Današnje avtoritete gradijo zaupanje predvsem na podlagi svojih verbalnih obljub, nato pa ga na brutalen način izdajo, saj večine teh obljub ne izpolnijo. Napaka je predvsem na strani tistih, ki so prevzeli položaj avtoritete, in tistih, ki so jih izbrali. Vede ne svetujejo prevzemanja vodstvenih položajev z manipulacijo in prevaro. Takšen položaj bodo zelo hitro prevzele podobne osebe, najverjetneje na enak ali celo slabši način.
Cikel sprememb v svetu današnje politike in upravljanja državnih aparatov je izredno kratek. Vodilni se izmenjujejo vsakih nekaj let, kar ustvarja idealne razmere za izjemno slabe voditelje oziroma za osebe, ki nimajo vodstvenih sposobnosti in motivacije. Po nekaj letih nestrokovnega upravljanja se slab voditelj umakne s položaja in se tako izogne odgovornosti za prihodnje posledice svojega delovanja.
Politični in upravljavski sistem moderne demokracije je pravzaprav učinkovit stroj za proizvodnjo slabih in neodgovornih voditeljev, v katere bodo ljudje sčasoma popolnoma izgubili zaupanje. Posledično bodo zavrgli tudi potrebo po resnično kvalificiranih avtoritetah in vodstvu.
Ko ljudje dokončno izgubijo zaupanje, nastopi vladavina oportunistov in militantnih fanatikov.
Po drugi strani pa je današnje stanje v politiki tudi odgovornost naroda, ki takšne voditelje izbira. In sicer na naslednji način:
-
Zaupanje, ki ga ljudje podelijo s svojim glasom, je pogosto popolnoma neupravičeno, naivno in napačno usmerjeno.
-
Temelji na neznanju, neinformiranosti, družbenem pritisku, osebnih negotovostih in popolnoma neupravičenih pričakovanjih do tistih, ki jih slepo izbiramo na najvišje položaje.
In končno – kaj je tisto, kar demokratično izbiramo?
Voditelje, ki nam bodo zagotovili življenjski slog, kakršnega si predstavljamo: visoko potrošniško moč, katere namen je zadovoljevanje osnovnih telesnih nagonov, z željo po doseganju zadovoljstva skozi višji družbeni status v okolju, katerega vrednote temeljijo na nižjih nagonih in kratkotrajnih užitkih.
Kaj pravzaprav pričakujemo od državnih voditeljev in politikov? Dovolj denarja in ustrezne pogoje, da bi si lahko vsak posameznik izpolnil svoje želje in živel življenje, kakršnega si predstavlja.
Ali je dolžnost politikov, da se prilagodijo volji naroda? In če je, ali ni današnja volja naroda pravzaprav enaka volji voditeljev: izpolnjevanje individualnih, sebičnih, omejenih in trivialnih želja na račun skupnosti?
Velika večina ljudi svoje želje usmerja od skupnosti proti posamezniku oziroma proti sebi, kar samodejno pomeni zanemarjanje vseh drugih.
»Jaz želim avto, jaz želim stanovanje, jaz želim varen in trajen posel, jaz želim izobrazbo, jaz želim uspeh ... zase in za svojo družino!«
In ko dobimo to, kar želimo, postanemo brezbrižni do trpljenja tistih, ki tega še nimajo.
»Pomembno je, da sem poskrbel zase in za svoje.«
Ali ni pravzaprav to pogled večine prebivalcev tega planeta: »Jaz želim zase«?
Če se strinjamo s to izjavo, ali ni logično zaključiti, da imajo tudi naši voditelji in politiki pravico slediti isti filozofiji: »Jaz želim zase«?
Dokler ima narod sebične želje in načrte, bodo imeli tudi voditelji takšnega naroda enako kakovost želja in načrtov.
Po Vedah ima vsak narod takšne voditelje, kakršne si zasluži s svojimi preteklimi in sedanjimi kolektivnimi značilnostmi.
Če torej želimo boljše voditelje, moramo postati boljši narod. Najprej moramo preoblikovati svoj osebni, nato pa še kolektivni značaj v nekaj, kar želimo videti pri svojih prihodnjih voditeljih.
Vredno se je spomniti, da so kakovostni voditelji kakovostni zato, ker vedo, koga lahko vodijo in koga ne. Nekakovosten narod ne bo pritegnil kakovostnega voditelja.
Narod, ki ima rad alkohol, prenajedanje, promiskuitetno vedenje, igre na srečo, zabavo in splošne potrošniške ekscese, zagotovo ne bo pritegnil voditeljev, ki živijo po drugačnih življenjskih navadah in načelih.
Nekdo lahko ugovarja:
»Kakšni potrošniški ekscesi? Jaz nimam niti za osnovne potrebe!«
Razlog za to pomanjkanje je sodelovanje v tekmi za potrošniško moč, v kateri večina trdo dela, da bi manjšina uživala v večji potrošniški moči.
Zato ni potrebe po pretiranem kritiziranju današnjih voditeljev, saj njihovi postopki v veliki meri odražajo kakovost želja večine naroda, ki mu vladajo.
Resnica je, da so avtoritete v preteklih stoletjih v številnih primerih svoj položaj izkoristile za nadzorovanje in izkoriščanje podanikov z namenom doseganja nepomembnih sebičnih ciljev.
To je seveda nasprotje vedskega načela: avtoriteta mora dokazati sposobnost vodenja, sprejemanja pravilnih odločitev in tudi sposobnost sprejemanja posledic, če ne izpolni svojih dolžnosti in odgovornosti.
Danes temu procesu sledi le malo civiliziranih narodov, njegovo opustitev pa imenujemo demokracija.
Glasujemo na slepo, nato pa se pritožujemo nad nesposobnostjo in neiskrenostjo izbranih voditeljev.
Tudi sam koncept glasovanja izgublja svoj smisel, saj je glasovanje tajno. To pomeni, da nihče ne ve, kdo je za koga glasoval, štetje glasov pa je zunaj neposrednega nadzora naroda. Zato je tudi končni rezultat volitev zunaj nadzora tistih, ki glasujejo. Na takšen način je mogoče z rezultati manipulirati, ne da bi imeli ljudje vpogled v proces.
Predstavljajte si, da bi glasovali na odprtem mestu, kjer bi nas vsi lahko videli in snemali, tako da bi vsi sodelovali pri štetju glasov in nadzoru procesa.
Zakaj bi moralo biti naše glasovanje tajno?
Česa se bojimo?
Ali ne bo izvoljena stranka delovala v korist javnosti?
Zakaj torej tajnost?
Tajnost obstaja zaradi možnosti manipulacije.
Današnja demokracija ni upravljanje naroda, temveč upravljanje z narodom.
Vendar to ni nujno slabo. Če ljudje niso sposobni oziroma nočejo upravljati sami sebe, potem je razumljivo, da pride nekdo, ki je pripravljen prevzeti to nalogo.
Toda to bodo vedno osebe, katerih osebne ambicije so odvisne od tega, da narod ostane na ravni neobvladane množice, ki potrebuje nadzor in določene oblike prisile, kot sta finančni pritisk (obdavčenje) in uporaba sile (policija, vojska).
Takšni vladarji v resnici niso voditelji, temveč bolj spominjajo na lastnike živinorejske industrije: za živali skrbijo predvsem zaradi lastnih interesov, ne pa zaradi dobrobiti živali samih.
Zato se narod včasih primerja s »čredo ovac« (za to grobost se opravičujem).
Vendar ta primerjava ne prihaja nujno od voditeljev, temveč od samega naroda, ki je ironično ponosen na svojo degradacijo in obenem objokuje svojo nesposobnost obvladovanja nižjih nagonov, kot so prenajedanje, opijanje, igre na srečo, seks in prazna zabava.
Ljudje so še posebej ponosni na alkohol in zabavo ter vlagajo velike količine energije in denarja v ohranjanje te veje gospodarstva.
Prav takšen model pa popolnoma ustreza današnjim vladarjem, saj sistematično uničuje zaznavne in intelektualne sposobnosti posameznika, da bi ta lahko pravilno presojal in izbiral, kaj je zanj resnično dobro.
KOMU JE POTREBNA VLADA?
Vlado potrebuje tisti, ki ne zna vladati samemu sebi.
Vsak posameznik, ki ne zna, ne more ali pa ne želi vladati samemu sebi, svojemu umu in telesu ter svojim čustvom in nagonom, je nevaren sebi in okolici, zato potrebuje nekoga, ki ga bo vodil in usmerjal.
