Navodila samospoznanih modrecev

Avtor: Slogarca 2 komentarji
Svete osebe in veliki samospoznani modreci nam govorijo o pomembnosti spoznavanja razlik med duhovnim, večnim in materialnim oziroma minljivim svetom. Tako večni kot materialni svet sta polna obilja, lepote in znanja, vendar je duhovni svet bolj veličasten, saj je poln večnosti. Kot smo že omenili, se materialni univerzum nekaj časa zaznava in daje videz popačene sence duhovnega kraljestva.
 
Podoben je kinu, ki privlači ljudi, da postanejo prevzeti z lažno iluzorno realnostjo, prikazano na filmskem platnu. Tako postanemo ujeti v zanko začasnega sveta in se poistovetimo z različnimi telesnimi lastnostmi, zaradi česar živo bitje pozabi svojo duhovno identiteto. Čutila takoj postanejo privlečena s proizvodi materialne narave in um postane instrument za dosego različnih materialnih izkušenj.
 
Samo s pomočjo inteligence in njene pravilne uporabe lahko dosežemo osvoboditev in samo inteligenca nam lahko odkrije nenaravni položaj, v katerem se nahajamo. Takrat si zastavimo vprašanje: Kdo sem? Zakaj trpim ? Kako se lahko osvobodim?«
 
Vsak trenutek našega življenja je zelo pomemben, zato ga ne smemo tratiti za nepomembne stvari. Nekateri ateistični in materialistični znanstveniki trdijo, da večnosti ni in da se s smrtjo telesa vse konča. Čas je večen in se vzporeja z rezilom brivca. Če ga pravilno izkoristimo, se bomo lepo pobrili-v nasprotnem primeri se bomo porezali. Vede nam dajejo zlo koristen nasvet, kako si ne ustvarjati problemov s tratenjem svojega časa.
 
DOKAZ VEČNOSTI
Neki znanstvenik je na tiskovni konferenci A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada, izvrstnega poznavalca vedskih spisov, vprašal : » Kaj je dokaz večnosti?« Prabhupada mu je odgovoril: »Večnost je zelo lahko dokazati. Podam lahko naslednji primer; zakaj mislite, da obstaja tesnoba? Zato, ker smo po svoji naravi večni. Na vse pretege poskušamo zaščititi telo pred razpadanjem , vendar v tem nismo uspešni. Če ni večnosti, kako lahko postaja beseda minljivo ali začasno. Beseda «sin« nima pomena brez besede «oče«, beseda« iluzija« pa nima pomena brez besede »resničnost«.«
 
V Bhagavad giti je omenjeno, da duša ni ubita, ko je ubito njeno telo. Ta trditev dokazuje našo večno naravo. Dokaz se v sanskritu imenuje prasthana. Obstajajo tri vrste dokazov prasthana, na katerih moramo preveriti vsako trditev in dejstvo:
 
1. šruti prasthana(poslušanje); dokaz je sprejet skozi avtorizirano nasledstvo učencev, samospoznanih duhovnih učiteljev, ki obsega štiri izvorne Vede (Rg, Ajur, Sama in Atharva) in njihove izvorne komentarje- Upanišade;
 
2. njaja prasthana; logika, argumenti, filozofska raziskava in spisi, ki temeljijo na šruti (poslušanje) in smriti (spominjanje), se nanašajo na Vedanta-sutro;
 
3. smriti prasthana (spominjanje); dokazi, ki temeljijo na šruti in se nanašaj na Purane, Šrimad Bhagavatam in spev Mahabharata, kjer se nahaja slavna Bhagavad-gita.
 
ZAKLJUČEK
Samo tisti, ki posedujejo vizijo večnosti, lahko vidijo, da je neuničljiva duša transcendentalna, večna, iznad tega materialnega sveta in pripada Bogu.
(Krunoslav Džurdžević- Skrivnost resničnosti in časa)
 
pripravil Sadacara Sany Dasa.

Ti njega s kruhom on tebe s kamnom ali obratno

Avtor: Slogarca 1 komentar

Skozi življenje se soočamo z raznoraznimi situacijami. Velikokrat izkušamo v praski to starodavno modrost- ti njega s kruhom, on tebe s kamnom ali obratno. Zakaj tako? Prabhupada je rad povedal, da živimo v svetu prevarantov in prevaranih. Vselej ista zgodba, ali varaš ali si prevaran. In to na vseh platformah našega bivanja.

Starejši kot si, bolj si moder in flegmatičen. Na koncu se vse zreducira na to, da dokler si zdrav, je vse preostalo minorno. Ker ga ni hujšega sovražnika od bolezni in bed, ki jih le ta prinaša. Vse ostalo prinesejo življenjske izkušnje. Postaneš bolj pozoren na karakterje ljudi, postavljaš meje, ščitiš svoj mir in zasebnost. 

Vselej pomagaš, ne postaneš brezčuten in zloben, ampak do neke zdrave mere in meja. Potem lahko živiš svobodno in srečno v temu svetu s čisto vestjo in mirom v sebi in okrog sebe. In verjemite mi, ga ni večjega bogastva! 

Sploh če poznaš zakon karme in veš, da tako ali tako se na koncu vse poravna. V slabem in dobrem, že za časa življenja in po smrti. 

