Kralj Barhiṣat

Avtor: Slogarca 1 komentar

 

Povprečen človek v tem času le malo ve o tem ali skoraj nič, kaj naj bi bil smisel življenja. Večina ljudi si takšnega vprašanja ne zastavlja pogosto. Čas, ki ga namenijo v svojem življenju, porabljajo za osnovne potrebe telesa. Večina časa premišljujejo o tem, kdaj bodo prišli do tako pričakovane penzije in končno uživali sadove svojega dela. Dosti časa namenjajo v iskanju rešitev v obliki preživetja , zdravja, prehranjevanja, spanja, branjenja in pa uživanju v pretirani spolnosti.
 
V vseh teh dejavnosti pa je nekaj skupnega in to je izogibanju trpljenju, ki prihaja samo od sebe brez naše želje. V naravi človeka je, da išče ugodje, uživanje, srečo zase in za svoje bližnje. V tem iskanju ravnovesja pozablja na bistveno vprašanje, kaj je sploh smisel vsega tega, kar počne.
 
Sama narava materialnega sveta in pa človeške oblike življenja je, da gravitira v globoko neznanje in nezavedanje o tem, kaj je končna ali Absolutna resnica. Vede opisujejo in nas informirajo o tem, da poleg relativne oziroma začasne resnice obstaja še dokončna resnica o vsem tem, kar lahko percipiramo s svojimi čutili in intelektom. Absolutna Resnica ali Bog je končni cilj spoznanja te resnice. Neznanje o tem pa človeka pahne globoko v iluzijo in tako z lahkoto zgreši cilj življenja.
 
V vedskih Puranah (Šrimad Bhagavatam) najdemo veliko zgodb in dogodkov, kjer le ti opisujejo in kažejo o tem, kako lahko zgrešimo pravi cilj in smisel življenja. Ena izmed zgodb govori o kralju Barhiṣatu.
 
Kralj Barhiṣat, sin velikega modreca Havirdhāna je živel v dobi Satya yugi v začetku stvarjenja. Bil je eden od Prajāpatijev. Ti so bili močna bitja ali polbogovi, ki so bili zadolženi za povečanje prebivalstva po vsem univerzumu na začetku stvaritve.
 
Mahārāja Barhiṣat se je po umaknitvi od svojih kraljevskih dolžnosti zelo poglobil v plodonosne aktivnosti opravljanja  žrtvovanj. To pomeni, ko je končal eno žrtvovanje, je začel z drugim. Ravno v tem času pa ga je obiskal modrec Nārada, duhovni učitelj pogojenih duhovnih duš, da ga pouči o pravem duhovnem življenju in da ga opozori, da je zgrešil pravi smisel žrtvovanj(življenja).
 
Zato ga je vprašal, kaj želi doseči z izvajanjem teh žrtvovanj. Glavni cilj žrtvovanj je osvoboditev od materialnih bed, ki spremljajo človeka v smislu rojstva, starosti, bolezni in smrti in uživati v sreči. Z izvajanjem takšnih žrtvovanj pa tega ni mogoče doseči in spoznati.
 
Njegova svetost Šrila Prabhupada je v komentarju na ta stih napisal naslednje:
 
V tem materialnem svetu velika iluzija prekriva pravo inteligenco. Človek v guni strasti si želi težko garati, da bi si pridobil nek dobiček, ne ve pa, da mu čas tega ne bo nikoli dovolil uživati  večno. V primerjavi z delom, ki ga človek vloži, dobiček ni toliko donosen. Tudi če je dobiček donosen, ni osvobojen trpljenja, ki ga ta spremlja.
 
V materialnem svetu ne moremo uživati v čisti sreči. Če želimo v čem uživati,  moramo trpeti zaradi nekoga drugega. V bistvu  trpljenje je narava tega materialnega sveta in vsako uživanje, ki ga poskušamo doseči, je samo iluzija. Končno moramo trpeti bede rojevanja, starosti, bolezni in smrti.
 
Lahko najdemo veliko dobrih zdravil, toda ni mogoče ustaviti trpljenja , ki ga povzročata bolezen in smrt. Zdravilo ni sredstvo niti za preprečevanje boleznin niti za preprečitev smrti. Končno v tem materialnem svetu ni sreče, toda živo bitje, ki je pod vplivom iluzije dela zelo težko, da bi pridobili tako imenovano srečo. Resnično, ta proces težkega dela se smatra za srečo. To se imenuje iluzija. Zato je Nārada Muni vprašal kralja Prācīnabarhiṣata kaj želi doseči z izvajanjem tako dragih žrtvovanj. Tudi če dosežemo rajske planete, se ne moremo izogniti trpljenju rojstva, starosti, bolezni in smrti.
 