Usoda tistih, ki iščejo zadovoljstvo v nižjih porivih (nagonih), kot so uživanje mesa, pitje alkohola, brezciljno spolno zadovoljevanje in igre na srečo, bo vedno povezana z okrutnim gospodarjem. To pomeni življenje brez dostojanstva in osnovnih človekovih pravic.
Oseba, ki se vede slabše od živali, si po tej logiki ne zasluži enakih pravic kot odgovoren človek.
Zagotovo si ne zaslužita enakega družbenega položaja nekdo, ki zdravi ljudi, in nekdo, ki jih ubija.
Nekomu bomo namenili zdravniško plačo, drugemu pa dosmrtno zaporno kazen. Enega obravnavamo kot odgovornega člana družbe, drugega kot nevarnost za družbo.
Ne razumite me napačno. Osebno podpiram prakso, da se živalim omogoči naraven način življenja. Vendar je dejstvo, da večina živali, ki jih imamo v lasti, živi v kletkah različnih oblik in velikosti ter ima bistveno manj svobode kot v naravnem okolju.
Podobno načelo naj bi obstajalo tudi v naravnih zakonitostih, nad katerimi nimamo neposrednega nadzora. Kadar se narod vede slabše od živali, ga voditelji pogosto začnejo obravnavati na podoben način.
Temu se ni mogoče izogniti drugače, kot da prenehamo živeti na način, ki nas ponižuje pod raven dostojanstva, ter osvojimo način življenja, ki bo omogočil pojav kakovostnih voditeljev.
Če želimo politike, ki so intelektualno sposobni, ki imajo čiste navade, visok etični in moralni kodeks, ki so zmerni v vsem, dajejo več, kot prejemajo, ter pravilno razumejo potrebe naroda in naravnih virov, s katerimi upravljajo, potem moramo postati takšni voditelji tudi v svojem osebnem življenju. Razviti moramo enake navade razmišljanja in vedenja (podrobneje opisane v knjigi Samoozdravitev II – Naša prava identiteta).
Demokracija ima smisel le takrat, ko je demos oziroma narod duhovno in intelektualno razsvetljen.
Po definiciji Ved se izraz »razsvetljen« nanaša na osebo, ki je s pomočjo pravilnega vodstva dosegla visoko stopnjo razumevanja same sebe, svojega izvora in sveta, v katerem živi.
V takšnem primeru bi narod izbiral sebi podobne – torej razsvetljene ljudi.
Če pa narod ni razsvetljen, bo večina glasovala za voditelje, ki obljubljajo izpolnitev nižjih porivov in želja, po drugi strani pa od naroda ne bodo zahtevali visokih moralnih in etičnih standardov vedenja ter življenja.
Če iskreno razmislimo: če bi današnji predsednik vlade prepovedal klavnice, težko industrijo, pornografijo, alkohol in promiskuitetno vedenje v javnosti – kdo bi si želel živeti v takšni državi?
Kolikšen odstotek ljudi bi glasoval za takšno ureditev družbe in gospodarstva?
Danes si zelo malo ljudi želi ustaviti tok sodobne družbe in njenih prevladujočih vrednot.
Zelo malo ljudi želi živeti na način, ki ne uničuje družinskih vrednot in ekosistema planeta.
Večina ljudi izbira življenjski standard, ki omogoča nadaljnje izčrpavanje naravnih virov, potrebnih za naše preživetje.
Kdo bi se odrekel avtomobilu, računalniku ali mobilnemu telefonu? Kdo bi iz svojega življenja odstranil petrokemične izdelke, čeprav njihova proizvodnja močno obremenjuje okolje?
Odgovor je: malokdo.
Trenutno je leto 2016 in velika večina ljudi živi v mestih brez resnih načrtov za selitev na podeželje, kjer je potreba po sodobni tehnologiji in vrednotah modernega načina življenja precej manjša.
Zdi se, da smo resnično ujeti v samouničevalni miselnosti, zastrupljeni z nenaravnim in nepotrebnim načinom življenja, ki zahteva ogromno dela in odrekanja samo zato, da bi ohranili nekaj, kar je dolgoročno nevzdržno.
Takšen vzorec razmišljanja pogosto vodi v psihološko zmedo, ki se kaže kot poskus doseganja sreče z metodami, ki vztrajno prinašajo nesrečo.
Večina ljudi živi prav tako: trudijo se doseči srečo, vendar dosegajo predvsem razočaranje in nezadovoljstvo.
Edini logični razlog za takšen rezultat je napačna metoda iskanja sreče.
Pravzaprav ljudje niso nori. Naše navade in njihovi rezultati pa ustvarjajo nekakšno kolektivno norost oziroma kolektivno hipnozo.
Iz takšne kolektivne norosti se nato rojevajo voditelji, ki se zdijo povsem normalni vsem tistim, ki se nahajajo v istem stanju kolektivne zaslepljenosti.
To je eden od razlogov, da pridobijo glasove na volitvah: delujejo razumno, normalno in sposobno ter si po mnenju ljudi zaslužijo priložnost, da pokažejo, kaj zmorejo.
Ljudje jim namenijo svoj glas, ker pred seboj vidijo »normalne« ljudi in jim na tej podlagi zaupajo.
Ko pa takšne osebe pridobijo moč nad množicami ljudi, denarjem, premoženjem in energijo, se njihova zmotna prepričanja pogosto še okrepijo ter se pokažejo v obliki resnih posledic za državo, ki jo vodijo, včasih pa tudi širše.
Ko se pojavijo posledice, jih narod prvi občuti na svojem življenjskem standardu.
Po razočaranju in uporu sledi ponovitev cikla (ali bolje rečeno cirkusa): ponovno se izbirajo »normalni« in »razumni« kandidati, ki nato predstavijo svojo različico nesposobnosti in zmot.
Tako se krog nadaljuje.
To je bil in bo ostal scenarij nerazsvetljenega naroda.
KAKO RAZSVETLJITI NAROD?
Na srečo je osebno razsvetljenje stanje, ki ga moramo iskati na osebni ravni, za katerega moramo tudi osebno delati in ki ga lahko doseže vsak izmed nas izključno po lastni želji in svobodni izbiri.
Razsvetljenje ne prihaja iz nekega zunanjega vira brez našega truda, zavesti in sodelovanja. Dosežemo ga lahko s potrpežljivostjo, vodstvom učitelja in vztrajnostjo, nikomur pa ga ni mogoče vsiliti ali ga vanj prisiliti.
Doseganje razsvetljenja velja za enega najlažje dosegljivih ciljev, saj ima najmanj zunanjih ovir.
Edina resnična ovira pri doseganju razsvetljenja je naša lastna želja oziroma pomanjkanje te želje.
Dokler še nismo razsvetljeni, ne bi smeli sprejemati pomembnih odločitev, še posebej ne za druge ljudi. Naredili bomo vrsto napak in doživeli številna razočaranja, ne da bi se zavedali vzročno-posledičnih povezav, ki izhajajo iz našega lastnega neznanja.
KDO JE TA AVTORITETA?
Če upoštevamo dosedanje argumente in ugotovitve, da nismo zares svobodni, čeprav si to želimo biti, ter da nihče od nas ne more biti popolna avtoriteta, razen razsvetljenih posameznikov, nam preostane le, da se obrnemo k višjim avtoritetam, ki naj bi posedovale popoln značaj.
To popolnost moramo poiskati in preveriti na lastni izkušnji, saj je, kot sem že omenil, izbira avtoritete in odločitev, komu bomo sledili, izključno osebna odločitev.
Če bomo komu sledili, bomo to storili po lastni želji in motivaciji.
Ne glede na to, ali se odločimo slediti nepopolnim in zmotljivim avtoritetam ali avtoriteti samega Boga, je izbira vedno naša in brez prisile.
Tudi če občutimo določeno vrsto pritiska ali opozorila, naj prihaja iz našega notranjega glasu in ne od nekoga zunaj nas.
V svojih treh že objavljenih knjigah sem bralcem priporočal eksperimentiranje z vedskim znanjem in navodili na osebni ravni zavesti. Tako pridobimo neposredno izkušnjo, ki ima moč spremeniti globoko zakoreninjene slabe navade.
S spremembo navad spreminjamo tudi svoj značaj, kar postopoma preoblikuje tudi druga področja našega življenja. Rezultati, ki jih doživljamo na osebni ravni, krepijo našo vero, navdih in željo po doslednem sledenju ponujenim načelom.
To je naraven proces, ki ne zahteva prisile niti pretiranega napora, saj prinaša neposredno zadovoljstvo skozi občutke samozaupanja, povezanosti, zaščitenosti in notranjega miru oziroma odsotnosti eksistenčne tesnobe.
