Obe vojski sta zdaj pripravljeni, da se spopadeta na polju Kurukšetre. Pandave na čelu z mogočnim Gospodom Krišno, Vsevišnjo Božansko Osebnostjo na eni strani in Kuruji na drugi strani z Duryodhano, dedom Bishmom in drugimi veličastnimi bojevniki. Obe strani sta pred začetkom boja v znak podpore svojim bojevnikom pihnili v svoje mogočne školjke. Ded Bhisma, veliki očak dinastije Kurujev, je v Duryodhanovo veselje zatrobil v svojo školjko, iz katere se je razlegal levjemu rjovenju podoben zvok.
Na drugi strani je zatrobil s Svojo transcendentalno školjko Pancajanyo sam Gospod Krišna. Zvok školjk na Pandujevi strani so pretresla Dhrtarastrino vojsko in tudi samega Duryodhano. Tudi samega Dhrtarastro je skrbel izid bojevanja zato, ker so se bojevniki zbrali na svetem romarskem kraju. Kraju dharme (dharma-ksetra).Kurukšetra je še posebej sveti kraj za rodbino Kurujev. To je kraj, ki so ga častili polbogovi. Torej to je kraj, ki spodbuja dharmo in Pandave so pobožni in so bili na svojem terenu in imeli so že na začetku boljše predispozicije.
Drugo, ki ga je skrbelo je to, da je bil na strani Pandujev sam Bog. Sam nosilec dharme -Bhagavad-dharme. Sama beseda Kšetra pomeni polje ali kraj oz. polje žita. Oz. polje, kjer se bo prebralo žito in Dhrtarastrovi sinovi so kot plevel, ki bo skurjeno, da kot seme ne bi padlo na njivo, da se ne razraste na novo. Hkrati pa je imel tudi upanje, da se bodo Panadave, ki so dharmični ljudje premislili in odrekli svojemu kraljestvu.
Duryodhano se je takrat polastila tesnoba v srcu in zato se je obrnil k svoji vojski in diplomatsko začel opogumljati svoje bojevnike. Njegov diplomatski duh se kaže na več načinov.
The two armies are now ready to engage in battle on the field of Kurukshetra. The Pandavas, led by the mighty Lord Krishna, the Supreme Personality of Godhead, on one side, and the Kurus-https://t.co/PbB7A6Doa4pic.twitter.com/cJfMnaQaAw
1. Duryodana omeni Drupado, ker želi spodbuditi Dronacaryo, da bi se ta odločno bojeval proti Pandavam, ki so sicer njegovi učenci (1.3) (Drupada je sovražnik Dronacarye, njegov sin je Dristadyumna, ki je bil izšolan za to,da ga ubije).
2. Duryodana omeni Bhimo in Arjuno in druge bojevnike na njuni strani (1.4) kot veliko oviro na poti do zmage.
3. Najprej med bojevniki omeni Dronacaryo (ki je bil učitelj vseh).
4. Za njimi omeni Bhismo (očak dinastije Kurujev).
5. Za njimi omeni Karno (če ne bi bil Karna užaljen, zato ga omeni takoj za Bhismo). Omeni Kripačarjo in Asvattamo (ki je sin Dronačarje, da ne bi bil ta užaljen, če ga ne omeni).
7. Omeni Vikarno, Dritaraštrovega sina, ker je ta edini protestiral, ko so poskušali razgaliti Draupadi (oglasil se je še Vidura, a ta se ni boril).
8. Apary – aptam – naša moč je neizmerna (nezadostna), da bi tako spodbudil Bhismo in Drono
9. Najprej omeni, da njegovo vojsko ščiti ded Bhišma (da tega podžge ali da pove, da so močni), a potem v naslednjem verzu reče, da naj zaščitijo deda Bhismo (da drugi ne bi mislili, da so manj pomembni).
Toda vsa druga znamenja so že nakazovala, da bo izid bitke v prid Pandavam. Ta znamenja so bila naslednja:
- Bojno polje Kurukšetre, polje dharme (Dharmaksertra)
- Bhima zatrobi v školjko saj bil proslavljen z herkulskim dejanji.
