Kolektivne resnice ni, temveč je ta vedno subjektivna. Resnica mora biti "individualistično krojena", pisana na posameznikovo kožo zaradi njegove svojskosti ali posebnosti. Česar pa pogosto ne upoštevajo ideologije, tako politične kot verske ne, ker preko avtoritet želijo imeti poslušne sledilce, s katerimi lažje manipulirajo in izvršujejo mehanizme moči in nadzora nad njimi, zato jim prodajajo strankarsko ali skupinsko (politično in/ali religiozno) resnico v uniformni obliki, ki je kot predpisano nošenje enakega kroja obleke ali obuvanje iste številke čevljev za vse svoje pripadnike z označbenimi etiketami: "najboljši", "najimenitnejši", "moralno neoporečni", "resnični".
Takšna kolektivna (ideološka) resnica skozi pripadnost znotraj skupinske miselnosti daje gotovost zelo negotovim ljudem, kjer je znotraj verske/politične skupine najdejo zadostitve za določene psihološke potrebe, kot je želja po sprejetju, varnosti, razumevanju, tako da dobijo servirane simplicistične, a zadovoljujoče odgovore na nepredvidljivost in kompleksnost življenja, ki jih zelo bega. S tem ubijejo zlatega črva dvoma, ki je imel potencial, da se spremeni v metulja, in ustavijo raziskovalno radovednega duha, tako da za vselej opravijo z dvomom, kolikor bolj so radikalne.
Resnično svoboden posameznik mora imeti svojo filozofijo ali resnico, ki (mu) jo sproti piše življenje in življenjske izkušnje. Zato ta temelji na dinamičnih osebnih izkustvih, in je doživljajsko odnosna ob različnih naključnih postavitvenih konstalacijah in čustvenih interakcijah (z ljudmi). Takšna resnica zahteva od nas, da jo stalno izprašujemo in postavljamo pod vprašaje dvoma. Zato mora ves čas biti odprta za spremembe, za dopolnjevanja, prenavljanja. Sprejemljiva mora biti za drugačne vidike, poglede, dovoliti mora rušenje in vnovično izgradnjo novih pogledov v odvisnosti na izkušnje in na življenjsko obdobje, v katerem se nahajamo - za razliko od teh okostenelih ideoloških resnic, ki ti jo statično enkrat za vselej (po)servirajo politični in verski ideologi.
Napisal Kruhoborec
(© vse avtorske pravice pridržane)
Živo bitje (duša) se nahaja oz. je zaprta v materialni sferi bivanja. Živi v matrici ali sanjah in pravzaprav v svoji nevednosti spi. Saj so sanje in budnost, ki jih doživljamo, samo sanje Maha Višnuja, ki leže v yoga-nidri na vzročnem oceanu. Zavest čiste duhovne duše v resnici nikoli ni v nevednosti oz. je zmeraj sac-citt-ananda (večna, polna znanja in blaženosti) vendar pa, ko zlorabi svojo majhno neodvisnost, jo Vsevišnji Gospod prekrije z njegovo zunanjo energijo bahirango-mayo. Vsevišnji Gospod pravzaprav ustvari popolni sanjski svet in z njo prekrije dušo. Duša v tem sanjskem svetu igra kontrolorja materialne narave.
Mayā, zunanja energija Vsevišnjega Gospoda, prekriva majhno atomsko dušo v obliki materialnih teles, ki jih poganjajo tri gune materialne narave. Človeška oblika je mehansko-biološki stroj ,ki deluje pod nadzorom treh gun materialne narave, ta pa je zopet podrejena vrhovnemu Brahmanu. Čista duhovna duša v iluziji misli, da deluje samostojno in da ni odvisna od ničesar, kot le od nje same. V tej iluziji poskuša gospodariti, se igrati Boga v materialnem svetu.