Poučna zgodba na to temo;

Satsvarupa Dasa Goswami, iz revije Nazaj k Bogu št. 16–11, 1981

Nadine je mati štirih otrok. Njen sin Ravi, star sedem let, se je rodil gluh in nem. Pred kratkim je Ravi z uporabo znakovnega jezika vprašal svojo mamo, zakaj ne more govoriti ali slišati tako kot njegov brat in sestri. Nadine, ki se je pred kratkim začela ukvarjati z zavestjo Krišne, je odgovorila tako, da je na zelo preprost način razložila zakon karme. Ravi je razumel.

Nadine meni, da če bi ji sin to vprašanje postavil, preden bi sama razumela zakon karme, mu ne bi mogla dati zadovoljive razlage. Takšna vprašanja so zagotovo begajoča. Zakaj nekdo uživa, medtem ko drugi trpi? Toda odgovori na takšna vprašanja so ključni za vse nas, saj nam dajejo neposreden namig, kako se lahko osvobodimo vsega prihodnjega trpljenja.

Dandanes ljudje običajno sprejemajo le razlage, ki temeljijo na avtoriteti materialnih znanosti, kot so fizika, matematika in kemija. Ideologi poudarjajo tudi ekonomske, politične, psihološke in sociološke razlage, pa tudi filozofske špekulacije, interpretacije astrologije in dogme sektaških religij. Vendar nobena od teh razlag za dobro in slabo srečo ni tako znanstvena ali intelektualno in moralno zadovoljiva kot razlaga zakona karme v vedski literaturi.

Vedska literatura pravi, da je karma zakon vzroka in posledice: za vse, kar storimo, obstaja reakcija. Če vržemo kovanec, bo padel dol. Če redno polagamo denar na banko, se bo naše bogastvo kopičilo. Če preveč pijemo, se bomo opijali. To so naravni zakoni vzroka in posledice. Podobno zakon karme pravi, da če storimo nekaj grešnega, bomo imeli slab rezultat, če pa storimo nekaj pobožnega, bomo imeli dober rezultat.

Vedska literatura pravi, da dejavnosti, ki jih opravljamo v sedanjem življenju, določajo srečo in stisko, ki jo bomo doživeli v prihodnjem življenju. Telo, ki ga imamo zdaj, ni naše pravo jaz, temveč le ovojnica. Naša prava identiteta je atma, večna duhovna duša v telesu. Gnani z zakonom karme se mi, atma, selimo iz ene vrste v drugo, trpimo in uživamo v rezultatih svojih dejavnosti v človeški obliki življenja.

Vedska literatura razlikuje med karmo, dejanji, ki so dovoljena, in vikarmo, dejanji, ki so prepovedana. Vikarma nam bo prinesla nesrečne posledice v tem in naslednjem življenju. Te nesrečne posledice se včasih popularno imenujejo »slaba karma«. Naše sedanje trpljenje – kronične bolezni, revščina in tako naprej – so slabe karmične posledice naših preteklih grešnih dejanj.

To niso prepričanja določene verske vere; to so naravni zakoni, ki urejajo vse dejavnosti v materialnem svetu. Obstaja individualna karma in kolektivna karma. Individualna karma je odgovorna za našo osebno nesrečo, kolektivna karma pa za trpljenje celotnega naroda: epidemijo, vojno, naravni holokavst. Družbeni grehi, kot sta splav in pokol krav, morajo na primer sčasoma povzročiti hudo kolektivno slabo karmo. Po drugi strani pa je tisti, ki deluje pobožno, lahko nagrajen z dobrim rojstvom na tem planetu ali celo na višjih planetih, kjer je večja življenjska doba in več užitka kot na Zemlji.

V končnem smislu pa je vsa karma, dobra ali slaba, suženjstvo. Tudi pobožna dejanja nas vežejo v krog ponavljajočih se rojstev in smrti. Ne glede na to, ali smo bogati ali revni, šibki ali močni, učeni ali nevedni, lepi ali grdi, pobožni ali brezbožni, slavni ali neznani, morajo vsi v materialnem svetu trpeti, rojstvo za rojstvom. Kot pravi Gospod Krišna v Bhagavad-giti (8.16): »Od najvišjega do najnižjega planeta so vsi kraji bede, kjer se dogajajo ponavljajoča se rojstva in smrti. Toda tisti, ki doseže Moje prebivališče, o Ardžuna, se nikoli več ne rodi v tem materialnem svetu.« Zato se moramo, dokler se ne osvobodimo vse karme, podvreči ponavljajočim se rojstvom in smrti.

Niti Bog niti zakoni narave niso odgovorni za našo karmo; svojo usodo si ustvarjamo sami. Iz svojih želja po uživanju tega sveta na različne načine ustvarjamo svojo dobro ali slabo karmo. Karme se lahko osvobodimo le, če nehamo delovati v skladu s svojimi materialnimi željami in namesto tega delujemo v skladu s svojimi materialnimi željami. Šele ko smo očiščeni vseh materialnih želja in vse svoje misli, besede in dejanja umirimo v ljubečem služenju Krišni, lahko presežemo zakon karme. Sicer nas bo karma, dobra ali slaba, vodila v ponavljajoče se trpljenje, rojstvo za rojstvom.