- Oglušujoči zvok školjk Pandav in Krišne(Višnujeva znamenja)
- Citrarathovi beli konji
- Agnidevova kočija
- Hanuman na zastavi
- Puščice iz tulca, ki se nikoli ne izprazni
- Arjunov lok Gandhiva
Arjuna je prosil Gospoda Krišno, naj zapelje bojno kočijo med obe vojske, da bi Arjuna videl, kdo so njegovi nasprotniki v tej strašni bitki. Gospod Krišna je Vsevišnja Božanska Oseba in je v tej vlogi igral kočijaža njegovega prijatelja in sorodnika Arjune. Zato se lahko vprašamo, zakaj je Gospod sprejel to vlogo?
Vsevišnji Gospod je hotel zaradi Svoje brezvzročne milosti služiti svojemu prijatelju Arjuni. Krišna je vedno naklonjen svojim bhaktam. Kot voznik Arjunovega bojnega voza je moral izvršiti ukaze, zato je tukaj imenovan kot acyuta -zanesljivi. Odnos med Gospodom in Njegovim služabnikom je zmeraj transcendentalen in mil. Služabnik je zmeraj pripravljen služiti Gospodu, Gospod pa zmeraj išče priložnost, da naredi uslugo bhakti. Krišni je bilo to v večje zadovoljstvo, če Njegov čisti bhakta zavzame nadrejen položaj in Mu zapoveduje, kakor če je On tisti, ki zapoveduje. Ko Gospod vidi, da mu ukazuje čisti bhakta, pa občuti transcendentalno zadovoljstvo, čeprav je nezmotljivi gospodar vseh okoliščin.
Tedaj so začeli Arjuno obhajati dvomi in strahovi. Na nasprotni strani je videl svoje sorodnike, ki so mu bili pri srcu in pa tudi nadrejene avtoritete. Zato se ga je začel polotevati obup in postal je zmeden. Odložil je svoj lok Gandhivo in dejal Krišni, da se ne bo bojeval in mu navedel argumente zanje.
USMILJENJE
Vajšnjava je vedno sočuten. Arjuna je videl na bojišču svoje sorodnike in kot bhakto ga je takoj obšlo usmiljenje do njih. Čutil je usmiljenje celo do vojakov na nasprotni strani, saj je slutil njihovo neizbežno smrt. Polotil se ga je tudi materialni strah pred izgubo obstoja(abhiniveša) znaki le te so bili kot drhtenje in ježenje kože, zmeda, ne more biti več na tem mestu.
Arjuna je čutil veliko razočaranje. Ti znaki so se pojavili zaradi prevelike materialne navezanosti.
UŽIVANJE
Arjuna je zaradi materialne navezanosti osnovanem na telesu mislil predvsem na svoje sorodnike in družino in na telesne odnose, ki bi mu prinašali srečo. Materialno zaslepljen je celo pozabil na moralna pravila, ki veljajo za kšatrije. (kdor pade na bojišče gre na sončev planet). Arjuna ni hotel ubiti svoji sorodnikov, ker če jih ubije, ne bo zanje nobene sreče, kakor sit človek nima želje do kuhanja.
Tukaj Arjuna poimenuje Krišno z Govindo, z tem je želel, da mu Bog zadovolji njegove želje po uživanju. Če bodo ubiti sorodniki, ne bo mogel deliti tega bogastva pri zmagi z njimi. To kaže na njegovo preračunljivost, saj je bil materialno pogojen. Duhovno transcendentalno bogastvo je drugačno. Bhakta lahko po Gospodovi volji sprejme kakršno koli bogastvo in ga uporabi v Njegovi službi, če pa ni taka Gospodova želja, pa ne vzame ničesar. Gospodov bhakta ne kaznuje prestopnike, Gospod pa ne trpi tistih, ki škodujejo bhaktam. Zato je Gospod bil odločen, da bo nizkotneže ubil, čeprav jim je Arjuna hotel oprostiti.