Ko človek začne pobirati sadove sledenja vedskim načelom, se brez dvoma prepriča o njihovi logičnosti in pravilnosti.
Naš naravni nagon je slediti tistemu, kar prinaša rezultate, ne glede na to, iz katerega dela sveta prihaja.
Kultiviran človek gradi svoj značaj in življenjski slog na načelih, ki izboljšujejo življenje, ter zavrača načela, ki ga degradirajo, tudi če so ta del večstoletne lokalne tradicije.
Ko človek sledi Božjim načelom, ker v njih prepoznava logičnost, funkcionalnost in navsezadnje ljubezen samega Stvarnika, potem jim ne sledi več zato, ker bi moral, temveč zato, ker si to želi.
Prav to želimo doseči: sprejemanje in sledenje Bogu kot najvišji avtoriteti na podlagi rezultatov, ki jih takšno sledenje prinaša.
Na ta način lahko vzamemo katerikoli spis in ga preverimo skozi lastno izkušnjo. Če ga nismo pripravljeni preizkusiti, potem nismo usposobljeni za njegovo komentiranje ali kritiziranje.
Zavedajoč se, da ni mogoče živeti izpopolnjenega in smiselnega življenja brez kvalificiranega vodstva, postane izbira, komu bomo sledili, ena najpomembnejših odločitev v življenju vsakega posameznika.
Upam, da bo ta knjiga navdihnila to potrebo in s tem tudi iskanje.
Popolnoma nepomembno in brez vrednosti je imeti kakršen koli naziv v tem svetu, če nismo vodeni s strani pravih voditeljev in modrecev. V tem primeru bo okus sreče in blaženosti ostal galaksije daleč od nas.
Vedska modrost je namenjena tistim, ki si želijo resnično globoko in trajno srečo. Za začasne užitke in kratkoročne rešitve pa obstaja praktično neomejena količina literature na vsakem koraku tega sveta.
Sodobni sistemi upravljanja ne prinašajo ne svobode ne sreče, ne posamezniku ne skupnosti.
Temeljijo na napačnem prepričanju, da je večina inteligentnejša od manjšine in da bolje ve, kaj je dobro za vse.
To je velika zmota. Nikoli ni bila resnica in nikoli ne bo.
V množici ljudi je le nekaj posameznikov, ki so sposobni inteligentno voditi in varovati narod.
To so tisti, ki so se podvrgli dolgoletnemu usposabljanju pod vodstvom učiteljev razsvetljenega značaja in visokih moralnih standardov, ki jih tudi sami dosledno živijo.
Sposobni voditelji se vedno jasno razlikujejo od množice, saj so njihovi osebni rezultati in znaki uspeha vidni vsem, ki jim takšen uspeh primanjkuje. Umirjenost, zadovoljstvo, znanje, inteligenca, vizija in nazadnje tudi materialni rezultati so lastnosti, ki jih lahko vsak človek hitro opazi in na njihovi podlagi prepozna osebo, ki ji želi slediti.
Kadar se znajdemo v družbi resnično superiorne osebe, se občutek spoštovanja in želja po sledenju pojavita skoraj spontano.
Možno je, da se večina ljudi nikoli ni znašla v družbi takšnih posameznikov, zato je ta naravna težnja po sledenju kakovostnemu vodstvu v njih nekako uspavana. V tem primeru je povsem razumljivo dvomiti o tem, kar pišem, saj je strah pred sledenjem slabim avtoritetam globoko zakoreninjen v srcu sodobnega človeka.
Paradoksalno pa je, da se sodobni človek kljub odporu in nezaupanju do absolutnih avtoritet, kot je Bog, še vedno nahaja v položaju podrejenosti slabim avtoritetam, ki imajo zaradi pravnega sistema in uporabe sile skoraj absolutno moč nad ljudmi.
Samo zato, ker nismo naklonjeni sledenju avtoritetam, še ne pomeni, da nam bo dovoljeno živeti brez njih.
Če sami ne izberemo kakovostne avtoritete, se nam bodo naravno in samodejno vsilile nekakovostne avtoritete.
Grenak okus prevare in izkoriščanja s strani slabih avtoritet lahko vidimo in občutimo na lastni koži. Predstavljale so se kot dobronamerne in sposobne, obljubljale vse tisto, kar smo želeli slišati, toda takoj ko so zasedle položaje moči, so pokazale svoj pravi, pogosto nasprotni obraz.
Danes je skoraj nemogoče najti državo, v kateri ljudje resnično spoštujejo in imajo radi svoje avtoritete, čeprav jih sami izbirajo znova in znova.
Očitno gre za napačen in pokvarjen sistem vodenja naroda. To je treba videti, razumeti, sprejeti in nato delovati v skladu s tem razumevanjem.
Biti del takšnega demokratičnega sistema pomeni biti izpostavljen možnosti sistemske prevare s strani slabih avtoritet.
Oddati svoj »tajni glas« na volitvah pomeni podpirati sistem, v katerem ljudje pogosto nimajo neposrednega vpliva na kakovost tistih, ki jih izbirajo.
Ne izbirajmo neznanih in nepreverjenih oseb zgolj zato, ker si močno želijo položaja.
Izbirajmo učitelje in voditelje, ki so nam že pomagali izboljšati življenje. Izbirajmo ljudi, ki smo jih že sprejeli kot svoje vodnike, učitelje ali mentorje, ki smo jih preizkusili in ki so preizkusili tudi nas.
Izbirajmo osebe, ki so nam osebno dokazale svoje sposobnosti, kakovost značaja in moralne standarde.
V vsakem primeru ne izbirajmo neznanih oseb. Takšno ravnanje se smatra za delovanje v neznanju, pomanjkanje pravilne presoje pa pogosto vodi v degradacijo in trpljenje.
Predpostavimo, da smo začasno opustili vero v demokracijo. Kaj nam potem ostane?
Jasno je, da se nihče ne želi vrniti v preteklost, saj se to pogosto dojema kot nazadovanje in ne napredek. Navsezadnje – če imamo v telesu tumor, si želimo njegovega napredovanja ali nazadovanja?
Oddaljiti se od demokracije ne pomeni vrniti se k slabim monarhijam, fevdalizmu ali oblikam vladavine iz preteklosti.
Ponavljanje napak iz davne ali bližnje zgodovine bi bilo še večja napaka kot sprejemanje današnje demokracije. Zato Vede nikoli ne priporočajo prevzemanja sistema vrednot, ki se je že izkazal za škodljivega.
To, kar Vede priporočajo, bo mnogim verjetno zvenelo zastrašujoče, saj smo se navadili nezaupanja do samega koncepta Boga.
Tudi podoba Boga, ki smo jo prejeli skozi številne sodobne religijske interpretacije, je pogosto nesprejemljiva, vsaj z vidika visokih vedskih (brahmanskih) standardov.
Podoba Boga, kakršno so nam predstavili številni verski voditelji, ni nekaj, kar bi si želeli sprejeti kot absolutno avtoriteto.
Dejstvo je, da se veliko ljudi takšnega boga boji.
Vede pa trdijo, da je takšna predstava popolnoma zgrešena in celo žaljiva do resnične narave Boga.
To, kar se danes in že tisočletja pogosto predstavlja kot Bog, po vedskem razumevanju nima veliko skupnega z opisom Boga v Vedah.
Zato je razumljivo, da se sodobni človek upira vodstvu takšne predstave o bogu, saj to ni podoba resničnega Boga.
Osebno sem imel priložnost razpravljati z velikim številom ateistov in ugotovil nekaj zanimivega. Mnogi med njimi, predvsem tisti, ki so s svojim raziskovanjem in razmišljanjem prišli do zaključka, da takšen bog ne more biti pravi Bog, imajo v določeni meri prav.
Ne samo to – spoznal sem, da takšni ateisti pogosto predstavljajo nasprotje slabega teizma.
Inteligenten ateist bo prepoznal slabo predstavitev Boga in se uprl takšni obliki religioznosti.
Po Vedah takšna oseba ni pravi ateist, temveč prikriti teist – nekdo, ki je bolj naklonjen verovanju v resničnega kot v lažnega Boga.
Resnični ateist bi bil nekdo, ki popolnoma zanemarja obstoj Boga v svojih mislih, besedah in dejanjih. Takšne osebe osebno še nisem srečal.
Torej človek, ki ne verjame v podobo boga, kakršno ponujajo sodobne religije, ni nujno ateist. Lahko je zgolj speči ali prikriti vernik.