Razumeti moramo, da zakon karme dejansko deluje, in šele nato lahko razmislimo o tem, da se osvobodimo njenega vpliva. Tudi če mati lahko vzgaja svojega gluhonemega otroka z alternativnimi metodami in mu pomaga, da se prilagodi svojemu invalidnemu življenju, glavne težave materialnega življenja še vedno ostajajo. Ni materialnih sredstev, s katerimi bi se izognili karmi. Osvoboditev od karme je mogoča le, če razumemo, kako delovati transcendentalno.

Nadine razume zakone karme in je zato lahko rešila sinovo dilemo. Običajno lahko psihologi, zdravniki in starši gluhonemih otrok pojasnijo le neposredni vzrok: »Med nosečnostjo je bila vaša mama zelo bolna.« »Ko ste bili dojenček, ste imeli meningitis.« Vendar takšne razlage v resnici ne odgovorijo na vprašanje. In Ravijeva reakcija na takšne razlage je bila podobna reakciji mnogih drugih invalidnih otrok: »Da, ampak zakaj jaz?« Zato je ostal nezadovoljen.

Nadine je nato izvedela za zavest Krišne in razlago karme v vedski literaturi. Ko je nekega dne njen sin v veliki frustraciji pristopil k njej in zahteval, da bi vedel, zakaj je gluh in nem, mu je pokazala sliko iz Bhagavad-gite, kakršna je, ki jo je napisal Njegova Božanska Milost AC Bhaktivedanta Swami Prabhupada. Slika je prikazovala dušo, ki se seli iz rojstva v otroštvo, mladost, odraslost, starost in končno, ob smrti, v drugo telo. Nadine je pokazala na sliko in Raviju povedala, da je v enem od svojih mnogih prejšnjih življenj moral storiti grešna dejanja in da je zaradi teh grešnih dejanj zdaj prisiljen sprejeti karmično reakcijo. Ravi je pogledal svojo mater in se nasmehnil, nato pa je spet dolgo, dolgo gledal v sliko. Ni se več pritoževal in je ni udaril ali krivil kot prej. Samo zadovoljno je gledal sliko.

Tudi Nadine je zadovoljna. Ravi se bo naučil uporabljati svoje življenje, da se mu ne bo treba še enkrat roditi in trpeti zaradi posledic svoje karme.

 

Preberi celoten članek - Ti njega s kruhom on tebe s kamnom ali obratno

Sanje ali budnost

Avtor: Slogarca 1 komentar
»Vse, kar se dogaja v okviru časa, ki je sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, so samo sanje. To je skrivnost razumevanja celotne vedske književnosti.« (ŠB, 4.29.2b)
 
V vedskih spisih lahko najdemo verze, ki nam govorijo, da se vse, kar se dogaja znotraj časa, ki je sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti samo sanje. Vprašanje, ki je popolnoma razumljivo in izhaja iz takšne ugotovitve, se glasi: Kaj je potemtakem resničnost? Prav to vprašanje si je po dogodku, ki je za vedno spremenilo njegovo življenje, pred davnimi časi postavil stari vedski kralj Janaka (vladal je pred več kot 6000 leti). Janaka je sedel v svoji kraljevsko okrašeni prestolnici, kjer so se zbrali najboljši glasbeniki tistega časa, da bi njemu v čast priredili svečan koncert. Poleg njega je sedela njegova čudovita žena-kraljica in njuni otroci. S prejemom povabila se je zbralo veliko ljudi.
 
Utrujen od dolžnosti upravljanja, je Janaka pred vsemi zaspal. Kraljica se je zavedala napornih dolžnosti svojega moža in poslala glasbenike, plemiče in prebivalce dvora v sosednje prostore. Želela je, da se njen mož spočije, kolikor je potrebno in se koncert pač prestavi. Sama se je želel vrniti v slabo osvetljeno glavno dvorano.
V tem trenutku so kraljica, glasbeniki in gostje popolnoma nepričakovano zaslišali močen krik. Pritekli so v dvorano in zagledali popolnoma zmedenega Janako. Hitel je proti njim in jim postavljal vprašanje: »Kaj je resničnost-to ali ono?« Nihče ga ni razumel.
 
Vsi so upali, da se bo Janaka vsak trenutek zbral in se zopet vrnil v normalno življenje. Ko se po treh dneh njegovo stanje še vedno ni izboljšalo, so na dvorec poklicali modreca Višvamitro, da bi kralju pomagal vrniti se k svojim dolžnostim vladanja.
Ko ga je kralj zagledal, ga je kratko pozdravil in mu z vso ostrino ponovil svoje vprašanje: «Kaj je resničnost-to ali ono?«Višvamitra ni takoj odgovoril, ampak ga je vprašal, kaj se je, medtem ko je sanjal, pravzaprav zgodilo. Kralj mu je potem povedal naslednjo zgodbo.
 
»Nenadoma«, je rekel,« sem zagledal kralja sosednje države, kako s svojo nepremagljivo čudežno vojsko udira v moje kraljestvo. Do takrat je pobil skoraj vse prebivalstvo mojega kraljestva in nihče se mu ni mogel upreti. Celo moja močna vojska se ni izkazala in sramotno so jo pognali v beg. Ko se mu je nekdo od mojih najbolj pogumnih vojakov zoperstavil, je bil okrutno ubit. Končno je okrutni tiran prispel do moje palače in pred mojimi očmi ubil mojo ženo in otroke. Sam sem bil takrat že ujet. Nenadoma pa mi je nekako čudežno skrivnostno uspelo pobegniti.
 