GREH
Arjuna je mislil da, če bo ubil napadalce(sorodnike in prijatelje ter nadrejene) bo storil grešno dejanje. Po artha šastrah lahko napadalce kot so zastrupljevalce, požigalce, napadalce z orožjem, roparje bogastva, kdor zasede tujo zemljo in pa kdor ugrabi ženo pri priči ubijemo in s tem ne bomo zabredli v greh.
Arjuna ni hotel tvegati, da jih ubije zaradi tudi zaradi svoje preračunljivosti. Arjuna je menil, da je bolje, če se vede svetniško in sorodnikom skladno z načeli religije prizanese, kakor da jih iz političnih razlogov ubije zaradi minljive telesne sreče, saj kraljestvo in užitki niso trajni. Arjune je bil preračunljiv in ni tvegal možnosti za večno odrešenje.
UNIČENJE DRUŽINE
Z uničenjem dinastije je izgubljena večna družinska tradicija, zato postanejo preostali družinski člani brezbožni. Za opravljanje očiščevalnih postopkov v družini, ki potekajo od rojstva do smrti, so odgovorni starejši družinski člani. Z njihovo smrtjo se lahko ta tradicija prekine. Družinski člani pa potem lahko razvijejo brezbožne navade in tako zapravijo priložnost za duhovno odrešitev.
Sama degradacija človeške družbe se je začela z dobo Kali in je potekala v spodnjih naštetih fazah.
Z smrtjo starejših družinskih članov se prekine družinska tradicija očiščevalnih postopkov in pojavi se brezbožnost. Zaradi brezbožnosti postanejo ženske nezaščitene. Ženske se potem zaradi tega izpridijo in so zaradi njihove narave bolj podvržene manipulaciji drugih moških. Ženska mora biti zaščitena in biti zaposlena z pobožnimi dejavnostmi.
Če ni zaščitena, pride do prešuštva in se začno rojevati nezaželeni potomci (varna šankara).
Z pojavom varna šankara potomcev ti začnejo živeti brezbožno in grešno. Posledice tega delovanja so vojne epidemije in pekel.
Zaradi peklenskega življenja je družinska tradicija uničena. Predniki padejo iz svojega položaja, ker jim več nobeden ne ponudi pindo (delež žrtvovanja – šradha). Nobeden se več pred smrtjo ne spokori s postopkom prajaščite in vsi padejo zaradi svoji grešnih dejanj na peklenske planete.
Varna ašrama je prekinjena in dejavnosti za družinsko blaginjo, ki so predpisane s sanatano dharmo in omogočajo človeku, da doseže odrešitev, so prekinjene. Kadar odgovorni družbeni voditelji prekinejo tradicijo, povzročijo nerede v družbi, zato ljudje pozabijo na cilj življenja-Krišno. Taki voditelji so slepi in pa tudi ljudje, ki jim sledijo.
To so bili Arjunovi argumenti, zakaj bi bilo bolje, da se ne bojuje in se rajši posveti meditaciji. Gospod ga je poslušal in se mu je nasmehnil ter vse njegove argumente zavrgel. Kar bo pojasnjeno v 2 poglavju Bhagavad -gite kakršna je Njegove Milosti A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupade.
OM TAT SAT
Sestavil: Sadacara dasa
Vir: Bhagavad gita kakršna je, Študijski material Bhakti-šaster (Bhaktivedanta inštitut Ljubljana)
V trenutku smrti vsako živo bitje skrbi o tem, kaj se bo zgodilo z njegovo ženo in otroki. Podobno temu politika skrbi, kaj se bo zgodilo v njegovi državi ali politični stranki. Vse dokler nismo popolnoma zavestni Kṛṣṇe, moramo v naslednjem življenju sprejeti telo v skladu z določenim stanjem svoje zavesti.
Ker Purañjana misli na svojo ženo in otroke in je preveč prevzet z mislimi na svojo ženo, bo sprejel žensko telo. Podobno temu se bo politik ali t.i. nacionalist, ki je preveč vezan na svoje rojstno mesto, nedvomno ponovno rodil v isti državi po končanju svoje politične kariere. Dela, ki jih opravljamo tekom svojega življenja, vplivajo na naše naslednje življenje. Včasih politiki delujejo na zelo grešen način zaradi svojega čutnega uživanja. Nič ni neobičajnega, da politik umori nasprotno stran. Čeprav mu je lahko dovoljeno, da se rodi v svoji tako imenovani domovini, bo še vedno podvržen trpljenju zaradi grešnih aktivnosti narejenih v prejšnjem življenju.
