Zažrli so se v vse pore družbe, srečaš jih na vsakem koraku. Prepoznaš jih po odličnem talentu za manipulacijo, hinavskih nasmeških in kamniti gmoti v prsih.Da nekaj ne štima, ugotovijo ljudje šele, ko jim poberejo vse in jih za nagrado v evforiji še potrepljajo po ramenih.
Tako so ljudem goljufi spraznili bančne račune, speljali partnerje in še in še.
Radi se udeležujejo kakšnih verskih služb, a joj prejoj, na oltarju so namesto Bude, Jezuščka ali Krišne le lire, marke, zlato, dolarji in titule. Oni so uspešni, pravijo, pregazijo vse pred sabo in za sabo. Okinčani z materialnimi pridobitvami trdijo, da ne obstaja nič več od tega, kar je vidno z očmi.
To pravijo do trenutka, ko jim materialna narava pokaže zobe in jim demonstrira tole-
ja, bogat si, zato ti pripadata vsaj dva britofa namesto enega, ko pride tvoja ura.Naj se ve, da je odšel veliki človek, dva namesto enega!
In tako gremo po tej poti materialnega obstoja združeno ramo ob rami, tako prevarani kot prevaranti.
Modri lahko vidijo, da pravice na tem svetu ni in jo ne bo, zna biti podkupljena ali slepa. Vemo, da pravica pa vendarle bo nekega dne vzela svoj davek v personifikaciji karme.
In tako padajo države, padajo mladeniči v vojni, propadajo tovarne, se razdirajo družine, prijateljstva... vse razpada in propada pod silo krivic, ki jih na koncu tudi požre čas.
V Vedah, Bhagavad Giti sam stvarnik opisuje naravo, ki prevladuje v današnji družbi:
Prevzeti od samoljubja in namišljenega ugleda se demoni izročajo nenasitnemu poželenju. Tako zaslepljeni so zmeraj zapriseženo vdani nečistim dejanjem in očarani od minljivega.
Menijo, da je glavni cilj življenjskega življenja ugoditi čutom, zato jih do zadnjega dne prevzema neizmerna tesnoba. Ujeti v mrežo sto in tisoč želja so preplavljeni s poželenjem in jezo ter si na nezakonit način pridobivajo denar, da bi z njim zadovoljili svoje čute,
tako razmišlja- tolikšno bogastvo imam danes, načrtujem pa si pridobiti še več. Zdaj imam toliko, v prihodnosti pa se bo moje premoženje še povečalo. On je bil moj sovražnik in sem ga ubil, pokončal pa bom tudi vse ostale sovražnike. Jaz sem uživalec. Popoln sem, močan in srečen. Najbogatejši človek sem in obkrožajo me imenitni sorodniki. Nihče ni tako mogočen in srečen kot jaz. Prirejal bom žrtvovanja, dajal miloščino in bom srečen. Ljudje, ki razmišljajo na tak način, so žrtve nevednosti.
Zbegani zaradi številnih bojazni in ujeti v mrežo iluzije se premočno navežejo na čutno uživanje in zdrsijo v pekel.
Bhagavad Gita
Bojim pa se, da nas bo na koncu nekontroliran pohlep, ki deluje na lokalni in globalni ravni vse požrl. Da nas vodijo v vojno za resurse. Videti je, da gremo in slabega na slabše, a dokler imamo še mir, smo lahko srečni. Upajmo, da tako tudi ostane.
Nove križarske rakete Neptun dolgega dosega lahko zdaj dosežejo do 2000 km v Rusijo – in imajo grozljivo moč. Včeraj smo lahko prebrali na nekaterih medijskih kanalih, da je prišlo v Rusiji do silovitih eksplozij. Malo verjetno je, da bi zmogli Ukrajinci sami brez pomoči izpeljati takšne akcije.
Žal postaja javna skrivnost, da že dolgo sodelujejo sicer še vedno inkognito v Ukrajini tudi specialci NATA. Dejstvo je, da so Rusi napadli Ukrajino ter s tem postali agresorji ne glede na raznorazne vzroke za ta napad.