Štiri dni sem taval po gozdu. Potem sem prispel do travnika, kjer je nek lovec ravno končal svoj obrok. Vzel je svoj krožnik, na katerem je bilo še malce ostankov hrane in šel proti reki, da bi ga opral. Ker sem bil utrujen od trpljenja in lakote, sem zakričal proti lovcu: Stoj! Prosim te, daj mi to, kar je ostalo, lačen sem!« Lovec je razumel moj položaj in mi kljub temu, da me ni prepoznal, dal svoj krožnik. V tem trenutku je z neba priletela neka črna vrana in mi, še preden sem uspel pogoltniti ostanke hrane, iz rok iztrgala krožnik. Zaprepaden sem zakričal, nato pa sem se nenadoma znašel na svojem dvorcu. Veliki modrec, povej mi, ali je resničnost to ali ono?«
 
Definiranje resničnosti
V taoizmu obstaja verz, ki je analogen vprašanju zgoraj omenjene zgodbe: »Wung Li je nekoč sanjal, da je metulj. Tu se pojavi vprašanje, ali je Wung Li metulj, ki je sanjal, da je Wung Li?« Kaj je torej resničnost? Večina ljudi današnjega časa bi odgovorilo, da je resničnost tisto, kar vsebuje kontinuiteto. Sanje so torej neresnične, ker tega ne vsebujejo. Z drugimi besedami povedano, se sanje človeka, ki zaspi in sanja, razlikujejo med seboj. Ko pa se človek zbudi, se ponovno vrne v isto resničnost. Lahko se torej vprašamo ali je v ustvarjenju definicije resničnosti vse tako enostavno?
 
Vede nam dajejo zanimivo analizo materialne resničnosti in resničnost opisujejo v petindvajsetih stopnjah.
A) Pet čutnih objektov-panča bhutta (eter, zrak, voda, ogenj in zemlja)
B) Pet čutnih organov za delovanje (govor, delovanje, gibanje, razmnoževanje in prebava)
C) Pet čutil- dašabhi (sluh, okus, dotik, vid in vonj)
D) Pet čutil za pridobivanje znanja -panšabhi (zvok, vonj, barva, dotik in okus)
E) Um-manah
F) Inteligenca -budhi
G) Laži jaz -ahankara
H) Skupek materialnih elementov v nemanifestiranem stanju (mahat-tattva)
I) Duša- dživa -atma
 
Od vsega tega je prvih dvajset stopenj sestavljenih iz grobe materije, naslednje štiri iz subtilne materije, zadnja pa je duša, ki izhaja iz duhovne narave.
Resničnost je vedno vprašanje opažanja. Žaba, ki je sestavljena iz določenih skupin čutil in določenega mehanizma dojemanja, živi v drugi resničnosti od ljudi. Sposobna je le treh vrst zaznavanja : lahko razlikuje svetlobo od teme, lahko prepozna grobe obrise oblik in lahko opazi premikanje. Zanjo razlik med, na primer debelim trgovcem in suhim profesorjem ni.
 
Trije nivoji zavesti
Našo zavest lahko opazujemo na treh nivojih:
1. Džagata- budna zavest
2. Svapna -zavest v spanju
3. Sušupti -zavest v globokem spanju
 
V budni zavesi, džagata, se le-ta nahaja na grobem materialnem nivoju, zavest v spanju, svapna, pa na subtilnem materialnem nivoju. V njej so zapisi, ki smo jih pridobili v budni zavesti, zadržani in doživeti po merilih sanj. V globokem spanju, sušupti, je posameznik osvobojen subtilne in grobe zavesti, kar je za dušo pravo olajšanje. Želja za dobrim in globokim spancem je v nas zasidrana. Veže se na željo po osvoboditvi bremena obeh materialnih stanj taki imenovane grobe in subtilne zavesti, v kateri se poistovetimo s subtilnim materialnem nivojem.
 
Seveda pa sanje niso rešitev za vezanost, ki nas vodi nazaj v materialni obstoj. To je samo začasno stanje. Ko v sanjah vidimo sovražnika ali pa škorpijona, ki leze proti nam, trpimo. Pravzaprav pa ne vidimo ne sovražnika niti škorpijona. Tako samo ustvarjamo subtilno obliko določnega dogodka, zaradi katerega trpimo ob prihajajočih posledicah. Ravno tako, kot trpimo in uživamo v sanjah, trpimo in uživamo tudi pri budni zavesti, ker predmete na grobem materialnem nivoju pojmujemo kot resnične- Živo bitje je ustvarjeno iz obeh vrst materialnega telesa-subtilnega in grobega. Vse naše zaznave, vsa naša sreča in vse trpljenje nas vračajo nazaj v materialno telo. Zato je materialno življenje bodisi budno bodisi speče sanjanje.
 
Kralj Janka je vprašal, katero od teh dveh stanj je resničnost. Odgovor je- nobeno. Obe stanji sta sanje. Človek se sanjam lahko upre le, če se prebudi. Naše materialno stanje se navezuje na nevednosti o naši duhovni identiteti in zaradi tega lažne identifikacije z grobo ali subtilno realnostjo nastane samo iluzija.
 