Ta znanost o seljenju duše je popolnoma neznana sodobnim znanstvenikom. Tako imenovani znanstveniki se neradi vznemirjajo s temi stvarmi, ker če bi začeli razmišljati o teh subtilnih predmetih in problemih življenja, bi uvideli, da jim je prihodnost zelo temna. Zato se poskušajo izogniti razmišljanju o prihodnosti in nadaljujejo z opravljanjem raznih grešnih del v imenu družbenih, političnih in nacionalnih potreb.
Bedaki od ljudi ne vedo, da je vsaka osebna duša odgovorna za svoje delovanje in posledice v življenju. Vse dokler je živo bitje v telesu otroka ali dečka nedolžno, je dolžnost očeta in matere, da mu pravilno razložijo vrednost življenja. Ko otrok odraste, se mu mora prepustiti, da pravilno izvrši svojo življenjsko dolžnost.
Starši po svoji smrti ne morejo pomagati otroku. Oče lahko zapusti nekaj imetja, da bi otrokom nudil neposredno pomoč, vendar ne bi smel biti preveč z mislimi prevzet o tem, kako bo njegova družina preživela po njegovi smrti. To je bolezen pogojene duše. Ne samo, da vrši grešne dejavnosti zaradi svojega čutnega užitka, ampak kopiči in pušča za seboj veliko bogastvo, da bi lahko otroci lepo čutno uživali.
V vsakem primeru, se vsak boji smrti in zato se smrt imenuje bhaya ali strah. Čeprav je bil kralj Purañjana prevzet z mislimi o svoji ženi in otrocih, smrt ni čakala nanj. Smrt ne čaka nikogar; takoj izvršuje svojo dolžnost. Ker mora brez odlašanja odnesti živo bitje, je smrt končno spoznanje Boga za ateiste, ki uničujejo svoja življenja misleč na državo, družbo, zanemarjajoč zavest Boga. V tem stihu je zelo pomembna beseda atad-arhaṇam, kar pomeni, da se človek ne bi smel preveč osredotočiti na dobrodelne dejavnosti namenjene članom družine, države, družbe in skupnosti. Nič od tega mu ne pomaga duhovno napredovati.
Na nesrečo v današnji družbi tako imenovani izobraženi ljudje nimajo pojma o tem, kaj je duhovni napredek. Čeprav imajo priliko, da v človeški obliki duhovno napredujejo, ostanejo skopuhi. Nepravilno uporabljajo življenjsko obliko in samo tratijo svoj čas misleč na materialno blagostanje svojih sorodnikov, rojakov, družbe, itd. Naša prava dolžnost, je da se naučimo obvladati smrt.
Similarly, a politician or so-called nationalist who is too attached to his birthplace will undoubtedly be reborn in the same country after the end of his political career.https://t.co/9bdLqkibXcpic.twitter.com/EsIkVTYeme
Gospod Krišna opisuje v Bhagavad Giti proces obvladovanja smrti.
janma karma ca me divyam evaṁ yo vetti tattvataḥaktvā dehaṁ punar janma naiti mām eti so ’rjuna
» Tisti, ki pozna transcendentalno naravo Moje pojavitve in Mojih dejanj, o Arjuna, se nikoli več po zapustitvi telesa ne rodi v tem materialnem svetu, ampak doseže Moje večno prebivališče«.
Tisti, ki je popolnoma zavesten Krišne po zapustitvi telesa ne sprejme drugo materialno telo, ampak se vrača nazaj domov k Bogu. Vsak bi moral poskusiti, da doseže to popolnost. Na nesrečo namesto tega so ljudje prevzeti z mislimi o družbi, prijateljstvu, ljubezni in sorodnikih. Vendar, to gibanje za zavest Kṛṣṇe izobražuje ljudi po celem svetu in jih obvešča, kako lahko obvladajo smrt.