Kralj je opravljal takšna žrtvovanja, kjer je žrtvoval živali. Zato ga je Nārada Muni hotel preusmeriti, da bi prekomerno ubijal živali in mu dati uvid, da so takšna žrtvovanja rizična. Pri žrtvovanju se lahko zgodijo majhne nepravilnosti in žival nima nobene dobrobiti od teh žrtvovanj. Sam izvajalec takšnih žrtvovanj pa trpi karmične posledice teh napak v žrtvovanjih. Sama žrtvovanja živali so namenjena temu, da žival napreduje v višje življenjske oblike in s samim napredovanjem živali se dokazuje pravilnost manter, ki jih izgovarjajo med žrtvovanjem.
 
Nārada Muni je kralju pokazal vse tiste živali, ki jih je žrtvoval, kako čakajo, da se mu bodo maščevale, ko bo kralj zapustil telo z tem, da ga bodo vse nabodle s svojimi jeklenimi rogovi. Sam uboj živali pa je tako grešen kot uboj človeka.
 
Kralj je spoznal, kako ga je njegova lastna inteligenca prevarala in ga napeljala v izvajanje plodonosnih aktivnosti. Zato ga je ponižno prosil, naj mu pokaže glavni cilj življenja.
Nārada Muni je kralja skozi analogijo hotel odvrniti  od poti karma-kande.  Pot čutilnega uživanja opisana v Vedah, za doseganje osvoboditve in uživanja na rajskih planetih, je zelo težka in nevarna. Šrila Prabhupada v komentarju pravi, da je pot karma-kande zaradi čutnega uživanja zelo težka in da se tisti, ki so navezani nanje imenujejo mudhe( nepridipravi). Za mudhe je zelo težko, da razume končni cilj življenja, ker so okupirani s plodonosnim delovanjem. Mudhi je težko dati pameten direkten nasvet, ker se ujezijo in delujejo ravno nasprotno.
 
Nārada Muni je to dobro vedel, zato je kralju opisal zgodovino njegovega življenja preko analogije z zgodbe o kralju Purañjani, ter neposredno nakazal, kako je smisel samo v prehranjevanju, spanju, razmnoževanju, branjenje naporno in rizično za duhovno dušo, ki se nahaja v materialnem telesu.
 
Šrila Prabhupada nas poučuje, da je vsako živo bitje purañjana. Beseda puram pomeni« znotraj telesa, znotraj te oblike«, jana pomeni »živo bitje«. Tako je vsak purañjana. Smatra se, da je vsako živo bitje kralj svojega telesa, ker mu je dana popolna svoboda, da ga izkoristi , kakor ga želi. Ta se večina časa ukvarja z čutnim uživanjem in da je to končni cilj življenja. To je proces karma-kande. Materialistična oseba zainteresirana samo za čutilno uživanje se lahko imenuje purañjana.
 
Srimad Bhagavatam 4. spev
Pripravil -Sadacara dasa.

Razumevanje življenjske sile

Avtor: Slogarca 1 komentar
 
Los Angeles, 22 decembra 1968.
Šrila Prabhupada je na tiskovni konferenci pozval intelektualne voditelje sveta, naj se usmerijo k duhovnosti.« Niti velikim znanstvenikom, ki so prispevali veliko čudovitih znanstvenih odkritij, ni uspelo izslediti osebnega jaza, ki je vzrok takih čudovitih odkritij. Gibanje za zavest Krišne poučuje znanost o duši- ne dogmatično, temveč na podlagi popolnega znanstvenega in filozofskega razumevanja.«
 
Mednarodno gibanje za zavest Krišne je gibanje, ki želi s preprostim procesom petja svetih imen Boga duhovno preusmeriti človeštvo. Namen človeškega življenja je narediti konec nadlogam materialnega bivanja. Dandanašnja družba poskuša te nadloge premagati z materialnim napredkom, vendar vsakdo lahko vidi, da kljub znatnemu materialnemu napredku v človeški družbi ni miru.
 