Vedska obrazložitev
Celoten materialni obstoj so samo sanje. Tako ne moremo govoriti o preteklosti ,sedanjosti in prihodnosti. Osebe, ki so nagnjene h karma-kanda-vičari ,kar pomeni » delovanje za srečo v prihodnosti, z opravljanjem svojih aktivnosti« prav tako sanjajo. Podobno temu je pretekla in sedanja sreča samo sen. Prava realnost je Bog in spoznanje Boga, ki nas lahko osvobodi iz okov maye (iluzorne energije). To je potrjeno v že omenjeni Bhagavad Giti(7.14),ki pravi:« Tisti, ki se predajo Meni(Bogu),lahko zlahka premostijo Mojo iluzorno energijo«.
 
Vrhovna Božanska Oseba, ki vzdržuje materialni svet, iz katere materialni svet izhaja in v katero se-po uničenju materialni svet ponovno vrne, je prav tako kot vsa ostala živa bitja, prisotna v tem svetu. Vendar je vseeno razlika. On, ki je kot Nadduša ali Paramatma(lokalizirani aspekt Boga, ki se nahaja v telesih vseh živih bitij za časa bivanja v materialnem svetu), spremlja vsa živa bitja in njihovo gibanje ter jim omogoča zaznavanje v materialnem svetu, medtem ko sam nikoli ne pride pod vpliv materialne narave, Tudi v materialnem svetu se vedno nahaja na transcendentalnem položaju. Biti zavesten Boga pomeni biti vedno v Njegovi družbi. S takšno zavestjo lahko transcendentalist kozmično stvarjenje vidi kot Njegovo oddvojeno energijo.
 
V takšnem stanju popolnosti, ki se imenuje trans ali samadhi, je um zahvaljujoč izvajanju duhovnega spoznavanja, osvobojen vseh materialnih, umskih dejavnosti. Ta popolnost je vidna s sposobnostjo videnja svoega jaza, duše znotraj sebe. Takšen transcendentalist gotovo postane popolnoma uravnotežen in miren, saj je pravilno utemeljen v višji razsežnosti življenja. Takšen položaj predstavlja resnično svobodo od vseh slabosti, ki so nastale zaradi vpliva materialnega dotika.
 
Odgovor na vprašanje kralja Janake je torej, da niti subtilna niti groba materialna realnost (sanje in tako imenovana realnost), nista resnični, saj nobena ne vsebuje kontinuitete. Prav tako kot sanje, se tudi materialno življenje hitro konča. Večna duša se kot delček Boga nahaja iznad teh dveh realnosti. Z izvajanjem duhovnega življenja je moč prebuditi duhovni nivo realnosti in razumeti ta svet kot pripadajočo energijo Boga in tako vzpostaviti stike z Njim.
 
Vir: Skrivnost resničnosti in časa (Krunoslav Džurdžević)
Sadacara dasa.

Preberi celoten članek - Sanje ali budnost

Kralj Barhiṣat

Avtor: Slogarca 1 komentar

 

Povprečen človek v tem času le malo ve o tem ali skoraj nič, kaj naj bi bil smisel življenja. Večina ljudi si takšnega vprašanja ne zastavlja pogosto. Čas, ki ga namenijo v svojem življenju, porabljajo za osnovne potrebe telesa. Večina časa premišljujejo o tem, kdaj bodo prišli do tako pričakovane penzije in končno uživali sadove svojega dela. Dosti časa namenjajo v iskanju rešitev v obliki preživetja , zdravja, prehranjevanja, spanja, branjenja in pa uživanju v pretirani spolnosti.
 
V vseh teh dejavnosti pa je nekaj skupnega in to je izogibanju trpljenju, ki prihaja samo od sebe brez naše želje. V naravi človeka je, da išče ugodje, uživanje, srečo zase in za svoje bližnje. V tem iskanju ravnovesja pozablja na bistveno vprašanje, kaj je sploh smisel vsega tega, kar počne.
 
Sama narava materialnega sveta in pa človeške oblike življenja je, da gravitira v globoko neznanje in nezavedanje o tem, kaj je končna ali Absolutna resnica. Vede opisujejo in nas informirajo o tem, da poleg relativne oziroma začasne resnice obstaja še dokončna resnica o vsem tem, kar lahko percipiramo s svojimi čutili in intelektom. Absolutna Resnica ali Bog je končni cilj spoznanja te resnice. Neznanje o tem pa človeka pahne globoko v iluzijo in tako z lahkoto zgreši cilj življenja.
 
V vedskih Puranah (Šrimad Bhagavatam) najdemo veliko zgodb in dogodkov, kjer le ti opisujejo in kažejo o tem, kako lahko zgrešimo pravi cilj in smisel življenja. Ena izmed zgodb govori o kralju Barhiṣatu.
 
Kralj Barhiṣat, sin velikega modreca Havirdhāna je živel v dobi Satya yugi v začetku stvarjenja. Bil je eden od Prajāpatijev. Ti so bili močna bitja ali polbogovi, ki so bili zadolženi za povečanje prebivalstva po vsem univerzumu na začetku stvaritve.
 