Hariṁ vinā na sṛtiṁ taranti. Ne moremo obvladati smrt, če ne vzamemo zavetje Vsevišnje Božanske Osebnosti.
Sodobna zahodna družba je bila zgrajena na predpostavki, da je čas vedno linearen, da so se ljudje razvili iz opic, lovci so postali kmetje, civilizacija se je razvila iz kmetijstva in da smo zdaj na vrhuncu industrijskih, tehnoloških in človeških dosežkov. To je ateistični »racionalistični« pogled na zgodovino, ki se je populariziral v zadnjih približno tristo letih. To sodobno paradigmo dobro predstavlja spodnja satirična animacija.
Vendar pa številne starodavne kulture sveta, pa tudi nekatere sodobne religije, opisujejo povsem drugačno sliko. Prvič, vedno obstaja Stvarnik in stvaritev človeka in civilizacije. Vedno obstaja namen, morala in cilj za človeštvo – Božji načrt.
Najstarejša modrost, kar jih je bilo kdaj napisanih, indijske Vede in Purane, opisujejo ciklično naravo človeškega razvoja, večni cikel ustvarjanja in uničenja – vendar je to cikel od reda do kaosa – od vrline do nereligioznosti skozi vsa človeška obdobja. To se imenuje Catur-yuga ali Maha-yuga, neskončen cikel štirih dob ali eonov, imenovanih Yuge.
Ko vrlina postopoma izginja, materialna tehnologija postaja naprednejša. Kljub temu pa je zaradi vojn in propada civilizacij materialna znanost, ki so jo dosegli starodavni ljudje, pogosto izgubljena za človeštvo- na primer natančno oblikovanje megalitov v Egiptu in Peruju ter oborožene vesoljske ladje, omenjene v starodavni Indiji.
Čeprav se v Tretā-yugi poučevali o znanosti, vključno s kemijo, arhitekturo in aerodinamiko, so se vedno uporabljale ekološko in duhovno. V Kali-yugi pa znanstveni napredek zaznamujejo pohlep, nečimrnost, vojskovanje, onesnaževanje, dogma, prevara, ateizem, izumrtje vrst in uničevanje okolja.
Morda vas bo presenetilo, ko boste izvedeli, da so starodavni vedski Arijci, Sumerci, Perzijci, budisti, stari Grki, Judje, muslimani, krščanstvo in srednje ameriški Azteki vsi pisali o štirih človeških dobah, imenovanih tudi zlata doba, srebrna doba, bronasta doba in železna doba. Vedska, budistična, grška in azteška različica so ciklične narave, medtem ko so perzijska, hebrejska, krščanska in islamska različica linearne – z nastankom raja, padcem človeštva in končno prenovo sveta.
Začeli bomo z vedskimi opisi štirih dob, zlasti iz Bhāgavata Purāṇe in Vāyu Purāṇe, ker so ti opisi zelo podrobni in jih potrjuje tudi druga vedska literatura. Eoni se imenujejo Krita [Satya] Yuga, Tretā Yuga, Dvāpara Yuga in Kali Yuga. Nato bomo te opise primerjali z opisi drugih kultur po svetu, tako cikličnimi kot linearnimi. Najprej kratek oris štirih yug, nato pa podroben opis vsake posebej.
Preden opišemo tradicionalno puransko razumevanje štirih yug, je treba opozoriti, da je Sri Yukteswar (1855–1936) izumil veliko krajši »sistem yug«, ki je cikel upadanja skrajšal na samo 12.000 človeških let in mu dodal obratni 12.000-letni cikel naraščajoče morale. To teorijo so pozneje ovekovečili tudi drugi, vključno z njegovim učencem Paramahanso Yoganando in Teozofskim društvom, z namenom preverjanja puranskega znanja s sodobnim znanstvenim opazovanjem »precesije enakonočij« skozi zodiak, ki v povprečju traja 24.000 let. Vendar te teorije kratkih yug ne podpira nobena tradicionalna vedska ali puranska literatura.