Vendar je vedno vržena v težavne situacije, kjer se mora boriti za preživetje. V Bhagavad giti pravi Vsevišnji Gospod: isvarah sarva-bhutanam hrd-dese 'rjuna tisthati bhramayan sarva-bhutani yantrarudhani mayaya. » Vsevišnji Gospod je v srcu vsakogar, o Arjuna in usmerja vsa živa bitja, posedena v vozilo iz materialne energije«.
Na koncu v svoji frustriranosti se duhovna duša zateče v iluzijo impersonalizma, kjer se skuša zliti z Bogom. Duhovna duša je po svoji konstituciji tudi imenovana išvara ali gospodar telesa, vendar se ne zaveda, da poleg nje prebiva v telesu tudi vrhovni Išvara ali Nadduša, ki je priča in opazovalec njene aktivnosti. Nadduša kot končni dejavnik odobri vse aktivnosti, ki si jih duhovna duša zaželi izvajati.
Nadduša je vedno korak pred individualno dušo, saj pozna preteklost, sedanjost in prihodnost. V Bhagavad giti je definirano pet dejavnikov dejanja, ki jih duša s svojo željo sproži. Prvi dejavnik je adhistanam ali mesto delovanja, ki je za duhovno dušo telo, v katerem prebiva. Sama duhovna duša se imenuje tudi karta ali vršilec dejanj. Duhovna duša v svoji zavesti, ki jo odseva lažni ego misli, da je to telo in ta um in z čuti, ki jih uporablja kot inštrument delovanja, poskuša uživati v tej materialni sferi bivanja.
Duhovna duša s svojo željo potem sproži premik telesa oz. nek napor ,ki ga moramo vložiti za premik telesa. Vendar duhovna duša v iluziji pozablja na končni dejavnik ali Daivam ali vrhovni dejavnik Paramatma - Nadduša, ki vse to odobri in vse dejavnosti pravzaprav zavisijo od volje Nadduše, ki je glavni in odločujoč dejavnik.
Zato pravzaprav nikoli nismo neodvisni in vse kar delamo, je to, da s svojo željo sprožimo vse to in proces se začne odvijati. Vendar pod iluzijo teh procesov mislimo, da upravljamo s tem telesom in da ustvarjamo neko napredno civilizacijo. Vse je samo matrica in začasna realnost, ki jo Vsevišnji Gospod ustvari za nas, ker je Njegova milost do nas duš neizmerna.
Dobra analogija je kultni film Matrix (Matrica) kjer Morfei pravi : »Matrika je povsod okoli nas, celo v tej sobi je. Vidiš jo lahko skozi okno ali na televiziji. Čutiš jo, ko greš na delo, v cerkev ali ko plačuješ davke. To je svet, potegnjen čez tvoje oči, ki te je zaslepil in ti prekril resnico.
« Neo: »Katero resnico?« Morfej: » Da si suženj, Neo. Da si bil kot vsi drugi, rojen za suženjstvo…da živiš v zaporu, ki ga ne moreš vohati, okušati, ali se ga dotikati. V zaporu tvojega duha.«
Starodavne Vede, ki so zibelka vseh znanj, govorijo, da ima vsakdo luknjo v srcu, kjer manjka kot puzzle samo ena stvar, ljubezen do Boga. Vse dokler ta manjkajoči delček ne zapolnimo z ljubeznijo do Boga, bo ta del ostal zevajoča praznina. In to kljub temu, da jo skušamo zapolniti z milijardami stvarmi.
Še ta uspeh, še to doživetje, še ta avto, še ta najnovejši model mobitela, televizorja, pa hiše, pa vikendi, pa dopusti, pa nagrade, pa kozmetika, čevlji , hvala takšna in drugačna.... zgodi se NIČ. Nič se ne zgodi.
Po kratkotrajni evforiji bum na trdna tla, praznina zazeva še bolj na široko in sledi lov za novimi dosežki, ki nikoli ne zapolnijo večnega koprnenja duše po povezavi z Bogom.