Mahārāja Barhiṣat se je po umaknitvi od svojih kraljevskih dolžnosti zelo poglobil v plodonosne aktivnosti opravljanja  žrtvovanj. To pomeni, ko je končal eno žrtvovanje, je začel z drugim. Ravno v tem času pa ga je obiskal modrec Nārada, duhovni učitelj pogojenih duhovnih duš, da ga pouči o pravem duhovnem življenju in da ga opozori, da je zgrešil pravi smisel žrtvovanj(življenja).
 
Zato ga je vprašal, kaj želi doseči z izvajanjem teh žrtvovanj. Glavni cilj žrtvovanj je osvoboditev od materialnih bed, ki spremljajo človeka v smislu rojstva, starosti, bolezni in smrti in uživati v sreči. Z izvajanjem takšnih žrtvovanj pa tega ni mogoče doseči in spoznati.
 
Njegova svetost Šrila Prabhupada je v komentarju na ta stih napisal naslednje:
 
V tem materialnem svetu velika iluzija prekriva pravo inteligenco. Človek v guni strasti si želi težko garati, da bi si pridobil nek dobiček, ne ve pa, da mu čas tega ne bo nikoli dovolil uživati  večno. V primerjavi z delom, ki ga človek vloži, dobiček ni toliko donosen. Tudi če je dobiček donosen, ni osvobojen trpljenja, ki ga ta spremlja.
 
V materialnem svetu ne moremo uživati v čisti sreči. Če želimo v čem uživati,  moramo trpeti zaradi nekoga drugega. V bistvu  trpljenje je narava tega materialnega sveta in vsako uživanje, ki ga poskušamo doseči, je samo iluzija. Končno moramo trpeti bede rojevanja, starosti, bolezni in smrti.
 
Lahko najdemo veliko dobrih zdravil, toda ni mogoče ustaviti trpljenja , ki ga povzročata bolezen in smrt. Zdravilo ni sredstvo niti za preprečevanje boleznin niti za preprečitev smrti. Končno v tem materialnem svetu ni sreče, toda živo bitje, ki je pod vplivom iluzije dela zelo težko, da bi pridobili tako imenovano srečo. Resnično, ta proces težkega dela se smatra za srečo. To se imenuje iluzija. Zato je Nārada Muni vprašal kralja Prācīnabarhiṣata kaj želi doseči z izvajanjem tako dragih žrtvovanj. Tudi če dosežemo rajske planete, se ne moremo izogniti trpljenju rojstva, starosti, bolezni in smrti.
 
Kralj je opravljal takšna žrtvovanja, kjer je žrtvoval živali. Zato ga je Nārada Muni hotel preusmeriti, da bi prekomerno ubijal živali in mu dati uvid, da so takšna žrtvovanja rizična. Pri žrtvovanju se lahko zgodijo majhne nepravilnosti in žival nima nobene dobrobiti od teh žrtvovanj. Sam izvajalec takšnih žrtvovanj pa trpi karmične posledice teh napak v žrtvovanjih. Sama žrtvovanja živali so namenjena temu, da žival napreduje v višje življenjske oblike in s samim napredovanjem živali se dokazuje pravilnost manter, ki jih izgovarjajo med žrtvovanjem.
 
Nārada Muni je kralju pokazal vse tiste živali, ki jih je žrtvoval, kako čakajo, da se mu bodo maščevale, ko bo kralj zapustil telo z tem, da ga bodo vse nabodle s svojimi jeklenimi rogovi. Sam uboj živali pa je tako grešen kot uboj človeka.
 
Kralj je spoznal, kako ga je njegova lastna inteligenca prevarala in ga napeljala v izvajanje plodonosnih aktivnosti. Zato ga je ponižno prosil, naj mu pokaže glavni cilj življenja.
Nārada Muni je kralja skozi analogijo hotel odvrniti  od poti karma-kande.  Pot čutilnega uživanja opisana v Vedah, za doseganje osvoboditve in uživanja na rajskih planetih, je zelo težka in nevarna. Šrila Prabhupada v komentarju pravi, da je pot karma-kande zaradi čutnega uživanja zelo težka in da se tisti, ki so navezani nanje imenujejo mudhe( nepridipravi). Za mudhe je zelo težko, da razume končni cilj življenja, ker so okupirani s plodonosnim delovanjem. Mudhi je težko dati pameten direkten nasvet, ker se ujezijo in delujejo ravno nasprotno.
 
Nārada Muni je to dobro vedel, zato je kralju opisal zgodovino njegovega življenja preko analogije z zgodbe o kralju Purañjani, ter neposredno nakazal, kako je smisel samo v prehranjevanju, spanju, razmnoževanju, branjenje naporno in rizično za duhovno dušo, ki se nahaja v materialnem telesu.
 
Šrila Prabhupada nas poučuje, da je vsako živo bitje purañjana. Beseda puram pomeni« znotraj telesa, znotraj te oblike«, jana pomeni »živo bitje«. Tako je vsak purañjana. Smatra se, da je vsako živo bitje kralj svojega telesa, ker mu je dana popolna svoboda, da ga izkoristi , kakor ga želi. Ta se večina časa ukvarja z čutnim uživanjem in da je to končni cilj življenja. To je proces karma-kande. Materialistična oseba zainteresirana samo za čutilno uživanje se lahko imenuje purañjana.
 