ŠTIRI VELIKE DOBE ČLOVEŠTVA
Bhāgavata Purāṇa opisuje neskončen cikel štirih velikih dob, od Satya-yuge do Kali-yuge, v katerih se načela religije, dharme in vrline postopoma slabšajo. V dobi Krita sta dharma in vrlina naravni, v Tretā-yugi se ju išče in doseže, v Dvapari postaneta močno prizadeti in vznemirjeni, v Kali pa propadeta.
V Satya-yugi se verska načela spoštujejo v celoti, brez odstopanja. Prevladujejo resnicoljubnost, strogost, usmiljenje, čistoča, modrost in religioznost. Razvada in nevednost praktično ne obstajata. V Tretā-yugi pa se pojavi moralna slabost, prevladuje način strasti in ostanejo le tri četrtine verskih načel. Ljudje so predani svojim dolžnostim, vendar imajo skrite motive in iščejo osebni ugled. V Dvapara-yugi ostane le polovica verskih načel, religioznost in vse druge dobre lastnosti upadajo, razvada pa pridobiva na veljavi. Pohlep, nezadovoljstvo, lažni ponos, sebičnost in zavist postanejo v ospredju. V Kali-jugi ostane le še četrtina verskih načel, ki še naprej izginjajo. Hinavščina in pregrehe cvetijo, goljufi se izdajajo za voditelje, ljudje so prepirljivi, leni, zgrešeni, nesrečni in jih nenehno moti nasilje, depresija, zmedenost, strah in revščina. Ob koncu Kali-juge so verska načela oziroma poklicne dolžnosti človeštva skoraj popolnoma izgubljene.
Oglejte si spodnjo 4-minutno animacijo o Zgodbi štirih dob.
The durations of the four yugas described in the Puranic literature show (a) that they form an arithmetic sequence; (b) that they add up to a multiple of ten; (c) their arithmetic sum is 4.32 million years (since 1 divine year = 360 earthly years).https://t.co/caFq2PKC8cpic.twitter.com/R6SOIEpzRI
Starodavni vedski »Manujevi zakoni«, imenovani Manu-smriti, opisujejo štiri yuge takole:
Satya (Krita) Yuga – Ta prva doba traja 1.728.000 človeških let. Znana je tudi kot zlata doba ali doba resnice. Lastnosti te dobe so: vlada vrlina; človeška velikost je 21 komolcev(1 komolec meri cca 44-54 cm); življenjska doba je 100.000 let, smrt pa nastopi le po lastni volji. Osvoboditev se v tej dobi doseže s sistemom meditacije o Višnuju.
Treta Yuga – Ta druga doba traja 1.296.000 človeških let. Znana je tudi kot srebrna doba. Lastnosti te dobe so: tri četrtine vrline in ena četrtina greha; človeška postava je 14 komolcev; življenjska doba je 10.000 let. Osvoboditev se v tej dobi doseže s sistemom vedskega žrtvovanja ognja.
Dvāpara Yuga – Ta tretja doba traja 864.000 človeških let. Znana tudi kot bronasta doba. Značilnosti te dobe so: polovica je vrline in polovica greha; človeška postava je 7 komolcev, življenjska doba pa je 1000 let. Osvoboditev se v tej dobi doseže s sistemom čaščenja božanstev in gradnjo razkošnih templjev.
Kali Yuga – Četrta in zadnja doba traja 432.000 človeških let. Znana tudi kot železna doba ali temna doba, je to doba, v kateri trenutno živimo. Na začetku te dobe je četrtina vrline in tri četrtine greha; človeška postava je 3,5 komolcev, življenjska doba pa je 100 let in se bo skrajšala na 25 let. Osvoboditev se v tej dobi doseže s skupnim petjem Višnujevih svetih imen.
Mahayuga ali chaturyuga je cikel štirih yug in traja 12.000 božanskih let. Štiri yuge trajajo v razmerju 4:3:2:1 in skupaj znašajo 10.000 božanskih let, poleg tega pa se doda še 2.000 božanskih let za vmesna obdobja zore in mraka med yugami (imenovana sandhyā in sandhyāṅsa). Tako je v mahayugi skup no 12.000 božanskih let (4.320.000 človeških let).