Politicians will show even more clearly that we are like animals for slaughter to them. Preparations are underway to send troops to Ukraine. pic.twitter.com/c8uh94jtEG
Ukrajina je s tem postala bojišče ter poligon za preizkušanje raznoraznih vojnih strojev in naprav, ki žal v končni fazi prinašajo samo smrt in uničenje. Žrtve so tudi vojaki na obeh straneh, nekateri so plačanci, nekateri so celo nasilno mobilizirani.
V ozadju pa zasledimo diabolično igro ljudi, ki so na varnem, ki imajo odlična zaklonišča ter vsa sredstva za rešiti sebe in svoje drage, ki vlečejo niti te žalostne zgodbe z določenimi nameni.
Bogastva Rusije in Ukrajine so nedvomno mikavna, prevlada in dominacija nad vsem je tudi večni cilj imperialistov. Putin hoče ekspanzijo moči, zahodni centri moči isto, vmes je tampon cona Ukrajina, ki že krvavi za interese glavnih.
S stopnjevanjem te vojne igre se ljudje premalo zavedamo, da smo lahko jutri na vrsti mi. Ukrajine ni bilo nobenemu žal, tudi Poljske ne bo nobenemu žal ali preostale Evrope. Z eskalacijo napadov na Rusijo tvegamo tudi lastni izbris. A vsi apatično nemo spremljamo in čakamo, kot da se nas nič ne tiče.
Ko bo začelo padati po naših glavah, bo že prepozno.
Za Tino se vedno praši, takole ali drugače. Vrhunska lepotica z moralnim čutom do vseh živih bitij, že dolgo prisotna v medijih, največkrat zaradi zvez z vplivnimi moškimi.
No, tak vihar kot ga je požela z zvezo z Golobom, pa jo v življenju še ni doletel. Bliskajo se strele, pada toča, pihajo orkanske burje in megle prekrivajo obzorja.
Jaz bi rekla, da je Tina ženska, ki točno ve, kaj hoče. Poslužila se je metod, ki v moškem svetu niso sporne, ženskam pa se vselej svetohlinsko in z dvojnimi vatli očitajo. Unovčila je lepoto, ona je dala mladost in lepoto, moški ugled in denar. Fer play trgovina, ki pa moralistom grozljivo udriha na povišanje krvnega tlaka.
Jaz pravim, živi in pusti živeti!
Komu pa je ta lepotica škodovala? Nobenemu! Kaj počnejo svetovni voditelji, pošiljajo tisoče v smrt, pa so vsi hinavsko tiho. Govori se o pedofilskih škandalih v višjih vrhovih elite, še in še zlorab se dogaja...
A ves srd se zgrinja nad žensko, ki je pač zamenjala nekaj partnerjev na tak ali drugačen način. Še vedno smo dolina šentflorjanska. Osebno bi ji svetovala malo takta in diskretnosti pri vpletanju v državne zadeve, kjer ji res kot spremljevalki ni mesta. Drugače pa ji želiim vso srečo tega sveta že zato, ker ima čut in srce za najbolj ranljive med nami, živali.
Ker se bori proti ubijanju in mučenju teh čutečih bitij in s tem je naredila ogromno, saj ima moč in vpliv. Ljudje se ne zavedajo, da z uživanjem mesa uničujejo tudi lastna telesa. In meso pobitih živali se spet hrani z mesom ljudi- vzrok so raznorazne bolezni.
Mene osebno bolj kot privatno življenje Goloba in Tine skrbi počasno propadanje zobozdravstva, zdravstva, penzije se odmikajo skoraj do dneva smrti. To je pereče in vse bolj razumem, da so pač elite začele sistematsko uničevati javno dobro, tako da je prihodnost videti negotova.
Donijo tudi vojaški bobni, Ukrajina je v plamenih, narava se bori z onesnaženjem. To so veliki problemi, kjer pa zna tudi pomagati manjše konzumiranje mesa, za kar se bori Gabrova, torej ali bomo šli po tej poti usmiljenja, ali pa bo vsak dan slabše tako glede vojn, poplav, potresov, onesnaženih voda.
Tina in Golob pa naj živita svoje privatno življenje v miru naprej, če je njima tako prav in lepo, mora biti tudi nam!