Srimad Bhagavatam 4. spev
Pripravil -Sadacara dasa.

Razumevanje življenjske sile

Avtor: Slogarca 1 komentar
 
Los Angeles, 22 decembra 1968.
Šrila Prabhupada je na tiskovni konferenci pozval intelektualne voditelje sveta, naj se usmerijo k duhovnosti.« Niti velikim znanstvenikom, ki so prispevali veliko čudovitih znanstvenih odkritij, ni uspelo izslediti osebnega jaza, ki je vzrok takih čudovitih odkritij. Gibanje za zavest Krišne poučuje znanost o duši- ne dogmatično, temveč na podlagi popolnega znanstvenega in filozofskega razumevanja.«
 
Mednarodno gibanje za zavest Krišne je gibanje, ki želi s preprostim procesom petja svetih imen Boga duhovno preusmeriti človeštvo. Namen človeškega življenja je narediti konec nadlogam materialnega bivanja. Dandanašnja družba poskuša te nadloge premagati z materialnim napredkom, vendar vsakdo lahko vidi, da kljub znatnemu materialnemu napredku v človeški družbi ni miru.
 
Razlog za to je, da je človek po svojem najglobljem bistvu duhovna duša. Materialno telo se razvija zato, ker je v njem duhovna duša. Materialistični znanstveniki lahko še tako zanikajo, da je vzrok življenjske sile duhovna eksistenca, vendar za obstoj življenjske sile ni boljše razlage, kot da sprejmemo prisotnost duhovne duše znotraj telesa.
 
Telo se spreminja iz ene oblike v drugo, duhovna duša pa je večna in vedno ista. To lahko opazimo celo v lastnem življenju. Naše materialno telo se od samega začetka, ko je bilo še v maternici, vsako sekundo in vsako minuto spreminja. Ta proces je splošno znan kot «rast«, dejansko pa gre za menjanje teles.
 
Na zemlji vidimo menjavanje dneva in noči ter menjavanje letnih časov. Primitivnejši um misli, da do teh sprememb prihaja zato, ker se spreminja sonce. Primitivnejši ljudje na primer pozimi mislijo, da je sonce oslabelo, ponoči pa včasih mislijo, da je umrlo. Z naprednejšim znanjem pa lahko razumemo, da se sonce pozimi in ponoči ne spreminja. Menjavanje letnih časov ter menjavanje dneva in noči pripisujemo spremembam relativnega položaja zemlje in sonca.
 
Podobno doživljamo tudi telesne spremembe od zarodka do otroštva, mladosti, zrelosti, starosti in smrti. Manj razumen človek sklepa, da duhovna duša po smrti za vekomaj preneha obstajati, tako kot primitivna plemena verjamejo, da sonce ob sončnem zahodu umre. Prava resnica je, da sonce vzhaja na drugem koncu sveta. Podobno duša privzame novo telo. Ko se telo postara in ni več uporabno, duša privzame novo telo, tako kot človek odvrže staro obleko in obleče novo. Sodobna civilizacija o tej resnici ne ve skoraj ničesar.
 
Ljudje se ne zanimajo za naravni položaj duše. Na različnih univerzah in tehnoloških inštitutih imajo številne znanstvene oddelke, ki so namenjeni proučevanju in razumevanju subtilnih zakonov materialne narave, v medicinskih raziskovalnih laboratorijih proučujejo fiziologijo materialnega telesa, nikjer pa ni ustanove, ki bi preučevala naravni položaj duše. To je največja slabost materialistične civilizacije, ki je zgolj zunanja manifestacija duše.
 
Znanstveniki so očarani z bleščečo manifestacijo vesoljnega oziroma individualnega telesa, ne da bi poskušali razumeti, kaj je osnova njunega sijaja. Ko telo deluje s polno energijo in razodeva visoko nadarjenost ter sijajen intelekt, je videti zelo lepo. Kakor hitro pa duša odide iz telesa, ves telesni blišč izgubi pomen. Niti velikim znanstvenikom, ki so prispevali veliko čudovitih znanstvenih odkritij, ni uspelo izslediti osebnega jaza, ki je vzrok takih čudovitih odkritij.
 
Gibanje za zavest Krišne poučuje to znanost o duši-ne dogmatično, temveč na podlagi popolnega znanstvenega in filozofskega razumevanja. Za telesom lahko odkrijemo dušo, saj opažamo zavest, ki je znak njene prisotnosti. V vesoljnem telesu oziroma v kozmični manifestaciji pa lahko prav tako uvidimo prisotnost Vsevišnjega Gospoda, Absolutne Resnice.
 
Individualno dušo spoznavamo v treh aspektih: najprej kot zavest, ki prežema celo telo, nato kot duhovno dušo v srcu in nazadnje kot osebo. Absolutno Resnico pa ravno tako najprej spoznamo kot brezosebni Brahman, nato kot lokalizirano Naddušo (Paramatma) in naposled kot Vsevišnjo Božansko Osebnost, Krišno. Krišna obsega vse, ali z drugimi besedami . Krišna je hkrati Brahman, Paramatma in Božanska Oseba, tako kot je vsak od nas hkrati zavest, duša in oseba.
 