Razlog za to je, da je človek po svojem najglobljem bistvu duhovna duša. Materialno telo se razvija zato, ker je v njem duhovna duša. Materialistični znanstveniki lahko še tako zanikajo, da je vzrok življenjske sile duhovna eksistenca, vendar za obstoj življenjske sile ni boljše razlage, kot da sprejmemo prisotnost duhovne duše znotraj telesa.
 
Telo se spreminja iz ene oblike v drugo, duhovna duša pa je večna in vedno ista. To lahko opazimo celo v lastnem življenju. Naše materialno telo se od samega začetka, ko je bilo še v maternici, vsako sekundo in vsako minuto spreminja. Ta proces je splošno znan kot «rast«, dejansko pa gre za menjanje teles.
 
Na zemlji vidimo menjavanje dneva in noči ter menjavanje letnih časov. Primitivnejši um misli, da do teh sprememb prihaja zato, ker se spreminja sonce. Primitivnejši ljudje na primer pozimi mislijo, da je sonce oslabelo, ponoči pa včasih mislijo, da je umrlo. Z naprednejšim znanjem pa lahko razumemo, da se sonce pozimi in ponoči ne spreminja. Menjavanje letnih časov ter menjavanje dneva in noči pripisujemo spremembam relativnega položaja zemlje in sonca.
 
Podobno doživljamo tudi telesne spremembe od zarodka do otroštva, mladosti, zrelosti, starosti in smrti. Manj razumen človek sklepa, da duhovna duša po smrti za vekomaj preneha obstajati, tako kot primitivna plemena verjamejo, da sonce ob sončnem zahodu umre. Prava resnica je, da sonce vzhaja na drugem koncu sveta. Podobno duša privzame novo telo. Ko se telo postara in ni več uporabno, duša privzame novo telo, tako kot človek odvrže staro obleko in obleče novo. Sodobna civilizacija o tej resnici ne ve skoraj ničesar.
 
Ljudje se ne zanimajo za naravni položaj duše. Na različnih univerzah in tehnoloških inštitutih imajo številne znanstvene oddelke, ki so namenjeni proučevanju in razumevanju subtilnih zakonov materialne narave, v medicinskih raziskovalnih laboratorijih proučujejo fiziologijo materialnega telesa, nikjer pa ni ustanove, ki bi preučevala naravni položaj duše. To je največja slabost materialistične civilizacije, ki je zgolj zunanja manifestacija duše.
 
Znanstveniki so očarani z bleščečo manifestacijo vesoljnega oziroma individualnega telesa, ne da bi poskušali razumeti, kaj je osnova njunega sijaja. Ko telo deluje s polno energijo in razodeva visoko nadarjenost ter sijajen intelekt, je videti zelo lepo. Kakor hitro pa duša odide iz telesa, ves telesni blišč izgubi pomen. Niti velikim znanstvenikom, ki so prispevali veliko čudovitih znanstvenih odkritij, ni uspelo izslediti osebnega jaza, ki je vzrok takih čudovitih odkritij.
 
Gibanje za zavest Krišne poučuje to znanost o duši-ne dogmatično, temveč na podlagi popolnega znanstvenega in filozofskega razumevanja. Za telesom lahko odkrijemo dušo, saj opažamo zavest, ki je znak njene prisotnosti. V vesoljnem telesu oziroma v kozmični manifestaciji pa lahko prav tako uvidimo prisotnost Vsevišnjega Gospoda, Absolutne Resnice.
 
Individualno dušo spoznavamo v treh aspektih: najprej kot zavest, ki prežema celo telo, nato kot duhovno dušo v srcu in nazadnje kot osebo. Absolutno Resnico pa ravno tako najprej spoznamo kot brezosebni Brahman, nato kot lokalizirano Naddušo (Paramatma) in naposled kot Vsevišnjo Božansko Osebnost, Krišno. Krišna obsega vse, ali z drugimi besedami . Krišna je hkrati Brahman, Paramatma in Božanska Oseba, tako kot je vsak od nas hkrati zavest, duša in oseba.
 
Individualna oseba in Vrhovna Oseba sta kvalitativno eno, kvantitativno pa se razlikujeta, tako kot kapljica morske vode in ogromna masa vode v morju. Kapljica morske vode in masa morske vode sta kvalitativno eno, saj je njuna kemična sestavina popolnoma enaka. Količina soli in drugih mineralnih snovi v celem morju pa je mnogo, mnogokrat večja od količine soli in drugih mineralnih snovi v kapljici morske vode.
 
