Naša materialistična družba nam postavlja posvetne cilje, kot so občutki, odnosi, položaji ali imetje. Ker je število ljudi, ki si prizadevajo za te cilje, tako veliko, je nastala konkurenca pogosto podobna  dirki.

V tej tekmi pogosto končamo kot poraženci. Toda tudi če zmagamo, kaj sledi? Čutimo vznesenost, a ta občutek je mučno kratkotrajen. Kmalu nas materialistična kultura spodbudi, da hitimo proti nekemu drugemu cilju. Tudi če dosežemo ta cilj, se tudi to izkaže za razočaranje. Zakaj? Ker nas kultura prepričuje, da sreča leži tam nekje, v dokazovanju, da smo boljši od drugih glede na prevladujoče predstave o tem, kdo je najboljši.

Prabhupada je to slikovito opisoval, ta neusmiljeni boj za prevlado in preživetje, da to spominja na živalski svet, kjer vlada utrka štakora.

 Bhagavad-gita opisuje materialistično miselnost, da je pridobivanje posvetnih dobrin glavni smisel življenja. Naslednji verz  poudarja, da takšni ljudje ostajajo ujeti v mrežo neomejenih želja.

Seveda se kljub življenju v tekmovalni družbi konkurenci ne moremo izogniti. Lahko pa se izognemo temu, da bi naš status v tej konkurenci določal našo lastno vrednost. Ali ni naše življenje namenjeno nečemu boljšemu od bežnega navdušenja nad tem, da smo najboljši v glamurozni  dirki?

Da, odgovarja modrost Gite.

Namenjeni smo temu, da spoznamo svojo identiteto kot duhovna bitja in uživamo v globokem zadovoljstvu, ki ga prinaša razvijanje naše predane povezave s Krišno, čigar delci smo večno. Nato lahko uporabimo svoje božje dane talente za konstruktivne prispevke. Pomagamo lahko zgraditi boljši svet, svet, kjer lahko ljudje bolje dostopajo do notranje duhovne izpolnitve.

Gita nam torej pomaga najti smisel in veselje ne v dokazovanju, da smo boljši od drugih, temveč v deljenju boljšega življenja zunanjega prispevka in notranjega zadovoljstva z njimi.

Napisala Sandra (© vse avtorske pravice pridržane)