Putin je nedvomno eden najpomembnejših politikov našega časa. Bil je študent prava, kasneje agent KGB. Kasneje se je hitro začel vzpenjati po lestvici uspeha tudi v politiki. Dokončno ga je ustoličil Jelcin, ki je Putina leta 1999 imenoval za premierja.
Ljudje so ga začeli bolj opažati po dobro premišljeni operaciji proti čečenskim upornikom. Po odstopu Jelcina je zmagal na volitvah Putin in hitro zavladal kot odločen in brezkompromisen vladar. Skušal je zmanjšati moč in vpliv oligarhov in vzpostaviti stabilno gospodarstvo. Kasneje smo spremljali, brali in opazovali, kako je Putin leta 2014 zavzel Krim.
Že tam se je dalo zaslutiti, da je sicer izjemno inteligentni, pronicljivi vladar dejansko željan zgolj moči in zavzemanja novih ozemelj za Rusijo. Po prvih lažeh, da Ukrajine ne misli napadati, je začel s posebno vojaško operacijo leta 2022. Od takrat svet ni več tak, kot smo ga poznali.
Kot da ni vrnitve v normalo in da se vojaška histerija in strah ekspandirata iz dneva v dan. Na stran Zelenskega je stopil Biden in evropski vladarji tipa Macron, začelo se je enormno zalaganje Ukrajine z orožjem, ki mu ni videti konca. Vse to smo občutili v rastočih cenah dobrin, začenja se tudi počasno propadanje gospodarstva, šolstva, zdravstva.
Videti je, kot da smo neuradno v vojni z Rusi, Trump, ki veliko govoriči o miru, pa je zavrgel Evropo kot staro gospo na svojem zemljevidu, fokusira se na druge sovražnike, napada Jemen, izganja ilegalce v zapore tipa Salvador, pripravlja morebitno operacijo proti Iranu.
Mi pa vsakodnevno spremljamo nove in nove bombastične naslove- naredite si zaloge hrane, pripravite zaklonišča, Rusi nas znajo napasti.
Možno je vse, Putin je nepredvidljiv, naši politiki pa žal niso za mir, bolj so za oboroževanje.
Kam nas bo to pripeljalo, je zelo jasno razvidno, v najboljšem primeru v slabši standard, v najslabšem v vojno.
Živimo v negotovih časih in neka varnost postaja bolj mit kot resnično dejstvo. Putin je pa le delček tega mozaika, tudi drugi se niso izkazali s pogajanji, iskanjem možnosti za mir, spravo. Tako da tu smo, iz dneva v dan ne veš, kaj nam bo novega prinesel. Morda bo še najbolje tistim, ki so nekje bolj na odročnih samooskrbnih domačijah.
Spominjam se mlajših let, ko je vse bilo videti igrivo in veselo, cveteli smo v vseh pogledih, tako fizično kot psihično. Dela je bilo v izobilju, vedelo se je, da boš šel še nekje vitalen v upokojitev in nekaj imel še od življenja, če ti bo le zdravje služilo.
Gradilo se je, kupovalo se je, cene so bile zmerne, vsak je nekako preživel, redki so bili na socialni, takrat se jih je klicalo hudomušno, čeprav ne najbolj dobronamerno, da so sončna uprava.
Ljudje so hodili na morje, smučanje je bilo zlahka dostopno tudi za nižje plačane poklice, obiskovalo se je poleti bližnje reke, vse je bilo nekako v razcvetu. Zlahka si prišel do zdravnika, zobozdravnika, vse je bilo brezplačno, še največji revež si je lahko uredil zobe.
Slaščičarne, bifeji, gostilne, vse je bilo polno ljudi, smeha, veselja, zaupanja v bodoče dni. Potem je prišlo do težkega razpada Jugoslavije, začelo se je počasi govoriti, da bo tudi Slovenija sprejeta v EU ter NATO. To se je takrat slišalo kot sveti gral, čaka nas indija koromandija, med in mleko se bo cedilo- to smo si pač mislili, vsi malček naivni in prepričani, da zdaj bo pa še boljše kot prej. Tu pa tam je padla opazka, kako smo pošiljali denar v Beograd, center bivše Juge, a zdaj bo denar ostal samo za nas, ljudi, vse bo boljše in lažje.
Tako smo davnega leta 2004. postali člani EU, istega leta je Slovenija marca vstopila tudi v NATO. Tako, zdaj bo pa vse super, smo si kimali veseli in ponosni, kako smo napredovali kot prebivalci male Slovenije. Minilo je 21 let in kje smo zdaj??