Gibanje za zavest Krišne zagovarja individualnost duše in Vrhovne duše. Iz vedskih Upanišad izvemo, da sta tako Vrhovna Oseba oziroma Bog kot individualna oseba večni živi bitji. Razlika je v tem, da vrhovno živo bitje ali Vrhovna Oseba vzdržuje vsa druga nešteta živa bitja. Krščanstvo priznava isto načelo, saj Sveto pismo uči, da morajo individualna živa bitja moliti k Vrhovnemu Očetu, da jih oskrbi s sredstvi za preživljanje in jim odpusti njihove grehe.
 
Iz odredb vseh svetih spisov je torej razvidno, da je Vsevišnji Gospod, Krišna, vzdrževalec individualnih živih bitij, individualno bitje je zatorej dolžno izraziti hvaležnost Vsevišnjemu Gospodu. To je vsa osnova religioznih načel. Če ljudje tega ne priznajo, vlada zmeda, kakršno doživljamo v današnjem času.
 
Vsakdo poskuša postati Vsevišnji Gospod, bodisi družbeno, politično ali individualno. Zato ljudje tekmujejo za lažno nadvlado in po vsem svetu vlada zmeda- individualno, nacionalno, družbeno, kolektivno. Gibanje za zavest Krišne poskuša uveljaviti vrhovni položaj Absolutne Božanske Osebnosti. Človeška družba je namenjena takemu razumevanju, saj bo zaslugi take zavesti življenje ljudi postalo uspešno.
Gibanje za zavest Krišne ni nov izmislek spekulativnih umovalcev. Pravzaprav ga je osnoval sam Krišna, ki je utemeljil njegov nauk pred najmanj pet tisoč leti na bojišču Kurukšetre, ko je izgovoril Bhagavad-gito. Iz Bhagavad -gite je prav tako razvidno, da je Krišna spregovoril o tem sistemu zavesti že davno, davno prej- pred vsaj sto dvajset milijoni let-ko ga je prenesel bogu sonca, Vivasvanu.
 
To gibanje torej nikakor ni novo. Sestopa po nasledstvu učencev in preko vseh velikih voditeljev indijske vedske civilizacije, kot so Šankaracarya, Ramunacarya, Madhvacarya, Višnu Svami, Nimbarka in nazadnje, pred približno 480 leti, Gospod Caitanya. Sistem nasledstva učencev je še danes v veljavi. Bhagavad -gito pa uporablja zelo širok krog učenjakov, filozofov in duhovnikov po vsem svetu. Toda večinoma se ne držijo načel, ki so opisana v Bhagavad-giti . Gibanje za zavest Krišne predstavlja načela Bhagavad-gite taka, kakršna so- brez napačnih razlag.
 
Na podlagi Bhagvad-gite lahko razumemo pet glavnih počel, ki so: Bog, živo bitje, materialna in duhovna narava, čas in dejanja. Od teh petih postavk so Bog, živo bitje, narava( materialna in duhovna) in čas večni, dejanja pa niso večna.
Dejanja v materialni naravi se razlikujejo od dejanj v duhovni naravi. Čeprav je duhovna duša večna(kot smo pojasnili), so dejanja, ki jih opravlja pod vplivom materialne narave, minljiva. Cilj gibanja za zavest Krišne je vključiti duhovno dušo v njene večne dejavnosti. Večne dejavnosti lahko opravljamo celo, dokler smo vklenjeni v materijo. Duhovno delovanje je možno; zahteva le vodstvo in upoštevanje predpisanih pravil.
 
Gibanje za zavest Krišne poučuje tako duhovno delovanje in kdor se v njem izpopolni, bo odšel v duhovni svet, o katerem najdemo veliko dokazov v vedski književnosti, ki vključuje Bhagavad- gito. Duhovno izšolana oseba zlahka pride v duhovni svet-po zaslugi spremembe zavesti.
 