Nasprotno pa lahko oseba, ki brez premisleka sprejema zgrešene in žaljive predstave o Bogu kot resnične, kaže zelo šibko teološko osnovo in razumevanje.
Vsa učenja, ki Boga prikazujejo kot neprivlačnega, okrutnega, oddaljenega, nelogičnega in nedoumljivega, po vedskem pogledu Boga ne opisujejo pravilno in jih je treba zavrniti.
V veliko zadovoljstvo mi je opazovati, kako tako imenovani ateisti kritično presojajo slabe argumente sodobnih religij, saj to kaže na določeno stopnjo duhovne inteligence.
Kar pa je po mojem mnenju napačno pri sodobnem ateizmu, je naslednji sklep:
»Ker je Bog slabo predstavljen, zato ne obstaja.«
Zato pozivam vse razmišljujoče ateiste, da proučijo vedske opise Boga in sami presodijo, ali je v njih mogoče najti logiko in resnico.
Nesmiselno je zavreči obstoj nekega koncepta zgolj zato, ker so nekatere njegove interpretacije nelogične ali napačne.
Odlomek iz knjige »Osnovni principi svobodne volje«
Avtor: Kristjan Kolega (Kakudmi das)
pripravil Sadacara Dasa
ŠTIRI OSNOVNA NEGATIVNA ČUSTVA
Ayurvedska vedska psihologija in teologija govori o tem, da je korenski vzrok vseh negativnih čustev in trpljenja, strah pred smrtjo. Lahko bi rekli, da je potem strah pred smrtjo korenski vzrok. Vendar to ni vzrok. Strah od smrti je tudi pogojen z vero v smrt. Če nekdo ne verjame v smrt, se strah ne more pojaviti. Torej strah pred smrtjo je vezan na sistem verovanja o tem, da obstaja večna smrt in ne večno življenje. Dokler človek razmišlja o tem, da je smrt večna in da, ko preneham obstajati me več ne bo, pomeni verjetje v večno smrt. Vendar to je kontradiktorno, ker mi vemo, da vse kar obstaja ima svoj začetek in konec. Torej smrt ni večna, ker se še ni začela. Da bi bila večna, bi morala trajati od vekomaj in za večno. To pomeni biti večen. Vendar smrt se pojavi v nekem momentu. Zdaj jo trenutno ni zdaj smo živi in v nekem momentu se bo smrt začela. Zato smrt ne more biti večna, ker vsaka stvar ima svoj začetek in konec. Torej je smrt miselni konstrukt našega uma. Vendar zakaj se potem bojimo smrti? Kje je tukaj logična razlaga, da damo toliko čustvenega poudarka nanjo?
Vera v večno smrt bazira na iluziji in se javi takrat, ko se duhovna duša(naša prava identiteta) loči od svojega Izvora (Vsevišnje Božanske Osebnosti). Takrat vstopajo v ospredje iracionalni občutki ali t.i. iluzorni občutki. Npr., če oseba zamenja vrv za kačo. Ta občutek je iluzoren in moremo trditi, da ta občutek ne obstaja. Občutek je zasnovan na nečemu, kar ne obstaja. Če rečemo, da je materialni svet iluzija to ne pomeni, da ne obstaja ampak, da je spremenljiv in zaradi tega ni stabilen. Kakor oblika oblaka. Oblak ima obliko, vendar je spremenljiv. Njegova oblika se stalno menja in nima končne oblike.
Torej, da bi duhovna duša v tej materialni kreaciji občutila svobodo od Boga mora čutiti tudi ločenost od Njega. Duhovna duša vedno pride v materialni svet na podlagi svoje želje in to je njena odločitev. Duhovna duša pride v materialni svet tudi z namenom, da občuti, kako je biti ločen od Boga in da izkusi, kaj je bolje. Biti ločen od Boga ali ne. Torej naš namen je občutiti svobodo od Boga. Kako je to delovati proti Njemu in delovati po svoje. Kako je biti Bog oz, Ga oponašati. Bog se ne meša v naše odločitve, vizije, delovanja. Torej za takšno vrsto delovanja moramo čutiti ločenost od Njega in zaradi tega se pojavi občutek straha od smrti. Strah od večnega ne obstajanja in to je prvi simptom ločenosti od Boga. Če ne bi imeli strah pred smrtjo bi mi v tem svetu mislili samo na Njega in ne bi imeli pravilno izkušnjo tega materialnega sveta. Strah od smrti nas preganja, da planiramo in ker se bojimo smrti si želimo podaljšati ta trend, da pa bi ga lahko podaljšali pa moramo imeti dovolj sredstev (hrana, zdravje, družba, zabava, uživanje), da bi lahko uživali v življenju srečo. Želimo biti srečni le, da se nam Bog ne vmešava v naše življenje. Nam je to zelo pomembno. Ali pa, da se meša v toliki meri kot mi to dovolimo. To nam je omogočeno tukaj, vendar nas zaradi tega zato vedno mora spremljati strah pred smrtjo. Zaradi straha od smrti se potem pojavijo štiri osnovna negativna ali ateistična čustva (jeza, užaljenost, žalost in nemoč). Teh pomenov nismo zavestni kadar jih konzumiramo.
1. JEZA
Jeza je posledica podzavestnega odpora do sedanjega trenutka in dokaz ločenosti od Boga. Jezimo se takrat, ko verjamemo, da je situacija v kateri se nahajamo slaba, napačna ali nepravična. Kadar se jezimo na neko situacijo s tem sporočamo, da se to ne bi smelo zgoditi vendar se vseeno je zgodila. Kadar se mi jezimo ne vidimo preteklost, sedanjost in prihodnost. Takrat mi ne vidimo celotne slike in se hudujemo nad tem, kaj se trenutno dogaja. Mislimo, da bi bilo bolje, če bi se nahajali v drugi situaciji. Kadar se jezimo s tem sporočamo Bogu, da če bi bili mi na Njegovem mestu bi mi to naredili drugače in bolje. To je jeza. Mi krivimo druge ljudi in situacije ne vedoč, da Bog stoji za vsem tem in povzroča ta pritisk, da bi mi uvideli kaj se vse nahaja v nas samih. Preko jeze podzavestni um krivi Boga in Njegov nepopolnost. Mislimo, da je Bog ravnal napačno in da mi znamo bolje od Boga in vemo kaj je dobro za nas v tem trenutku. Jeza tudi kaže na to koliko cenimo sebe, ker oseba, ki je jezna prva trpi zaradi tega. Torej, če dolgo časa kuhamo jezo; to kaže, da smo ves ta čas trpinčili samega sebe(telo, um). Včasih se pojavijo siloviti izbruhi jeze ali besa ravno iz tega vzroka, ker smo kuhali jezo dolgo v sebi. Oseba, ki je jezna na druge hoče s tem navalom jeze razbremeniti sebe tega bremena in jo dati drugim. Oseba, ki se ne ceni dovolj dobro bo dopustila sebi, da se sama kuha v tej jezi in to je avtodestruktivni občutek. Te občutke proizvajamo mi in so kemikalije našega telesa(krvi). Mi so edini, ki jih občutimo in kadar se mi jezimo so lahko drugi veseli itd. Jeza škodljivo vpliva na naše telo in menja zdrave telesne celice in njihove lastnosti. Ter s tem postanemo odvisni od teh stanj v našem telesu. Oseba potem vedno išče nekaj na kar je lahko jezna. Jeza in bes sta iznad vseh negativnih čustev visoko destruktivne kemikalije, ki povzročajo kompleksen niz posledic za naše telo in okolico. Te emocije so sicer namenjena za najbolj kritične situacije, ko je treba nekoga zaščititi od nevarnosti in preusmeriti pozornost na sebe. Oseba, ki se nepotrebno dolgo jezi zgublja kredibilnost v očeh drugih ljudi. Pogosta jeza kaže na to, da smo neprestano v vojni ali pa smo kot narkomani odvisni od teh škodljivih kemikalij v telesi, ki jih izločajo endokrini (hormonski sistem) v telesu. Jeza je zelo močno čustvo, ki prihaja od hormona adrenalina( vzburjenost, seksualna, finančna…).