Juge in njihova stičišča (Sandhyā):
Krita (Satya) Yuga 4000 Božanska leta Zemeljska leta
Sandhya 400
Sanshyansa 400
4800 1,728,000
Treta Yuga 3000
Sandhya 300
Sandhyansa 300
3600 1,296,000
Dvapara Yuga 1000
Sandhya 100
Sandhyansa 100
2400 864,000
Kali Yuga 1000
Sandhya 100
Sanhyansa 100
1200 432,000
SKUPAJ 12000 4,320,000
Trajanje štirih yug opisane v puranski literaturi, kažejo (a) da tvorijo aritmetično zaporedje; (b) da se seštevajo v večkratnik desetice; (c) njihova aritmetična vsota je 4,32 milijona let (ker je 1 božansko leto = 360 zemeljskih let).
Poleg tega model našteva tudi naslednje pretvorbene faktorje za obravnavo daljših časovnih razponov. V eni Manvantari je približno enainsedemdeset Mahayug.
Ena Brahmova noč je enakovredna drugim 1000 ciklom Manvantare;
En Brahmov dan in ena Brahmova noč sta enakovredna dvema Kalpama (približno 8,64 milijarde let).
Presenetljivo je, da je vrednost enega Brahmovega dne (ali noči) približno enaka sedanji oceni starosti Zemlje (4,54 milijarde let) in da je vrednost enega Brahmovega dne in noči podobna sedanji oceni starosti sončnega sistema (10 milijard let).
Starodavne Purane opisujejo cikel moralne degradacije, ko se svet premika od začetka Krta yuge (moralnost = 1) do postopno bolj moralno degeneriranih obdobij do konca Kali yuge (moralnost = 0). Stopnja moralne degeneracije je izrecno opisana v Vāyu Purāṇi (poglavje 59 v115), kjer se značilnosti ene yuge ohranjajo med prehodom (Sandhya) v naslednjo. Zato lahko za računske namene predpostavimo, da je razlika v morali med yugami konstantna (model II – rdeča črta), namesto da bi se linearno degenerirala glede na čas (način I – modra črta) skozi celoten Mahayuga cikel.
Sedanja Kali-yuga se je začela z izginotjem Šri Krišne leta 3102 pr. n. št., 36 let po koncu vojne Mahabharata (tradicionalno datirane na 3138 pr. n. št.). Tako smo trenutno še vedno blizu samega začetka temne dobe zmede in prepirov po puranski časovni lestvici, saj je minilo le 1 % oziroma 5124 let (od leta 2022).
Ali so konservativni arheologi nenehno prikrivali velikanske človeške ostanke iz prejšnjih yug? Kosti so uničene, vendar so fotografije in kopije časopisnih člankov ostale.
Kolektivne resnice ni, temveč je ta vedno subjektivna. Resnica mora biti "individualistično krojena", pisana na posameznikovo kožo zaradi njegove svojskosti ali posebnosti. Česar pa pogosto ne upoštevajo ideologije, tako politične kot verske ne, ker preko avtoritet želijo imeti poslušne sledilce, s katerimi lažje manipulirajo in izvršujejo mehanizme moči in nadzora nad njimi, zato jim prodajajo strankarsko ali skupinsko (politično in/ali religiozno) resnico v uniformni obliki, ki je kot predpisano nošenje enakega kroja obleke ali obuvanje iste številke čevljev za vse svoje pripadnike z označbenimi etiketami: "najboljši", "najimenitnejši", "moralno neoporečni", "resnični".
Živo bitje (duša) se nahaja oz. je zaprta v materialni sferi bivanja. Živi v matrici ali sanjah in pravzaprav v svoji nevednosti spi. Saj so sanje in budnost, ki jih doživljamo, samo sanje Maha Višnuja, ki leže v yoga-nidri na vzročnem oceanu. Zavest čiste duhovne duše v resnici nikoli ni v nevednosti oz. je zmeraj sac-citt-ananda (večna, polna znanja in blaženosti) vendar pa, ko zlorabi svojo majhno neodvisnost, jo Vsevišnji Gospod prekrije z njegovo zunanjo energijo bahirango-mayo. Vsevišnji Gospod pravzaprav ustvari popolni sanjski svet in z njo prekrije dušo. Duša v tem sanjskem svetu igra kontrolorja materialne narave.