Zavest je zmeraj prisotna, saj je simptom žive duhovne duše, toda naša zavest je zdaj materialno onesnažena. Voda, ki pride iz oblaka je na primer čista, kakor hitro pa se dotakne zemlje, pa pri priči postane blatna. Če isto vodo prefiltriramo, pa zopet dobi svojo izvorno bistrino. Tudi zavest Krišne je proces čiščenja zavesti. Kakor hitro zavest zbistrimo in očistimo, lahko odidemo v duhovne svet, kjer nas čaka večno življenje vednosti in blaženosti. Po takem življenju hrepenimo v tem materialnem svetu, vendar zaradi materialne onesnaženosti na vsakem koraku doživljamo razočaranja. Voditelji človeške družbe bi zatorej morali gibanje za zavest Krišne vzeti zelo resno.
 
Odlomek iz knjige« Pot popolnosti « Njegove Božanske Milosti. A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada. Ustanovitelj -Acarya Mednarodne skupnosti za zavest Krišne.
 
pripravil Sadacara Sany Dasa.

Dokler nas spremlja sreča

Avtor: Slogarca 1 komentar

Bodimo hvaležni, dokler nam gre sorazmerno dobro. Premalo spoštujemo vse lepo in dobro, dokler nas spremlja še sreča. Vse jemljemo kot samo po sebi  umevno in se velikokrat jezimo zaradi malenkosti. V tem svetu smo stalno soočeni z dobrim in slabim, ki nas spremljata na naši življenjski poti. 

Kot bi se potopili v val, pa se spet dvignili na površje in že nas spet preplavi nov val, tiste trenutke, ko smo nad gladino, pa enačimo s srečo, čeprav nikoli ne vemo, kdaj nas spet potopi v kakšno tegobo materialne eksistence. Te bede so mešane, lahko doživljamo niz psihičnih in fizičnih tegob, pa smo sorazmerno še vedno trdoživi borci na nogah, lahko nas pa samo ena sekunda rani in poškoduje bolj kot vseživljenjske majhne praske, ki so še obvladljive.

S tem mislim to, da lahko samo ena sekunda v gorah, na cesti, srčne in možganske kapi, mnogotere poškodbe ali tudi nekatere bolezni, ki so zmožne, da ti dejansko v sekundi lahko uničijo ali otežijo vse življenje, da postaneš hrom, slep, neštetokrat zlomljen in ranjen.

 Kako si lahko srečen, če ti življenje da le tu pa tam kozarček grenkega, a te pusti še opravilno sposobnega, srečen v primerjavi s tistimi, ki jim lahko v sekundi odvzame usoda  več, kot bo vzela tebi vse življenje.

Tu se spomnim slavnega   Michaela Schumacherja, ki je doživel tragično nesrečo med smuko v Meribelu. Nesreča, zaradi katere je dobil hude poškodbe glave, po katerih še danes okreva, njegovo zdravstveno stanje pa še vedno ostaja skrbno varovana skrivnost. Tolikokokrat bi se lahko poškodoval na dirkah, a ena sama sekunda mu je končala srečno in bogato življenje in ga pustila v nedvomno težkem stanju, kjer je skrit pred javnostjo.

Zato je treba blagoslavljati vsak dan, uro, leto, ko smo še zmožni uživati vse lepo, kar nas obdaja v sorazmernem zdravju in dobrem počutju. Nikoli ne smemo biti nehvaležni in se fokusirati na malenkosti, dokler nam je življenje še blagohotno naklonjeno.

Ni vredno biti vznemirjen zaradi kakšne posvetne stvari, ki ti je tako ali tako dana le za kratek čas na posodo. Vsak dan užiti vse lepo in dobro, kar nas obdaja, narediti kakšno dobro delo, se smejati in iztržiti iz dneva največ, kar lahko. To naj bo naš vsakodnevni moto.

Napisala Sandra (© vse avtorske pravice pridržane)

 

Degeneracija in pravo znanje

Avtor: Slogarca brez komentarjev

Razkroj vrednot je danes v silovitem porastu. Naj se gre za medčloveške odnose, službeno etiko, vojaške in politične strukture, razvidno je, da je nek kodeks časti samo še praspomin. Velja samo- pregazi, zavzemi, odvzemi, ne imej slabe vesti!

Posmej se, dobil si nekaj profita!

In tako gre ta žaloigra vse do naslednje žare na britofu. Samo še ena žara na koncu ostane, četudi je v njej pepel velikega človeka, kot je bil Tito, Stalin in mnogi drugi diktatorji.