2. UŽALJENOST ALI ŽALJENJE DRUGIH
Oseba, ki je pogosto prizadeta ali užaljena tudi z lahkoto žali druge ljudi, če ne drugega v svojem umu(mislih). To so v glavnem občutljive osebe, ki z lahkoto dobijo udarec in ga še lažje dajo drugim. To jim na splošno ne predstavlja velik problem. Užaljenost je posledica globokega prepričanja v telesno identiteto. Pogojena duša, ki se napačno identificira s telesom bo bila prizadeta, če se situacije v katerih se nahaja nanašajo na njeno telo in um(poškodba, kritika). Pogojena duša je vezana na svoj objekt zadovoljstva (materialno telo) in na vse kar je v vezi z njim (aktivnosti, samopodoba, odnosi, materialne dobrine itd.). Navezani smo na vse kar nam daje občutek ugodja, varnosti, sprejetja, dobitka. Obstajajo tudi osebe, ki niso navezane na telo in ga hočejo uničiti to pa je t.i. odbojnost, ki pa je samo druga stran navezanosti. Navezanost ima dva obraza eden je odbojnost in privlačnost in ko mislimo, da smo ta telesna identiteta (jaz sem moški, jaz sem ženska, jaz sem belec, temnopolt, pripadnik neke narodnosti , poklica, statusa…) se poistovetimo z to materialno formo. To telo mi daje zadovoljstvo, to sem jaz in ko nam nekdo izreče žaljive besede pravzaprav oseba opisuje naše telo in ne nas (duhovno identiteto). Materialno telo ni naše in potem je tudi vezanost za nekaj kar ni naše brezpredmetna. Vendar iluzorno mislimo, da smo lastnik te začasne materialne forme. Jaz odločam, kaj je dobro za to telo in kaj ni. Telo nam je dano, vendar mi nismo to telo. To je nekaj eksternega kot avto. Mi smo šofer avta in nismo avto. Telo je nagnjeno k poškodbam zato bo duhovna duša, ki se poistoveti z telesom čutila prizadetost telesa in vse, kar je povezano z njim. To nas dela prizadete na vseh nivojih in v vseh situacijah. Telesno identiteto je lahko užaliti ter samo napačna beseda in taka identiteta že čuti bolečino in užaljenost. Oseba, ki je z lahkoto in pogosto užaljena in je nagnjena k žaljenju drugih, kaže simptome globoke iluzije in lažnega ega. Kot posledica dolgotrajnega lažnega ega oseba razvije simptome t.i. »narcizma«. Narcizem je stanje dolgotrajne sebičnosti in ločenosti od svoje duhovne identitete. Taki osebi niso važna počutja drugih ampak samo svoja. Zmeraj je fokusirana na svoje misli in čustva in sodi zunanji svet izključno preko svojih misli in čutov. Kadar se jaz dobro počutim je vse dobro, če se ne počutim dobro, je vse slabo. Takšen stav ima egocentrična osebnost in deluje avtomatsko, saj telesni obliki vedno preti neka nevarnost zato je potreba po zaščiti in previdnosti vedno tu. Takšna oseba ni sposobna komunikacije z Bogom. Njena komunikacija je rezervirano izključno z svojim telesom in umom. Doživlja sebe in svojo izkušnje kot najbolj vredne, ker je prepričana, da ne obstaja drugačna izkušnja, kateri bi lahko verjela. Vedno se počuti nekako izolirano in nerazumljeno od zunanjega sveta. Nagnjena je k depresiji, samouničenju, je vsiljiva in pogosto neugodna za druženje. Ljudje, ki so občutljivi so neugodni za druženje. Narcizem v svoji globini vsebuje globoko skrito sovražnost do samega sebe. Zato, če smo sami sebi Bog a sočasno vidimo svoje pomanjkljivosti to pomeni, da istočasni sovražimo in ljubimo Boga ali drugače povedano, ljubimo sebe. Ta podzavestni konflikt se preslikava na zunanji svet zato je narcis nagnjen pogostim konfliktom z drugimi. Ne zaupa Bogu zato smatra sebe kot merilo resnice in kadar zunanji svet ne odobrava in po navadi ga ne, ima narcis tendenco, da hoče uničit svet okoli sebe in sebe samega. Dokler bomo navezani na telo bomo imeli narcistični karakter v manjšem ali večjem obsegu. Z ponovno povezavo z Bogom se ta karakter transformira.
3. ŽALOST
Žalost je čustvo, kadar žalujemo za tistim, kar smo izgubili ali hrepenimo po tem, kar še nimamo. To je mentaliteta bega od sedanjosti. Duhovna Duša( naša prava identiteta) vedno biva in je prisotna samo v sedanjosti v sedanjem trenutku. Samo Vsevišnja Božanska Osebnost (Bog) obstaja v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. On je na sanskrtu imenovan kot "Tri-kala-jna" oziroma Jahve. Duhovna duša ni Bog in ne obstaja v vseh treh časovnih obdobjih. Oseba, ki verjame oz. razvija svojo duhovno identiteto nima potrebe po doživljanju preteklosti in prihodnosti, vse kar potrebuje, se nahaja zdaj v tem trenutku oz. vidi Boga v vsem in okoli sebe. Oseba, ki vedno strahuje in skrbi kaj bo v prihodnosti na praktičnem in podzavestnem nivoju v resnici ne verjame v Boga. To je še eden od simptomov telesne identitete, ker duhovna duša( to smo mi) nima kaj izgubiti, ker je po svoji naravi popolnoma popolna. Občutki izgube in pomanjkanja oz. žalost kaže na našo vero v vlogo telesa. Sprejemamo to vlogo kot edino in ta vloga nam postane edina resnica. Žalost je potisnjena jeza do Boga, ki jo nismo v stanju izraziti in jo zato zamaskiramo z žalostjo v smislu, Bog mi je nekaj vzel, Bog mi nekaj noče dati itd. Na primer, če nam vzamejo iz našega telesa neko tvorbo in kljub temu, da je to zdaj bolje za nas, se vseeno žalostimo, ker je bilo to del nas. Mi verjamemo, da moramo vedno nekaj dobiti in biti v plusu v profitu. Npr. jaz si zaslužim dobro ženo, moža in zakaj ne? in če me ima Bog rad mi bo pa ja to dal in če mi ne bo dal pomeni, da me nima rad. Vendar Bog, ki nima rad svoje duše je neobstoječi Bog. To je ateizem ali napačno verovanje. To je občutek, ki prihaja od iluzorne percepcije oz. popačene percepcije.
Žalostna oseba ne sprejema tisto, kar ji Bog daje kot nekaj, kar je popolno zanjo ampak beži v fantazijo preteklosti in prihodnosti. V njih išče začasno olajšanje kot pijanec išče zavetje v steklenici alkohola in tovrstni družbi. Žalost je v resnici čustvo nižje inteligence. Ljudje, ki imajo v sebi tekom njihovega življenja zavestno instalirane intelektualne blokade in imajo nezavestno manj pristopa k inteligentnem in intelektualnem razmišljanju, bodo čutili pogosto žalost. Ljudje z razvito inteligenco redko čutijo žalost, ker vedno najdejo neko rešitev. Zato je včasih izguba dobra za nas in za druge.
4. NEMOČ IN OBUP
Nemoč je še eno čustvo, ki kaže na zakoreninjen ateizem ali verjetje, da Bog ne obstaja in da smo sami. Pomanjkanje vere v Božjo prisotnost bo vzrokovalo nemoč, ker če Njega ni, kdo nam bo pomagal. Čutimo pomanjkanje nemoči ker sami sebe doživljamo nemočne. Tukaj pride na plano podzavestna afirmacija: «Jaz nimam nobene moči v življenju in nobeden mi ne more pomagat«. Ali smo se kdaj tako počutili?. Jaz nimam nobene moči nad svojim življenjem in ni nikogar, ki bi mi lahko pomagal. Potem pride občutek odrekanja(stagnacija) in depresije. Ta negativni stav je zelo močna afirmacija in postane realna v našem življenju, če jo pogosto zavestno ali nezavestno ponavljamo. Kadar se najdemo v krizni situacij in občutimo v telesu kemikalije nemoči je to znak, da to afirmacijo ponavljamo v svoji podzavesti že dolgo časa verjetno že od časa ranega otroštva. Nobeden nas v resnici ni naučil, kako poiskati pomoč ker vidimo, da je nemoč prisotna tudi v življenju ljudi okoli nas, če tega ne bi bilo, bi nas naučili kako in od koga poiskati pomoč. Zato nimamo občutka, da nam drugi ne morejo pomagati in nimamo občutka, da nam želi ali bo pomagal. Za sebe pa mislimo, da nimamo dovolj moči in je nemoč edini ščit, ki nas varuje pred živčnim zlomom. Ali drugače je občutek nemoči, fiks da ne izgubimo pamet od občutka nemoči. Kaj to pomeni, ko rečemo: »Vse je brezupno, meni nobeden ne more pomagati«. Mi se v tem momentu odrekamo v obstoj Boga in se odrekamo od odgovornosti, ker če ni Boga ne morem sprejeti nobene odgovornosti za situacijo v kateri se nahajam. Krivi so drugi oz. situacije, ki so ven moje kontrole, kriv je Bog, če bi Bog obstajal bi mi zdaj takoj pomagal. Ker mi potem nobeden ne more in noče pomagati potem obupujem nad življenjem ker takšno življenje potem nima vrednosti. To pa je globok ateizem naučen že od otroštva, ko smo kot otrok bili postavljeni v tako situacijo in takrat smo prvič začutili to strašno nemoč in obup. Takrat se telo stisne in zakrči in se samo čaka, da ta situacija mine. Takrat otrok potisne veliko travm in kasneje, ko se v življenju zopet sreča z situacijo, da ne ve kako naprej in kaj bo, se bo namesto, da bi se tešil z afirmacijo, da vedno nekaj bo, bomo videli jutri, prespimo situacijo…Bog nam bo pokazal pot in tudi, če je ne bo je to dobro zame. Namesto tega si mislimo, da nam nobeden noče in ne more pomagati. Torej nemoč, obup, depresija kaže samo na to, da nismo ali nočemo sprejeti odgovornosti za situacijo v kateri se nahajamo. To je ateizem kjer ni Boga kjer je večna smrt in nima smisla iskati rešitve v tej smeri.