Kot uveneli cvetovi, ki na koncu padejo kot slama k večnemu počitku, ne zadovoljujoč najglobljega koprnenja duše, stiku s Presežnim. Nasprotno pa ponižni modreci, navzven ubožni, nikoli ne začutijo praznine v sebi. Vsak dan se napajajo iz večnega vodnjaka ljubezni, lepote, resnice in poštenosti. Tako že na tem svetu, v tem telesu dosežejo namembni cilj- povezavo z večnostjo. Ob prehodu na drugo stran pa samo nadaljujejo z življenjem polnim radosti, ki se prevesi v večno srečo na transcendentalnih planetih.
Osvojiti srečo v svetu, v katerem na vsakem koraku preži nevarnost, je že tako ali tako skorajda nemogoče. Danes si, jutri te ni. Lahko zboliš, lahko umreš, lahko postaneš čez noč begunec. Trenutno smo priča veliki nevarnosti vojne, ki nas že skrbi zaradi morebitne motene oskrbe z bencinom, nafto, transporti.
V senci teh velikih dogodkov, ki pretresajo naš planet, pa v vmesnih fazah vsakdo poskuša na nek način zapolniti nemir v sebi. Mladina z računalniškimi igricami, sedaj je na pohodu umetna inteligenca, ki je vabljiva, a žalibog, kmalu ugotoviš, da tudi popolnoma nezanesljiva.
Enkrat ti en model AI poda tak odgovor, drugič drugačen, zelo zelo previden je treba biti pri nasvetih, ki ti znajo povzročiti tudi težave, ker so nepreverjeni, nezanesljivi.
Premnogi se zapletejo kot vešče v privlačno družinsko življenje, ki je Božji dar in vrti svet naprej preko potomstva in medsebojne pomoči. A tudi v teh skupnostih premnogokrat zazeva praznina in nekdaj goreči ljubimci postanejo sovražniki, ki se varajo, zaničujejo, pretepajo ter preganjajo po sodiščih.
Trenutno je aktualen primer Dončiča, navzven vse sanjsko, a kako je moralo biti gnilo, da zapustiš nosečo partnerico, s katero si skupaj že od otroškh let?
Na koncu kljub slavi, denarju in prestižu- praznina.
Zatorej napolnimo naša srca s pravimi dragulji, spoštovanjem, skromnostjo, ponižnostjo, prijaznostjo ter zavarujmo tudi svoje meje pred grabežljivci, ki radi oskrunijo plemenite in jih enntuziastično zlorabljajo samo in edinole za svoje interese.
Ter zasijmo kot zvezdice z nasmehom na obrazu.
Napisala Sandra (© vse avtorske pravice pridržane)
Teobiologija – znanost o zavesti
Nekje v srednjem veku v Indiji je živel Sakara Malik, zelo učena oseba. Bil je glavni minister na dvoru carja Huseina Shaha. Vendar četudi je bil zelo učen, govoril je nekaj svetovnih jezikov in so ga ljudje smatrali za vzvišeno osebo, on ni bil zadovoljen. Njegovo nezadovoljstvo je raslo iz dneva v dan. Nekega dne mu je njegov sluga javil, da se v bližini nahaja duhovni učitelj Sri Krishna Chaitanya in da privlači mnogo ljudi s svojo transcendentalno pojavo.
Sakara Malik se je z svojim bratom takoj napotil do tega mesta in ko je zagledal bleščeče telo Gospoda Chaitanye je padel pred Njegova stopala in spregovoril: » Ke Ami- Kdo sem jaz? Zakaj mi trojne bede tega sveta vedno vznemirjajo ? Ne morem več živeti, če ne dobim odgovora na to vprašanje.«
Da, kdo smo to« mi« pravzaprav ? Odgovor je: »Mi smo duhovna duša«. Duša pripada in prihaja iz transcendentalnega sveta. Ona je transcendentalna energija, ona je oseba, ta svet pa je zgrajen iz življenjske materije. Duša ali življenjska energija poganja to materijo, kot kadar na papir stresemo zrnca železnih opilkov (atomi ,ki gradijo materialno telo) pod papirjem pa je magnet (duša). Z pomikanjem magneta se bodo zrnca železnih opilkov premikali gori-doli, toda vzrok premikanja niso železni opilki sami, ampak prihaja od moči magneta. Ta magnetna sila znotraj tega telesa vzrokuje temu, da se ta materialni prah sestavljen iz atomov in molekul premika in prihaja od duše, ki s svojo zavestjo poganja celo telo.