Quo vadis, domine? Oziroma naša ljubljena državica, le kam greš??
Zdravstvo nam je začelo razpadati, za zobe že moraš biti bogat, ostali smo in bomo škrbi, penzije nam vodilni oddaljujejo do blizu 70-ega leta, ko smo že za v domove in varovana stanovanja. Inflacija je tako prikrito visoka, da denarčki kopnijo kot prvi sneg pred našimi očmi. 100 evrov postaja drobiž.
Vmes propadajo firme, doživeli smo covid, gledamo vojno v Ukrajini, ki ji ni konca, ter pobijanje v Gazi.
Le kam gremo, le kam smo zašli, kako nizko lahko še gredo stvari? Ali bo Evropa postala počasi tretji svet, ali nas je dohitela karma, ko smo mižali ob pobojih v Libiji, Siriji, Iraku in tako naprej...
Bog nam pomagaj in veseli bomo že, če se nekega dne ne prebudimo v 3. svetovni vojni. Vmes pa ne pozabimo na optimizem in dobro voljo ter na upanje, ki vedno ostaja zadnje pribežališče.
Dokler ga imamo, zdravje namreč, ga ne znamo ceniti. To je žalostno dejstvo. Kot da smo tako programirani, da zavestno pozabljamo na dejstva, kot so starost, bolezen in smrt. Potisnemo vse skupaj v podzavest, da lahko bolj optimalno delujemo v temu svetu, dokler smo še pri močeh.
To je verjetno neka varovalka matere narave, da nismo konstantno v tesnobi, ker sami vidimo, da živimo v smrtnem svetu, kjer nevarnost preži na nas dobesedno na vsakem koraku.
Živimo, dihamo, se veselimo, uživamo v življenjskih radostih, kot da bomo večno. Kar je resnica, vsaj za nas, ki verujemo v obstoj duše- smo večni, samo definitivno ne bomo večno v minljivih fizičnih telesih. In to zavedanje nas občasno hromi, sploh ko slišimo, kako drugi zbolijo, ali se sami borimo z boleznijo. Vsi smo že bili v situaciji, ko smo izgubljali drage osebe zaradi bolezni.
V takih obdobjih, sploh ko zboli ali umre nam draga oseba, pademo kot v mračen vodnjak žalosti. Zavedamo se, kako popolnoma nemočni in nebogljeni smo pred silami, ki obvladujejo to naše smrtno bivanje. Ga ni denarja ali doktorja, ki nas lahko povrne nazaj v življenje, če je starost osebe previsoka ali bolezen premočna.
We maintain our health through vegetarianism, meditation, plenty of water, and a peaceful life. pic.twitter.com/vw5ve9BJAk
To zavedanje o minljivosti je lahko tudi dobro, saj nas motivira o razmišljanju, kdo sem, od kod prihajam, zakaj so me doletele vse te tegobe, ki živo bitje spremljajo že od samega prihoda na svet. Ta duhovna vprašanja in odgovori nanje, ki jih posredujejo sveti spisi, nam lahko prinesejo tolažbo.
Do takrat pa, doker smo še zdravi, zdravje spoštujmo, ga negujmo, pazimo na zdravo prehrano, gibanje, skušajmo misliti samo svetle misli, pijmo dovolj vode, najdimo si hobije, ki nas veselijo.
Potem se zna zgoditi, da smo že sami dodali svoj kamenček v mozaik zdravja, ter da pač živimo v upanju, da nam bo zdravje služilo v pozno starost. Vsem že bolnim pa skušajmo pomagati z lepo besedo, konkretno pomočjo, če nas kaj prosijo, z molitvijo zanje, predvsem pa ohranimo sočutje, ker vsak se lahko čez noč znajde v težki situaciji in začne svoj življenjski boj za najslajšo zmago, da si povrne dragoceno zdravje.
Vsi začudeno opazujemo delovanje politike in to že od covida dalje. Zaradi virusa, ki dandanes ni več videti tako grozljivo smrtonosen, saj so že prej razsajale v preteklosti jetika, gripe ali pljučnice, so nas dobesedno zapirali kot miši v kletke.
Vladalo je grozljivo vzdušje strahu, češ, boj se, boj se sočloveka, kontakta z njim, stalno imej masko, bodi zaprt v občine. V službah je vladala tiha diktatura, ali testiranje ali cepljenje. Večina je raje šla na cepljenje kot na nenehna mučna testiranja s stanjem v dolgih kolonah ljudi, po cepljenju pa so nas doletele raznorazne težave.