Odlomek iz predavanja Kristjana Kolege (Kakudmi das) 30.10.2014 Club Supersoul.
Prevod- Sadacara dasa
V sedanjem času Kali-yuge, bodo vse zaželene lastnosti postopno izginile, kot je opisano v tem stihu. Na primer izginila bo dharma, ki je kazalnik spoštovanja do višjih avtoritet, ki vodijo do izpolnitve religijskih načel.
Teologi na zahodu niso sposobni znanstveno dokazati Božje zakone ali Samega Boga, torej se zato v intelektualni zgodovini zahoda pojavlja velika razdvojenost med teologi in znanstveniki. V prizadevanju, da bi rešili ta spopad, so neki teologi privolili spremeniti svojo doktrino, da bi bili v skladu ne samo z znanstvenimi dokazanimi dejstvi, ampak tudi z psevdoznanstvenimi špekulacijami in hipotezami, ki so čeprav nedokazane, licemerno predstavljena kot »znanost«. Z druge strani neki fanatični teologi popolnoma zanemarjajo znanstvene metode in insistirajo pri sprejemanju svojih zastarelih sektaških dogem.
Prikrajšana sistematske vedske teologije, materialna znanost postaja destruktivno carstvo grobega materializma, medtem ko špekulantska filozofija zahoda postaja površna in relativistična etika in neprepričljiva lingvistična analiza. S » smetano« zahodnih umov večinoma posvečenim materialistični analizi, je naravno, da zahodno religijsko življenje, ločeno od intelektualne matice postaja prevladano z iracionalnim fanatizmom in neavtorizirani mistiki in mističnimi kulti.
Ljudje nimajo pojma o znanosti Boga, da pogosto mešajo gibanje za zavest Krišne s to nenavadno množico različnih prenagljenih poskusov v teologiji in religiji. Izginja »dharma« ali prava religija, ki je stroga in zavestno pokorna Božjemu zakonu.
Satyam, resnicoljubnost tudi izginja, enostavno zaradi tega, ker ljudje ne vedo, kaj je resnica. Brez znanja o Absolutni Resnici, oseba ne more jasno razumeti pravi pomen ali smisel življenja, in to samo zaradi ogromne količine relativnih in lažnih resnic.
Kṣama , tolerantnost ali odpuščanje tudi izginja, ker ne obstaja praktičen način pomoči, s katerim bi se ljudje prečistili in postali osvobojeni zavisti. Dokler nekdo ni prečiščen s petjem Svetih Imen Gospoda v verodostojnem programu duhovnega napredovanja, bo njegov um bil prevladan z jezo, zavistjo, in z vsemi nizkimi nagnjenji.
Potem dāya, usmiljenost se tudi zmanjšuje. Vsa živa bitja so večno povezana v skupnem sodelovanju v Božanski eksistenci. Kadar se ta eksistenčna enotnost zatemni z ateizmom in agnosticizmom, ljudje nimajo nagnjenja, da bi postali usmiljeni drug do drugega, ne morejo prepoznati samointeres v spodbujanju dobrobiti za druga živa bitja. V končnem aspektu, ljudje niso usmiljeni niti do sebe: sistematsko se uničujejo z alkoholom, zdravili, cigareti, mesom, promiskuitetnim seksualnim obnašanjem in z vsemi drugimi poceni procesi zadovoljevanja, ki so na razpolago.
Zaradi vseh teh avtodestruktivnih dejavnosti in pod vplivom močnega časa, se zmanjšuje življenjska doba (āyur). Moderni znanstveniki iščoč kredibilnost med maso naroda, večkrat objavljajo statistične podatke, ki domnevno prikazujejo, kako je znanost podaljšala povprečno življenjsko dobo. Vendar v to statistiko niso vključeni številni ljudje ubiti v okrutnih abortusih. Če vključimo abortirane otroke v življenjsko dobo skupne populacije, vidimo ,da se je povprečna življenjska doba v Kali-yugi ni povečala, ampak se je drastično zmanjšala.
»Balam« telesna moč se je tudi zmanjšuje. Vedska literatura ocenjuje, da so pred 5000 leti v prejšnji dobi, ljudje pa tudi živali in rastline bili večji in močnejši. Z napredovanjem Kali-yuge se telo in moč postopoma zmanjšujejo.
Smṛti; spomin, je zelo slab. V prejšnjih dobah so imeli ljudje izvrsten spomin in se niso obremenjevali s strahoto birokratskega in tehnološkega društva, kot to počnemo mi. Esencialna informacija in trajne modrosti so bili ohranjeni brez zapisovanja. Seveda, v Kali-yugi so stvari popolnoma drugačne.
V dobi Kali se človeka sprejema za visoko, srednje in nižje klasnega glede na njegovo finančno situacijo, ne glede na njegovo znanje, kulturo in obnašanjem. V tej dobi obstajajo mnoge velike industrijske in komercialne sredine z luksuznimi četrtmi predvidene za bogataše. Nad prekrasnimi avenijami znotraj in okoli aristokratskih domov ni neobičajno, da vidimo kako se izvajajo mnoge iztirjene, nečastne in grešne dejavnosti. Po vedskih merilih človek spada v višji sloj, če je posvečen, za posvečenega pa se smatra, če so njegove dejavnosti posvečene spodbujanju sreče za vsa živa bitja. Vsako živo bitje je izvorno srečno, ker je v vsakem živem telesu večna duhovna iskra, ki ima naravo božanske zavesti Boga. Kadar naša izvorna duhovna zavest oživi, naravno postanemo blaženi in zadovoljni v znanju in miru. Posveten ali učen človek si mora prizadevati oživeti svojo lastno duhovno spoznanje in mora pomagati drugim, da izkusijo to višjo zavest.
Velik zahodni filozof Sokrat je izjavil, da če je človek razsvetljen, bo avtomatsko deloval moralno, kar je sprejel tudi Šrila Prabhupada. Vendar v Kali-yugi je to dejstvo zanemarjeno, a iskanje znanja in vrline je zamenjana z nemoralno živalsko borbo za denar. Tisti, ki nadvladajo postanejo »vrhovni psi« modernega društva, njihova potrošna moč jim daje reputacijo naj uglednejšega, plemenitega in izobraženega.
Ta stih prav tako izjavlja, da bo v dobi Kali surova moč (balam eva) določala zakon in »pravico«. Moramo vedeti, da v napredni vedski kulturi ni obstajala razlika med duhovnim in družbenim življenjem. Vsi civilizirani ljudje so sprejemali dejstvo, da je Bog vsepovsod in da Njegovi zakoni povezujejo vsa bitja. Sanskrtska beseda dharma kaže na neko družbeno ali javno dolžnost, ter prav tako na religijsko. Torej je odgovorna skrb za družino dharma, angažiranje v ljubečem služenju Boga, je prav tako dharma. Ta stih nakazuje, da bo v Kali-yugi prevladalo načelo« moč daje pravico«.
V prvem poglavju tega speva smo videli kako se je to načelo infiltriralo v zgodovino Indije. Podobno temu, kakor je zahodni svet prevzel politično, ekonomsko in tehnološko prevlado nad azijskimi državami, tako se je širila lažna propaganda, da so indijske in na splošno nezahodne religije, teologije in filozofije primitivne in ne znanstvene – bolj mitologija in praznoverje.