Danes so takšni časi, da bi komu rekel, naj nosi solzilec s sabo, da se ne bo tako trudil, da ne prideš preblizu nečesa, kar si sam želi- objekti poželenja so raznorazni in v različnih formah.

Pa ubogi umorjeni Avstrijki - umorjeni influencerki Stephanie P. s strani bivšega slovenskega partnerja- bi tudi dobro prišel solzilec, mogoče bi bila danes še živa. Drugače pa, kot da so spoštovanje, prijaznost, etika in strpnost samo še za stare čase ali za bedake. Ko pride družba tako degenerirana, vojna ni več daleč. 😊

Starodavne Vede lepo učijo o smislu človeškega obstoja, ko začneš upoštevati te nauke, ki so skorajda identične krščanstvu, se pravo življenje šele začne.

Citiram;

Ta človeška oblika življenja nam ni dana le zato, da bi trdo delali kot prašič ali pes, temveč da bi dosegli najvišjo popolnost življenja. Če si te popolnosti ne želimo, bomo morali zelo trdo delati, saj nas bodo k temu prisilili zakoni narave. V zadnjih dneh Kali-yuge (sedanje dobe) bodo morali ljudje trdo delati kot osli le za košček kruha. Ta proces se je že začel in vsako leto se bo potreba po težjem delu za nižje plačilo povečevala. Vendar ljudje niso namenjeni trdemu delu kot živali, in če človek ne izpolnjuje svojih dolžnosti kot človeško bitje, je zaradi zakonov narave prisiljen preseliti se v nižje vrste življenja. Bhagavad gita zelo živo opisuje, kako se duhovna duša po zakonih narave rodi in dobi primerno telo in čutne organe za uživanje v materiji v materialnem svetu.

V  BG je tudi navedeno, da tisti, ki poskušajo, a ne dokončajo poti približevanja Bogu – z drugimi besedami, tisti, ki jim ni uspelo doseči popolnega uspeha v zavesti Krišne – dobijo možnost, da se pojavijo v družinah duhovno naprednih ali v finančno premožnih trgovskih družinah. Če se neuspešnim duhovnim aspirantom ponudijo takšne možnosti plemenitega porekla, kaj pa tistim, ki so dejansko dosegli zahtevani uspeh? Zato poskus vrnitve k Bogu, četudi je napol končan, zagotavlja dobro rojstvo v naslednjem življenju. Tako duhovno kot finančno premožne družine so koristne za duhovni napredek, saj lahko v obeh družinah človek dobi dobro priložnost za nadaljnji napredek od točke, kjer se je ustavil v prejšnjem rojstvu. V duhovni spoznanji je vzdušje, ki ga ustvari dobra družina, ugodno za gojenje duhovnega znanja. Bhagavad  gita spominja takšne srečne, dobro rojene ljudi, da je njihova sreča posledica njihovih preteklih predanih dejavnosti. Žal otroci teh družin ne berejo BG,  saj jih zavaja  māyā  (iluzija).

Rojstvo v premožni družini reši problem iskanja zadostne količine hrane od samega začetka življenja, kasneje pa lahko živimo sorazmerno lažje in udobnejše življenje. V takšnem položaju imamo dobre možnosti za napredek v duhovni spoznanji, toda kot bi hotela nesreča, so sinovi bogatih zaradi vpliva sedanje železne dobe (ki je polna strojev in mehanskih ljudi) zavajani glede čutnega užitka in pozabljajo na dobre možnosti za duhovno razsvetljenje. Zato narava po svojih zakonih zaneti požare v teh zlatih domovih. Zlato mesto Lanka je pod vladavino demonskega Rāvane zgorelo v pepel. To je zakon narave.

Bhagavad gita  je predhodna študija transcendentalne znanosti o zavesti Krišne in dolžnost vseh odgovornih voditeljev držav je, da svoje gospodarske in druge programe oblikujejo s sklicevanjem na  sveti spis.  Nismo namenjeni reševanju gospodarskih življenjskih vprašanj z ravnotežjem na majavi platformi; temveč smo namenjeni reševanju končnih življenjskih problemov, ki nastanejo zaradi zakonov narave. Civilizacija je statična, če ni duhovnega gibanja. Duša premika telo in živo telo premika svet. Skrbi nas telo, vendar nimamo znanja o duhu, ki premika to telo. Brez duha je telo negibno ali mrtvo.