Mayā, zunanja energija Vsevišnjega Gospoda, prekriva majhno atomsko dušo v obliki materialnih teles, ki jih poganjajo tri gune materialne narave. Človeška oblika je mehansko-biološki stroj ,ki deluje pod nadzorom treh gun materialne narave, ta pa je zopet podrejena vrhovnemu Brahmanu. Čista duhovna duša v iluziji misli, da deluje samostojno in da ni odvisna od ničesar, kot le od nje same. V tej iluziji poskuša gospodariti, se igrati Boga v materialnem svetu.
Vendar je vedno vržena v težavne situacije, kjer se mora boriti za preživetje. V Bhagavad giti pravi Vsevišnji Gospod: isvarah sarva-bhutanam hrd-dese 'rjuna tisthati bhramayan sarva-bhutani yantrarudhani mayaya. » Vsevišnji Gospod je v srcu vsakogar, o Arjuna in usmerja vsa živa bitja, posedena v vozilo iz materialne energije«.
Na koncu v svoji frustriranosti se duhovna duša zateče v iluzijo impersonalizma, kjer se skuša zliti z Bogom. Duhovna duša je po svoji konstituciji tudi imenovana išvara ali gospodar telesa, vendar se ne zaveda, da poleg nje prebiva v telesu tudi vrhovni Išvara ali Nadduša, ki je priča in opazovalec njene aktivnosti. Nadduša kot končni dejavnik odobri vse aktivnosti, ki si jih duhovna duša zaželi izvajati.
The living being (soul) is situated or is confined in the material sphere of existence. He lives in the matrix or dream and is actually asleep in his ignorance. For the dreams and wakefulness that we experience are only the dreams.https://t.co/wsxx4EegkOpic.twitter.com/caSzKPoxDT
Nadduša je vedno korak pred individualno dušo, saj pozna preteklost, sedanjost in prihodnost. V Bhagavad giti je definirano pet dejavnikov dejanja, ki jih duša s svojo željo sproži. Prvi dejavnik je adhistanam ali mesto delovanja, ki je za duhovno dušo telo, v katerem prebiva. Sama duhovna duša se imenuje tudi karta ali vršilec dejanj. Duhovna duša v svoji zavesti, ki jo odseva lažni ego misli, da je to telo in ta um in z čuti, ki jih uporablja kot inštrument delovanja, poskuša uživati v tej materialni sferi bivanja.
Duhovna duša s svojo željo potem sproži premik telesa oz. nek napor ,ki ga moramo vložiti za premik telesa. Vendar duhovna duša v iluziji pozablja na končni dejavnik ali Daivam ali vrhovni dejavnik Paramatma - Nadduša, ki vse to odobri in vse dejavnosti pravzaprav zavisijo od volje Nadduše, ki je glavni in odločujoč dejavnik.
Zato pravzaprav nikoli nismo neodvisni in vse kar delamo, je to, da s svojo željo sprožimo vse to in proces se začne odvijati. Vendar pod iluzijo teh procesov mislimo, da upravljamo s tem telesom in da ustvarjamo neko napredno civilizacijo. Vse je samo matrica in začasna realnost, ki jo Vsevišnji Gospod ustvari za nas, ker je Njegova milost do nas duš neizmerna.
Dobra analogija je kultni film Matrix (Matrica) kjer Morfei pravi : »Matrika je povsod okoli nas, celo v tej sobi je. Vidiš jo lahko skozi okno ali na televiziji. Čutiš jo, ko greš na delo, v cerkev ali ko plačuješ davke. To je svet, potegnjen čez tvoje oči, ki te je zaslepil in ti prekril resnico.
« Neo: »Katero resnico?« Morfej: » Da si suženj, Neo. Da si bil kot vsi drugi, rojen za suženjstvo…da živiš v zaporu, ki ga ne moreš vohati, okušati, ali se ga dotikati. V zaporu tvojega duha.«