Pri meni je izbruhnila po drugem odmerku astra zenece težka okužba obraza, bil je potreben operativni poseg, še danes imam brazgotino. Rešili so me antibiotiki ter požrtvovalni domači doktor s prijazno medicinsko sestro, v nasprotnem danes ne bi več tu pisala. Nekateri so zboleli za covidom necepljeni in pretrpeli hude težave s posledicami, od strdkov, diabetesa, dolgotrajnega kašlja.
Covid pravzaprav je bila neka nova čudna bolezen, ki ti je odvzela vonj in okus, kar je bilo silno nenavadno, meni se je to zgodilo prvič v življenju. Kot bi bil v sterilnem okolju, kjer ne vonjaš in ne okušaš nič. Covid po mojem mnenju obstaja, obstajajo posledice po covidu in po cepljenju, le ukrepi so bili preveč drastični, preveč ogrožujoči tudi za gospodarstvo, saj lahko sami zaznavamo, da po covidu in slava Ukraini cene noro divjajo v višine, da jih komajda dohajamo zasopihani s praznimi denarnicami.
Po covid bolezni, ki se je začuda končala z napadom Putina na Ukrajino, smo bili priča novemu medijskemu prepričevanju, kako nas Rusi ogrožajo, kako smo tik pred 3. svetovno vojno, nad nami so hrumela letala, posebej ponoči.
Škoda, škoda vseh teh mladih življenj, za politične spletke in interese!
Vsa slava ne Ukrajini, ampak vsem mladeničem na ruski in ukrajinski strani, ki so umrli, so pohabljeni, ali globoko duševno ranjeni zaradi grozot vojne. Da bi vsi lahko živeli v miru, da bi se končal pekel vojne vsepovsod po svetu. Z nastopom Trumpa na oblast kar naenkrat vojna ni več videti tako blizu, shajajo se politiki, tudi rusko-ameriška srečanja se odvijajo, upajmo na boljše čase!
Čeprav na vsa dogajanja obstaja strah, da jih en priletni gospod Trump, naš slovenski ženin, dolgo le ne bo mogel zadrževati, teh apokaliptičnih jezdecev vojne, ki se radi gredo vojno na daljavo in pri tem štejejo kovance od vojnega dobičkarstva.
Ženska, ki se stalno sprašuje o zvestobi moškega/moških, se sooča z globokim dvomom vase, spoprijema se z notranjimi razdiralnimi demoni ranjene ženskosti. Razjeda jo njen največji sovražnik - dvom o lastni ženski vrednosti, in nenehno spraševanje, če je dovolj dobra, željena. Takšna ženska težko zaupa zaradi strahov, da ne bo prizadeta, zavržena, poteptana - in, kar je njen najhujši hromeč strah - zapuščena s strani moškega.
Ženska, ki dvomi v zvestobo moškega s stalno tesnobnostjo in strahom, da je ne prevara, je čustveno zelo krhka, negotova, z nizko samopodobo, z ljubosumjem na druge ženske, s čimer težko ohranja ženska prijateljstva, tako da se počuti še bolj osamljena, ker se ne zna soočiti s svojim največjim strahom, strahom pred zapuščanjem.
In ta strah pred zapustitvijo je primarno otroško čustvo, ker brez skrbi staršev otrok ne preživi. In ker otroku ni uspelo zgraditi trdne čustvene zveze na podlagi zaupanja s starši, takšna ženska kasneje ostaja na sferi čustev zelo nezrela in nebogljena, kakor majhna punčka, deklica, ujeta v telesu odrasle ženske, ki rabi stalne potrditve o lastni vrednosti, zato išče v moškem starša skrbnika in ne moškega v pravem pomenu besede, ker ji tak moški mora igrati očeta z obljubo, da je ne bo nikoli zapustil. In s to “prižemalno odvisniško dinamiko pijavke” s stalno čustveno lakoto in negotovostjo, seveda ne bo našla “normalnih” moških, ker bi morala biti sama normalna za normalnega partnerja. S tem sama nezavedno sabotira zvezo, ker partnerja nezavedno odriva stran, počasi, centimeter za centimetrom, in ga prisili, da slej ko prej odide, jo zapustil, ko ima dovolj "zažiranja in pitja krvi".
Ženska s stalnimi dvomi v svojo ženstvenost izčrpava moškega, s čimer ga potisne stran od sebe, odvrne, sama spodkoplje odnos z razdiralno negotovostjo in ljubosumjem, okrivi pa moške.
