda pa izogib težavam pomeni preveč strahopetnosti z manjkom akcije in drznosti, da bi sami zapluli v življenje viharjev? Če ni življenjskih viharjev, tudi ni "mornarskih izkušenj" in z neizkušenimi kapitani ladje najprej potonejo.
A ne gre tukaj še samo za eno izmed mnogih ponujanj bližnjic in samoprevar za potrošnega modernega človeka, ki je zelo privlačna,sliši se dobro, ker ne zahteva skoraj nikakršnega truda, tako kot če bi hujšali z ležanjem in basanjem s hrano, potem pa z vizualiziranjem in močjo 'pozitivnih misli', kako smo suhi po liniji najmanjšega odpora dosegli rezultate hujšanja. Tako ti ni potrebno delati pravzaprav nič, kar je najlažje - 'vizualiziraš' pasivno doma zleknjen na kavču z odločitvijo, da boš pozitivno razmišljal in te bodo bogovi uslišali ter izpolnjevali želje kot na ukaz majhnemu razvajanemu otroku izpolnjuje mamica!?
Toda a ni vsaka življenjska pot, ki te pripelje do nekih spoznanj, modrosti, prej težka, trnjeva in mučna s stalnimi preizkušnjami, dolg (vseživljenjski) proces, merljiv in viden napredek mogoče v desetletjih, če sploh, ker včasih ubere rakovo pot, kjer sta potrebna dva koraka nazaj, da lahko potem narediš enega naprej. Kako težko je to, kako malo ljudi 'se realizira', postanejo to, kar bi dejansko morali biti, morda izlušči bistvo tega procesa tale svetopisemski odlomek (Lk 13,24):
»Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.«
Ta pot, ki je dejansko "prava" za nas (ki jo 'bog' oz. sebstvo veleva), je dejansko izjemno naporna, zoprna za naš ego, se izmikamo, je težka pot odrekanja in pripravljenosti (po)trpeti. Še sam Kristus oz. bog se je poskusil izogniti trpljenju, v kolikor bi bilo možno, ampak ga je očitno rabil, ker to je bila Očetova volja, potrebna za "odrešitev":
»Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« (Mt 26,39)
Preberi celoten članek - Duhovne bližnjice - moč misli in zakon privlačnosti
'Če na poti srečaš Budo, ga ubij.'
Pomeni izstop iz fiksnih idej, uboj védenja, uboj zacementiranih predstav in prepričanj, konceptov različnih filozofij in religij, ki smo jih požrli v času socializacije, sugestij, posnemanja: kako bi moral misliti, kako verovati, kaj bi moral početi, kaj je prav in kaj je narobe, ampak najti je treba svojo notranjo individualno "duhovno pot", Budo znotraj sebe, ki se pri vsakem človeku nekoliko drugače razodeva. Ni kolektivnega boga, ker to je družbeni bog, krojen po kulturni predstavi s strani drugih, je samo individualni Buda, vsak drugačen, ki ga odkrivamo in spoznavamo v sebi - in ta mora biti spreminjajoč se, nestalen, dovoliti nam mora, da ga "ubijemo", postanemo "morilci" lastnih idej.
Zradiramo in porušimo vse, kar smo doslej mislili ali bili sveto prepričani, da je to edina resnica, edina pot, edini prav, ter s tem postanemo bel nepopisan list in tako odprti za nove ideje, namesto da branimo svoje okostenele stare bogove, jih je potrebno vedno vnovič ubiti, da lahko steče tok svežih idej, tako da star sistem postavimo na glavo, predrugačimo vse in dobimo vpogled iz novih, drugačnih perspektiv.
Preberi celoten članek - Uboj Boga na svoji poti
Rss feed za to kategorijo