Na srečo je ta aroganten, iracionalni pogled zdaj spremenjen, ljudje širom sveta začenjajo ceniti veliko bogastvo duhovne filozofije in znanosti, ki je dostopna v sanskrtski literaturi Indije. Povedano drugače, mnoge inteligentne osebe ne sprejemajo več tradicionalno zahodno religijo ali znanost, ki praktično nadomešča religijo kot zahodno dogmo- nesporno avtoriteto, predvsem zato, ker je zahod politično in ekonomsko ponižal narode na drugih geografskih lokacijah. Obstaja upanje, da se bodo duhovna vprašanja razpravljala in reševala na filozofskem nivoju in ne z orožjem.
Naslednje kar ta stih poudarja, da se bo vladavina prava uporabljala neenako za močne in šibke. Že zdaj v mnogih nacijah je pravica dostopna samo tistim, ki lahko plačajo in se borijo zanjo. V civilizirani državi mora vsak moški, ženska in otrok imeti enakovreden in hiter dostop do pravičnih zakonov. V modernih časih to pogosto imenujemo človekove pravice. Človeška pravica je ena od naj očitnejših žrtev Kali-yuge.
Kakor ima človeško življenje v celoti nek resen in globlji smisel- duhovna osvoboditev-osnova človeške družbe, zakonska zveza in vzgoja, morajo biti tudi posvečene istemu cilju. Na žalost je v današnji dobi seksualno zadovoljstvo postal najpomembnejši, če ne edini razlog za zakonsko zvezo.
Seksualni impulz, ki povzroča kontakt med moškim in žensko pri vseh vrstah, pri višjih vrstah pa emocionalni kontakt, pravzaprav ni naraven nagon, ker se temelji na nenaravni identifikaciji o telesu kot pravem jazu. Življenje je samo po sebi duhovni pojav. To je duh, ki živi in daje vidno življenje biološkemu stroju imenovanem telo. Zavest je energija, ki jo manifestira duh, z tem je tudi zavest, zavest o sebi izvorno povsem duhovna. Kadar je življenje in zavest zaprta znotraj biološkega stroja in sebe napačno smatra s strojem, pride do materialnega obstoja, pojavijo se seksualne želje.
Bog želi, da bi človeško življenje bilo kot priložnost, da zapustimo ta iluzoren način bivanja in se vrnemo v zadovoljstvo čistega božanskega bivanja. Kakor naša identifikacija z materialnim telesom sega v daljno preteklost, se je večini ljudem težko osvoboditi zahtevam materialno oblikovanega uma. Tako vedski spisi opisujejo sveto poroko kot zvezo, v kateri se t .i. moški in t. i. ženska lahko regulirano družita, v duhovni zvezi zaščitena z religijskimi pravili. Tako lahko samospoznani kandidat, ki je izbral družinsko življenje, dobi določeno čutilno zadovoljitev in istočasno zadovolji Gospoda, spoštujoč religiozne odredbe. Gospod ga takrat prečiščuje od materialnih želja.
V kali yugi je to globoko razumevanje gotovo izgubljeno in kot je rečeno v tem stihu, se moški in ženska družita kot živali, izključno na temelju vzajemne privlačnosti od telesa iz mesa, kosti, membrane, krvi itd.
Z drugimi besedami v naši moderni, brezbožni družbi, slaba, površna inteligenca redko prodre izven grobega fizičnega prekrivala večne duše in v večini primerov je zakonsko življenje zgubilo svoj globlji smisel in vrednost.
Ta stih nakazuje, da se v dobi Kali žena šteje » kot dobra žena«, če je seksualno atraktivna in uspešna v njem. Seveda je tudi seksualno atraktiven moški« dober moški«. Najboljši primer takšne površne pozornosti dajo ljudje dvajsetega stoletja filmskim in glasbenim zvezdam ter drugim prominentnim osebam v zabavni industriji. Seksualne izkušnje z različnimi vrstami teles so podobne kot pitjem starega vina iz novih steklenic. Samo nekaj malih v kali yugi to lahko razume.
In na koncu ta stih govori, da bo v dobi Kali človek bil priznan kot svečenik ali brahmana samo po obleki, ki jo bo nosil. V Indiji nosijo brahmane sveto vrvico, v drugih delih sveta imajo svečeniki druge okrase in simbole. Vendar v dobi Kali bo simbol sam po sebi dovolj, da omogoči osebi postati verski vodja neglede na njegovo nepoznavanje Boga.
Prejšnji stih izjavlja, da se bo v dobi Kali duhovščina razlikovala glede na zunanje simbole, ta stih pa dodatno pojasni isti princip za druge družbene redove, kot so politiki in vojaki, poslovneži in proizvodni klasa, ter na koncu delavci in obrtniki.
Moderni sociologi so ugotovili, da se v teh in z takšno družbo upravlja v glavnem z protestantsko etiko, kjer je revščina znak malomarnosti, umazanosti, neumnosti, nemoralnosti in nepomembnosti. Družbi, ki pa je zavestna Boga, veliko oseb posveti svoje življenje ne materialnemu, ampak težijo k znanju in duhovnosti. Nagnjenje k enostavnosti in strogostmi lahko nakazuje na inteligenco, samokontrolo in dovzetnost za višje cilje življenja. Seveda, revščina samo po sebi ni znak teh vrlin, lahko pa se včasih pojavijo kot njihove posledice. V kali yugi se ta možnost pogosto pozablja.
Intelektualnost je še eden ranjenec v zmedeni dobi Kali. Novodobni taki imenovani filozofi in znanstveniki so ustvarili tehnično, ezoterične termine za vsako vejo učenja in ko poučujejo jih ljudje smatrajo učene samo zaradi njihove sposobnosti govorjenja, kateih nobeden ne more razumeti. V zahodni kulturi so grški sofisti med prvimi sistematično zagovarjali retoriko in "spretnost" nad modrostjo in čistostjo, sofistika pa zagotovo kraljuje v dvajsetem stoletju. Sodobne univerze imajo zelo malo modrosti, čeprav imajo nešteto tehničnih podatkov. Čeprav se mnogi sodobni misleci v bistvu ne zavedajo več duhovne resničnosti, so tako rekoč "dobri govorci" in večina ljudi njihove nevednosti preprosto niti ne bo opazila. Beseda dambha se nanaša na hinavca, ki se ima za pravičnega - nekoga, ki ni svet, a se za takšnega prikazuje. V dobi Kali je veliko takšnih oseb, hinavskih verskih fanatikov, ki verjamejo, da so edina njihova pot, resnica in svetloba.
V mnogih muslimanskih državah je tak način razmišljanja povzročil nasilno zatiranje verskih svoboščin in s tem uničil možnost duhovno razsvetljene dialektike. Na srečo v večini zahodnih držav obstaja sistem, ki omogoča svobodno versko izražanje. Verski fanatiki na Zahodu imajo običajno veliko slabih navad, kot so kajenje, pitje alkohola, nezakonit seks, igre na srečo in klanje živali. Čeprav se privrženci gibanja za zavest Krišne strogo izogibajo nedovoljenemu seksu, toksikaciji, igram na srečo in ubijanju živali, čeprav so svoja življenja posvetili nenehnemu poveličevanju Boga, hinavci, ki verjamejo da imajo prav, takšno strogost in predanost Bogu obravnavajo z "hudičevskimi triki ".
Grešniki so razglašeni za vernike, svete osebe pa demoni. Ta patetična nezmožnost dojeti najosnovnejše merilo za duhovnost je pomemben simptom Kali-yuge. V tej dobi se bo zakonska institucija izrodila. Tudi zdaj je poročno potrdilo včasih cinično zavrženo kot "navaden kos papirja". Pozabljeni na duhovni pomen zakonske zveze in napačno prepričanje, da je seks cilj družinskega življenja, poželjivi moški in ženske sodelujejo neposredno v spolnih odnosih, ne glede na formalnosti in odgovornosti do legalnega razmerja. Takšni neumni ljudje izjavljajo, da je "seks naraven", če pa je seks naraven, sta nosečnost in porod tudi naravni. Za otroka je naravno, da odrašča z ljubeznijo očeta in matere in ima vse življenje enega očeta in mater. Psihološke analize potrjujejo, da morata oče in mati skrbeti za otroka, zato je očitno naravno, da mora spolnost spremljati tudi trajna zakonska zveza. Hinavski ljudje neomejen seks opravičujejo z besedami "to je naravno", izogibajo pa se naravni posledici seksa - nosečnosti - uporabljajo kontracepcijo, kar zagotovo ni naravno. Takšne hinavščine in norosti je veliko v dobi Kali.