Ko se ta magnetna sila umakne iz telesa in ga zapusti, ta ostane brez življenja, brez sile. Ostane samo kup materialnega prahu brez življenja, ki ga ne drži pokonci več nobena sila. Ta pa se tekom časa razgradi po prostoru. Tako tudi dišeči cvet s svojo magnetno aromo privlači roj čebel nase, tako tudi duša privlači s svojimi željami in močjo svoje zavesti nase roj sestavljen iz materije in molekul. Ko si želi duša izkusiti ta materialni svet na nek način, tedaj ustvari lažni »Jaz« ki jo prisili, da razvije tri napačne zorne kote gledanja, videnja in razumevanje življenja v njem .
Ta prva materialna prekrivala-lažni jaz (ego), inteligenca in um-so zgrajena od najsubtilnejših materialnih elementov in niso vidna našim grobim čutilom. To subtilno telo se zlahka preoblikuje z željo same duše in se na sanskrtu imenuje sukshma ali linga sharira. Če želi duša izkušati življenje iz ptičje perspektive, zaradi njene intenzivne želje, se bo njeno subtilno telo začelo hitro preoblikovati, modelirati v obliko ptice. Na koncu življenja se bo zaradi takšne kultivirane želje v zadnjem trenutku življenja um, ki je kot filmski projektor, zaustavil na zadnji sliki, ki bo prikazovala obliko ptice. Tako bo duša po zakonu karme prenesena v določeno maternico določene ptičje vrste.
Na to modelirano subtilno telo, zaradi magnetne sile duše, ki se nahaja v njem, se »zalepi« materialni prah zgrajen od atomov in molekul. Po nekaj mesecih, ko je materialno telo zgrajeno, bo to telo rojeno.
»Vedi, da je tisto, kar prežema celo telo, neuničljivo. Nihče ne more uničiti nesmrtne duše.«(Bhagavad-gita2.17)
»Kakor človek oblači nova oblačila in odvrže stara, tako duša vstopa v nova materialna telesa ter zapušča stara in nekoristna.« (Bhagavad-gita2.22)
Na žalost mnogi ljudje ne verjamejo v obstoj duše in ne morejo dojeti, kaj se nahaja na drugi strani papirja ali obstoja. Mnogi ne morejo dojeti, kako se stvari v resnici odvijajo.
»Nekateri vidijo dušo kot čudo, nekateri jo opisujejo kot čudo, nekateri poslušajo o njej kot o nečem čudežnem, nekateri pa je niti potem,ko so poslušali o njej, nikakor ne morejo razumeti.« (Bhagavad gita2.29)
Če želi oseba v resnici biti srečna in zadovoljna, tedaj mora sebe vedno vzdrževati v dobri duhovni kondiciji. Zaradi tega se priporoča zgodnjo vstajanje, kopanje in vzdrževanje osebne higiene, meditacija ter duhovna služba z čimer se tudi fizični problemi rešijo sami od sebe. To, kar vedno in dokončno traja in ostane po vsem tem je vedno le duša, gonilna sila tega telesa.
»Duše ni mogoče razsekati z nobenim orožjem. Ogenj je ne more sežgati, voda je ne more zmočiti, veter pa ne izsušiti.« (Bhagavad-gita 2.24)
Če slučajno nekdo, ki ima probleme na telesnem ali umnem nivoju in ne more razumeti te resnice, takšno osebo je treba enostavno povezati z duhovno ravnjo in tako bo zlahka prerasla svoje probleme.