Človeško telo je odlično vozilo, s katerim lahko dosežemo večno življenje. Je redek in zelo pomemben čoln za prečkanje oceana nevednosti, ki je materialni obstoj. Na tem čolnu služi izkušen čolnar, duhovni učitelj. Po božji milosti čoln pluje po vodi v ugodnem vetru. Kdo ne bi izkoristil priložnosti, da bi prečkal ocean nevednosti, če bi kdo to dobro priložnost zanemaril? Če bi kdo zanemaril to dobro priložnost, bi moral vedeti, da preprosto stori samomor.

V prvem razredu vlaka je zagotovo veliko udobja, toda če se vlak ne premakne proti svojemu cilju, kakšna je korist od klimatiziranega kupeja? Sodobna civilizacija se preveč ukvarja z udobjem materialnega telesa. Nihče nima informacij o pravem cilju življenja, ki je vrnitev k Bogu. Ne smemo samo sedeti v udobnem kupeju; moramo preveriti, ali se naše vozilo premika proti svojemu pravemu cilju. Ni končne koristi v tem, da poskrbimo za udobno materialno telo na račun pozabe na glavno življenjsko nujnost, ki je ponovno pridobitev izgubljene duhovne identitete. Čoln človeškega življenja je zgrajen tako, da se mora premikati proti duhovnemu cilju. Žal je to telo zasidrano v posvetno zavest s petimi močnimi verigami, ki so: (1) navezanost na materialno telo zaradi nepoznavanja duhovnih dejstev, (2) navezanost na sorodnike zaradi telesnih odnosov, (3) navezanost na rojstno deželo in na materialne dobrine, kot so hiša, pohištvo, posestva, lastnina, poslovni dokumenti itd., (4) navezanost na materialno znanost, ki zaradi pomanjkanja duhovne luči vedno ostaja skrivnostna, in (5) navezanost na verske oblike in svete obrede brez poznavanja Božanske Osebnosti ali Njegovih bhakt, ki jih posvečujejo. Te navezanosti, ki zasidrajo čoln človeškega telesa, so podrobno pojasnjene v petnajstem poglavju .

Tam so primerjane z globoko ukoreninjenim banjanovim drevesom, ki vedno bolj krepi svoj vpliv na zemlji. Zelo težko je izruvati tako močno banjanovo drevo, vendar Gospod priporoča naslednji postopek: »Prave oblike tega drevesa ni mogoče zaznati na tem svetu. Nihče ne more razumeti, kje se konča, kje se začne ali kje so njegovi temelji. Toda z odločnostjo je treba to drevo posekati z orožjem odtujenosti. Zato je treba poiskati kraj, od koder se, ko enkrat odide, nikoli več ne vrne, in se tam predati tisti Vrhovni Božanski Osebnosti, iz katere se je vse začelo in v kateri vse obstaja od nekdaj.«

 

Preberi celoten članek - Degeneracija in pravo znanje

Naravna medicina

Avtor: Slogarca 1 komentar

 Človek se v stiski zateče k vsem metodam zdravljenja. Najprej je seveda uradna medicina, dobro da jo imamo, kajti pri vseh žavbah in čajčkih boš popolnoma nemočen ob zlomih denimo ali nesrečah brez neprecenljivega medicinskega osebja, ki rešuje življenja in sestavi telo nazaj do končne zazdravitve.

O tem bi lahko veliko povedali naši predniki, saj so jih najbolj banalne bolezni, kot denimo slepič ali poškodba spravile v prerani grob. Torej vselej in vedno uradna medicina na prvem mestu, ko pa bolezen že udari, je človek že tako naravnan, da nagonsko išče vsakršno pomoč. Vsakršno, samo da ne bi bolelo!

Tu imamo na izbiro poplavo raznoraznih pomoči, od bioenergetikov, takih in drugačnih zdravilcev, ter zgolj domača mazila, kapljice in raznorazne tinkture. Včasih pride na žalost tudi do zlorab, ko zdravilci, ki so šarlatani ali zgolj brez vsakršne etike olupijo reveža, ki je že skorajda na smrtni postelji za kupe denarja. Tako pridejo potem v medije žalostne zgodbe užaloščenih svojcev, ki so izgubili drago osebo, ki je pred smrtjo še v brezupu potrošila vse prihranke, nekateri pa so jemali celo kredite. Tu se spomnim tudi žalostne zgodbe pokojnega Janeza Drnovška, ki je tudi pred smrtjo poskusil vse, a je bilo žal vse zaman. Nihče ne more premagati nepremagljive narave, ko se le ta odloči, da te bo uničila z boleznijo, je  žal velikokrat vse zaman.