Individualna oseba in Vrhovna Oseba sta kvalitativno eno, kvantitativno pa se razlikujeta, tako kot kapljica morske vode in ogromna masa vode v morju. Kapljica morske vode in masa morske vode sta kvalitativno eno, saj je njuna kemična sestavina popolnoma enaka. Količina soli in drugih mineralnih snovi v celem morju pa je mnogo, mnogokrat večja od količine soli in drugih mineralnih snovi v kapljici morske vode.
 
Gibanje za zavest Krišne zagovarja individualnost duše in Vrhovne duše. Iz vedskih Upanišad izvemo, da sta tako Vrhovna Oseba oziroma Bog kot individualna oseba večni živi bitji. Razlika je v tem, da vrhovno živo bitje ali Vrhovna Oseba vzdržuje vsa druga nešteta živa bitja. Krščanstvo priznava isto načelo, saj Sveto pismo uči, da morajo individualna živa bitja moliti k Vrhovnemu Očetu, da jih oskrbi s sredstvi za preživljanje in jim odpusti njihove grehe.
 
Iz odredb vseh svetih spisov je torej razvidno, da je Vsevišnji Gospod, Krišna, vzdrževalec individualnih živih bitij, individualno bitje je zatorej dolžno izraziti hvaležnost Vsevišnjemu Gospodu. To je vsa osnova religioznih načel. Če ljudje tega ne priznajo, vlada zmeda, kakršno doživljamo v današnjem času.
 
Vsakdo poskuša postati Vsevišnji Gospod, bodisi družbeno, politično ali individualno. Zato ljudje tekmujejo za lažno nadvlado in po vsem svetu vlada zmeda- individualno, nacionalno, družbeno, kolektivno. Gibanje za zavest Krišne poskuša uveljaviti vrhovni položaj Absolutne Božanske Osebnosti. Človeška družba je namenjena takemu razumevanju, saj bo zaslugi take zavesti življenje ljudi postalo uspešno.
Gibanje za zavest Krišne ni nov izmislek spekulativnih umovalcev. Pravzaprav ga je osnoval sam Krišna, ki je utemeljil njegov nauk pred najmanj pet tisoč leti na bojišču Kurukšetre, ko je izgovoril Bhagavad-gito. Iz Bhagavad -gite je prav tako razvidno, da je Krišna spregovoril o tem sistemu zavesti že davno, davno prej- pred vsaj sto dvajset milijoni let-ko ga je prenesel bogu sonca, Vivasvanu.
 
To gibanje torej nikakor ni novo. Sestopa po nasledstvu učencev in preko vseh velikih voditeljev indijske vedske civilizacije, kot so Šankaracarya, Ramunacarya, Madhvacarya, Višnu Svami, Nimbarka in nazadnje, pred približno 480 leti, Gospod Caitanya. Sistem nasledstva učencev je še danes v veljavi. Bhagavad -gito pa uporablja zelo širok krog učenjakov, filozofov in duhovnikov po vsem svetu. Toda večinoma se ne držijo načel, ki so opisana v Bhagavad-giti . Gibanje za zavest Krišne predstavlja načela Bhagavad-gite taka, kakršna so- brez napačnih razlag.
 
Na podlagi Bhagvad-gite lahko razumemo pet glavnih počel, ki so: Bog, živo bitje, materialna in duhovna narava, čas in dejanja. Od teh petih postavk so Bog, živo bitje, narava( materialna in duhovna) in čas večni, dejanja pa niso večna.
Dejanja v materialni naravi se razlikujejo od dejanj v duhovni naravi. Čeprav je duhovna duša večna(kot smo pojasnili), so dejanja, ki jih opravlja pod vplivom materialne narave, minljiva. Cilj gibanja za zavest Krišne je vključiti duhovno dušo v njene večne dejavnosti. Večne dejavnosti lahko opravljamo celo, dokler smo vklenjeni v materijo. Duhovno delovanje je možno; zahteva le vodstvo in upoštevanje predpisanih pravil.
 
Gibanje za zavest Krišne poučuje tako duhovno delovanje in kdor se v njem izpopolni, bo odšel v duhovni svet, o katerem najdemo veliko dokazov v vedski književnosti, ki vključuje Bhagavad- gito. Duhovno izšolana oseba zlahka pride v duhovni svet-po zaslugi spremembe zavesti.
 
Zavest je zmeraj prisotna, saj je simptom žive duhovne duše, toda naša zavest je zdaj materialno onesnažena. Voda, ki pride iz oblaka je na primer čista, kakor hitro pa se dotakne zemlje, pa pri priči postane blatna. Če isto vodo prefiltriramo, pa zopet dobi svojo izvorno bistrino. Tudi zavest Krišne je proces čiščenja zavesti. Kakor hitro zavest zbistrimo in očistimo, lahko odidemo v duhovne svet, kjer nas čaka večno življenje vednosti in blaženosti. Po takem življenju hrepenimo v tem materialnem svetu, vendar zaradi materialne onesnaženosti na vsakem koraku doživljamo razočaranja. Voditelji človeške družbe bi zatorej morali gibanje za zavest Krišne vzeti zelo resno.
 
Odlomek iz knjige« Pot popolnosti « Njegove Božanske Milosti. A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada. Ustanovitelj -Acarya Mednarodne skupnosti za zavest Krišne.
 
pripravil Sadacara Sany Dasa.
Rss feed za to kategorijo