V starodavnih indijskih vedskih spisih je opisano, da živimo v svetu tesnobe, obstaja pa dimenzija onkraj le te, kjer je življenje večno in blaženo in kjer ni tesnobe. Vsi lahko to, bodisi smo verni ali ne, zaznavamo na lastni koži, da nam trenutki bolečine pač niso prihranjeni.
Ni dneva, ko ne bi bili tesnobni, bodisi zaradi samih sebe ali zaradi drugih. Največkrat čutimo večjo tesnobo, če je bitje, ki nam je izjemno pri srcu, v stiski in bolezni ali jo celo izgubimo, ta tesnoba zna biti še večja kot od naših lastnih tegob.
Vmes se prepletajo trenutki radosti, sreče, zadovoljstva, ampak vselej smo v potencialni nevarnosti, da nas preplavi kakšen val bede, ki nas potopi pod gladino, potem se dvignemo, zadihamo, pa spet pride nov val...
in tako ves čas našega tuzemskega bivanja.
Vse to pa postane drugače razumljivo, če dojamemo, da smo le duša, ki prebiva v telesu, da je tisto, kar prežema naše telo neuničljivo in da nihče ne more ubiti ali uničiti nesmrtne duše.
To zavedanje nas pomiri in nam daje energijo za naprej, da skušamo biti dobri, pošteni, da skušamo pomagati, da ne želimo biti zavidni, nasilni ali zlobni ter pohlepni... Ker kaj ti pomaga, če ves svet pridobiš, pa svojo večno dušo pogubiš?
Čutimo in vemo, da se bomo spet enkrat sešli z našimi dragimi onkraj smrti, da nas čaka nekje tudi večno prebivališče, kjer bosta zavladala smeh, sreča in veselje brez prisotnosti telesnih tegob. Potem tesnoba izgine in strah se izgubi in v naših srcih zavlada mir. Mir, ki ga prinaša le vera v Boga ter zaupanje v to, da je smrt le prehod, da ni konec.
V vedah je lepo zapisano glede razmer v našem svetu;
citiram objavo Sadacare Sany dasa;
Ljudje brez ātma-tattve se ne sprašujejo o življenjskih problemih, ker so preveč vezani na premagljive vojake v obliki telesa, otrok in žene. Čeprav imajo dovolj izkušenj, vseeno ne uvidijo svojega negibnega uničenja.
Materialni svet, v katerem živimo je svet smrti. Vsa živa bitja od -Brahme, čigar življenjska doba je nekaj tisoč milijonov let, pa do mikrobov ,ki živijo le nekaj sekund-se bojujejo za obstanek. To življenje je torej neke vrste boj z materialno naravo, ki vsakomur vsili smrt. V človeški obliki življenja je živo bitje povsem sposobno, da lahko dojame ta velik boj za obstanek, toda zaradi prevelike navezanosti na družinske člane, družbo, domovino itd. hoče doseči spravo z nepremostljivo materialno naravo s pomočjo telesne moči, otrok, žene, sorodnikov itd. Čeprav ima glede tega dovolj izkušenj tako iz lastne preteklosti kot tudi iz prejšnjih primerov svojih pokojnih prednikov, ne uvidi, da so vsi tako imenovani bojevniki v obliki otrok, sorodnikov, članov družbe in rojakov premagljivi v velikem boju. Človek bi moral dobro razmisliti o dejstvu, da sta njegov oče in oče njegovega očeta že umrla in da bo zagotovo umrl tudi on sam; njegovi otroci, ki bodo postali očetje svojih otrok, pa bodo s časoma ravno tako umrli.
V boju z materialno naravo nihče ne bo preživel. Zgodovina človeške družbe to neizpodbitno dokazuje, toda neumni ljudje še vedno napovedujejo, da bodo lahko s pomočjo materialne znanosti v prihodnosti živeli večno. Ta skromna vednost v človeški družbi je vsekakor zavajajoča in je posledica zanemarjanja konstitucije žive duše. Materialni svet obstaja le kot sen, zaradi naše navezanosti nanj. Živa duša se v resnici vedno razlikuje od materialne narave. Velik ocean materialne narave burkajo valovi časa, tako imenovane življenjske razmere pa spominjajo na mehurčkanje pene, ki se pojavlja pred nami v obliki telesnega jaza, žene, otrok, družbe, rojakov itd. Zaradi pomanjkljive vednosti o lastnem jazu postanemo žrtev sile nevednosti; tako pogubljamo dragoceno energijo človeškega življenja v jalovem iskanju trajnih življenjskih razmer, ki v materialnem svetu niso mogoče.