Verz se konča z izjavo, da bodo ljudje v sedanji dobi zanemarjali pravilno okrasitev svojega telesa. Človek mora svoje telo okrasiti z različnimi verskimi okraski. Vaisnave krasijo telesa s tilakom, blagoslovljenim s Svetim božjim imenom, toda v dobi Kali so bile verske in celo materialne formalnosti nepremišljeno zavrnjene.
V Indiji je veliko svetih krajev, skozi katere tečejo reke. Nespametni vneto iščejo odrešitev od greha s kopanjem v teh rekah, vendar niso pripravljeni sprejeti navodil učenih Gospodovih bhakt, ki živijo v takih krajih. Oseba bi morala iti na takšna mesta, iščoč duhovno razsvetljenje, in ne samo obredno kopanje. V tej dobi si ljudje neutrudno urejajo lase v različne sloge in tako poskušajo povečati svojo lepoto in spolnost. Ne vedo, da prava lepota prihaja iz srca, iz duše, da je resnično lep človek tisti, ki je čist. Ker se v tej dobi težave povečujejo, bo uspešen tisti, mu bo uspelo napolniti trebuh, tisti, ki bo uspel preživljati svojo družino, pa bo veljal za strokovnjaka na področju ekonomije. Religija, če jo bomo izvajali, bo le zaradi ugleda in brez bistvenega razumevanja Vrhovne Božanske Osebnosti.
Ker bo Zemlja polna sprevržene populacije, bo lahko kdor koli iz katerega koli družbenega razreda, ki se bo izkazal za najmočnejšega, pridobil politično moč.
Prebivalci, ki so izgubili svoje žene in posesti zaradi požrešnih in brezobzirnih vladarjev, ki ne bodo nič boljši od navadnih tatov, bodo pobegnili v gore in gozdove.
Izčrpani zaradi lakote in previsokih davkov se bodo ljudje zatekli k uživanju listov, korenin, mesa, divjega medu, sadja, cvetja in semen. Zaradi suše bodo popolnoma uničeni.
Srimad Bhagavatam avtoritativno opisuje prihodnost našega planeta. Tako kot se list po ločitvi od rastline ali drevesa posuši, usahne in razpade, tako tudi človeška družba vene in razpade v nasilju in kaosu, ko je ločena od Vrhovnega Gospoda. Ne glede na naše računalnike in rakete, če nam Vrhovni Gospod ne pošlje dežja, bomo stradali.
Prebivalci bodo strašno trpeli mraz, veter, vročino, dež in sneg. Mučili jih bodo tudi prepiri, lakota, žeja, bolezni in različne motnje.
Maksimalna življenjska doba v dobi kali bo 50 let.
Ko bo doba Kali prešla, se bodo telesa vseh bitij drastično zmanjšala in verska načela tistih, ki sledijo varnašrami, bodo izginila. Človeška družba bo popolnoma pozabila na Vede, tako imenovana religija pa bo večinoma ateizem. Kralji bodo večinoma tatovi, kraja, laganje in nepotrebno nasilje bo postal poklic, vsi družbeni redovi pa se bodo zmanjšali na nižji sloj kot šudre. Krave bodo kot koze, duhovna zatočišča se ne bodo razlikovala od posvetnih hiš, družinske vezi pa bodo ostale le znotraj zakonske zveze. Večina rastlin bo majhnih, drevesa pa bodo videti kot pritlikava drevesa. Oblaki bodo polni strel, domovi ne bodo pobožni in vsi ljudje bodo postali kot osli. Takrat se bo na Zemlji pojavila Vrhovna Božanska Osebnost. Delujoč z močjo čiste duhovne kreposti, bo rešil večno vero.
Pomembno je, kar poudarjajo ti verzi , da bo večina tako imenovanih religij v tej dobi ateizem (pasanda-pracure dharma). Potrditev napovedi Bhagavatama, je odločitev vrhovnega sodišča ZDA, ki navaja, da je religija lahko tudi sistem prepričanja, v katerem ni vrhovnega bitja. Tako mnogi ateistični voidistični sistemi prepričanj, pogosto uvoženi z vzhoda, pritegnejo pozornost sodobnih ateističnih učenjakov, ki v sodobnih ezoteričnih knjigah najdejo podobnosti med vzhodnim in zahodnim voidizmom. Ti verzi nazorno opisujejo številne gnusne simptome Kalijeve dobe. In na koncu te dobe bo Gospod Krsna prikazan kot Kalki, da bo odstranil demonske osebe z obraza Zemlje.
Gospod Višnu - Vrhovna Božanska Osebnost, duhovni učitelj vseh gibljivih in nepremičnih živih bitij in Vrhovna Duša vseh - je rojen, da ščiti verska načela in reši svoje svete bhakte pred reakcijami materialnega dela.
Gospod Kalki se bo pojavil v domu velike duše Višnuvyase , najbolj cenjenega brahmana v vasi Shambala,.
Gospod Kalki, Gospodar vesolja, bo zajahal svojega hitronogega konja Devadatto, vzel svoj meč in se odpravil na pot po Zemlji, kjer bo pokazal svojih osem mističnih obilj in osem božanskih lastnosti. S svojim neprimerljivim sijajem in jahajoč z izjemno hitrostjo bo pobil milijone tatov, ki so si upali obleči kraljevsko obleko.
Ti verzi opisujejo razburljive zabave Gospoda Kalkija. Vse bo očaral mogočen, čeden mladenič, ki bo s hitrostjo strele na čudovitem konju bičal in z mečem v roki surovo uničil demonske ljudi.
Seveda lahko fanatični materialisti trdijo, da je takšna podoba Gospoda Kalkija le prikaz božanstva kot izmišljotine človeškega uma - mitološkega božanstva, ki so ga izumili ljudje, ki morajo verjeti v neko nadrejeno bitje. Ta argument ni logičen in ne predstavlja nobenega dokaza. To je samo mnenje določenih ljudi. Vodo potrebujemo, vendar to ne pomeni, da jo človek ustvarja. Potrebujemo tudi hrano, kisik in marsikaj drugega, česar si nismo ustvarili. Ker je naša splošna izkušnja, da naše potrebe ustrezajo razpoložljivosti obstoječih stvari in da bo naša potreba po Vrhovnem Gospodu pokazala, da On dejansko obstaja. Z drugimi besedami, narava nas obdari z občutkom potrebe po stvareh, ki že obstajajo, in to je pravzaprav nujno za naše počutje. Podobno doživljamo potrebo po Bogu, ker smo dejansko del Boga in ne moremo živeti brez njega. Na koncu Kali-yuge se bo isti Bog prikazal kot močan avatar Kalki in odstranil onesnaženje demonov.
Potem ko bodo vsi lažni kralji pobiti, bodo prebivalci mest začutili vetrič, ki bo nosil najsvetejši vonj sandalovine in drugih okrasov Gospoda Vasudeve, njihov um pa bo potem postal transcendentalno čist.
Nič ne more preseči vzvišene izkušnje bitja kot njegovo dramatično reševanje pred velikim junakom, ki bi bil v tem primeru Vrhovni Gospod. Smrt demona na koncu Kali-yuga bo spremljal vonj duhovnega vetra in tako bo vzdušje postalo zelo očarljivo.
Ko se bo Gospod Vasudeva, Vrhovna Božanska Osebnost, pojavil v njihovih srcih v svoji transcendentalni obliki kreposti, bodo preostali prebivalci ponovno obilno naselili Zemljo.
Ko se bo Vrhovni Gospod pojavil na Zemlji kot Kalki, vzdrževalec religije, se bo začela Satyayuga in človeška družba bo dobila potomce v čisti vrlini.
Ko bodo Luna, Sonce in Brhaspati skupaj v ozvezdju Karkata in ko bodo vsi trije istočasno vstopili v lunino hišo Pusya, se bo doba Satya ali Krt začela ravno od tega trenutka.
Odlomek iz Šrimad Bhagavatama 12 spev
Njegova Božanska Milost Šri Šrimad A.C. Bhaktivedanta Swami Šrila Prabhupada
Posvečeno Šrila Prabhupadi in Bhaktisiddhanti Sarasvatiju
Hridayananda dasa Goswami vodja projekta, prevajalec, komentator in lektor
Gopiparanadhana dasa Adhikari prevajalec, komentator in lektor sanskrta
Dravida dasa Brahmacari lektor angleškega jezika
Prevod iz hrvaškega jezika : Sadacara dasa
Preberi celoten članek - Simptomi Kali Yuge