Tudi jaz sem se že soočila z blažjimi zdravstvenimi problemi, kar je pri meni preverjeno delovalo in lahko izjemno pohvalim, je denimo navaden ingverjev čaj z limono, ki učinkovito preprečuje prehladna obolenja. Pomaga tudi dieta Johane Budwig, ki je sicer zelo stroga, a lahko dodamo samo delček iz niza njenih biserov znanja. Lahko recimo kdaj zamešamo skuto z lanenim oljem, ali zmeljemo laneno seme in zmešamo z medom. Vsekakor koristno in nam ne bo nič škodovalo!

Kar je tudi izredno učinkovito, je smrekovo mazilo gospoda Konca, znano po imenu Smrekovit. Resnično pomaga pri bolečinah v križu, hrbtenici, mišicah, pomaga tudi za bradavice, prehlade, kožna obolenja.... Prekrasno naravno zdravilo, ki nam ga podarja vsemilostna mati narava brez stranskih učinkov!

Dodajam še ayurvedske nasvete za zdravje-

  1. V enem obroku ni dobro mešati kuhane in surove hrane. Surova ali presna hrana namreč potrebuje več časa za prebavo, kuhana pa manj. Če ju mešamo, hrana dlje časa ostane v želodcu, povzroča občutek teže in utrujenost.
  2. Ni dobro jesti skupaj sveže hrane in ostanke.
  3. Ne pijte mrzle pijače.
  4. Ni priporočljivo jesti 3 ure pred spanjem.
  5. Bodite pozorni na svoje misli, ko pripravljate hrano. Naj bodo pozitivne. Nikar ne kritizirajte hrane, ko jo jeste ali pripravljate!
  6. Dobro je piti prekuhano vodo skozi cel dan. En kozarec na uro, počasi in v sedečem položaju.
  7. Ni dobro piti manj kot 30 minut pred obrokom ali manj kot 1 uro po obroku.
  8. Ni dobro mešati vročega in mrzlega (denimo vroče kave in mrzlega mleka).
  9. Prav tako ni dobro mešati mrzle pijače in mastne hrane (npr. masten zrezek in hladno pivo ali ocvrt krompir in mrzla pijača). Olje se v stiku z mrzlo pijačo zgosti in se nabira v črevesju ter v želodcu.
  10. Po ayurvedi ni dobro, da se tuširamo takoj po športnih aktivnostih, počakati bi morali vsaj 20-30 minut. Če je telo segreto, je mrzel tuš šok za telo, zato ayurvedski specialist tudi odsvetuje takojšnje tuširanje z mrzlo vodo po savni.
  11. Ko se tuširamo, bi morali najprej zmočiti noge in nato počasi do glave. Nikakor pa se ni dobro politi prvo po glavi, saj je glava center živčnega sistema, ki tako doživi šok.
  12. Odsvetuje se sedenje s prekrižanimi nogami.
  13. Za aknasto kožo se svetuje gel iz aloa vere (najbolje kar iz rastline).
  14. Kadar imamo težave s sinusi, prehladom ali zamašenim nosom, zavremo vodo, vanjo dodamo baziliko ali meto in nato vdihavamo blagodejno aromatično paro.
  15. Imunsko odpornost okrepi grgranje tople vode, ki ji primešamo ščepec soli in pol jedilne žlice kurkume.
  16. Pri težavah s sklepi bo morda pomagal čaj iz brezovih listov. Posušene brezove liste prelijemo s skodelico vrele vode in pustimo stati deset minut. Pijemo zjutraj in zvečer.

Torej da bi vsi ostali zdravi, v bolezni pa da bi si pomagali z uradno in alternativno medicino, to želim vsem nam, ker vsak kdor izkusi, se bo strinjal, da ga ni večjega sovražnika od bolečine!

Ta te ohromi, blokira ti življenje in te prizemlji, da končno razumeš, kaj ti hočejo povedati starejši, ko ti rečejo, samo da bo zdravje, potem imaš vse!

Napisala Sandra (© vse avtorske pravice pridržane)

 

 

Preberi celoten članek - Naravna medicina

Rss feed za ta članek