Naši prijatelji, sorodniki, dozdevne žene in dozdevni otroci niso le premagljivi, temveč tudi zbegani pod vplivom zunanjega slepila materialne eksistence, zato nas ne morejo rešiti. Kljub vsemu pa mislimo, da smo varni v krogu družine, družbe ali države.
Ves materialistični napredek človeške civilizacije je kot krasitev mrtvega telesa. Vsakdo je mrtvo telo, ki se otepa samo nekaj kratkih dni, pa vendar vso energijo človeškega življenja tratimo s krasitvijo tega mrtvega telesa..
(Komentar H.D.Grace A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada) Šb 2.1.4
Zadnjaleta se pokojninskereformemnožijo kot gobe po dežju. Ni jim videti konca, starostnemeje se dvigujejo kot nebotičniki, pogojipostajajotakozaostreni, da se lahko le kislo zaveš, da morda niti ne boš prišel do penzije, ker te prejpobere, ali pa jo boš užival zelo kratek čas, nedvomnokrajši, kot si za penzijovplačeval.
Vse skupajpostajatragikomedija, ki bi moralaljudi že zdavnajspodbuditi k pritožbam, ker enkrat pač imašdovolj, saj ti sistemrazpadapredočmi. Zdravstvo je težkodosegljivo ali dosegljivo z debelodenarnico, kvalitetnaprotetika je dosegljivazgoljpremožnim, cenedivjajo, penzije se odmikajo, plačepovečini so slabe in jih žre inflacija.
Je pa vednodenar za orožje, za konfliktnečlanedružbe, za koruptivneluknjebrez dna.
Denarja je dovolj, le razporeditev je na škodo malegačloveka, takoimenovanihpridnihmravljic, ki so vajeniponižno, skromnodelat za malomezdo, ki niti ne poznajo dobro raznoraznihzank in jih takoizmolzejo do zadnjekapljekrvi.
Anomalija je tudi, da že sedajdelajonižjeplačani in izobraženi po 41, 42 let, z delom so začelimladi, odbitkinisodovolj in zaradistarostnegapogojadelajotudi po 42 let. V bodočebodoistodelalitako, če se zaposlijo po 18. letu, bodo z odbitkidelalivsaj 42, 43 let do drugegapogoja 62. leta starosti.
Tu se pojavljajo tragikomični paradoksi, kot ta, da si pri 65 letih že starostnik, ki ti pripadabodisivarovanostanovanje ali domska oskrba, po drugistrani boš z delom do 67-ega očitno še zmožen po strehahhodit ali dvigovat letnike, sovrstnike po domovih, če si negovalnoosebje...
Tako da analitičnolahkouvidim kot malikolešček te sodobnedružbe, da nikomur ni več mar za sočloveka, za trpljenjenarave, živali-empatija, sočutje, solidarnost in zdravapametizginjata v breznukapitalizma.
Še boljspornopostaja, da uveljavljajo sistem, kjerbodopokojninepočasipostalenedosegljivadobrina, tudinikoli ni dorečeno, kam gre denar od tistih, ki umrejo hitro po upokojitvi, kadar se gre njim v plus, vladatišina.
Ne glede na vse pa ostaja upanje, da bo sistem počasi začel delovati tudi v dobro človeka, ki dela, plačuje davke, da bo nagrajen z dostojnim plačilom in upokojitvijo v še znosni starosti, kjer bi morali tudi gledati razliko med fizičnimi in intelektualnimi delavci. Najtežjim delom bi morali dati možnost upokojevanja prej, saj tudi prej stopijo na trg dela.
Le tako bodo tudi mladi motivirani, da začnejo prej delat, v nasprotnem ne bodo, saj bodo vedeli, da jih čaka dosti več kot 40 let dela zaradi drugega starostnega pogoja.
