Dokler ga imamo, zdravje namreč, ga ne znamo ceniti. To je žalostno dejstvo. Kot da smo tako programirani, da zavestno pozabljamo na dejstva, kot so starost, bolezen in smrt. Potisnemo vse skupaj v podzavest, da lahko bolj optimalno delujemo v temu svetu, dokler smo še pri močeh.
To je verjetno neka varovalka matere narave, da nismo konstantno v tesnobi, ker sami vidimo, da živimo v smrtnem svetu, kjer nevarnost preži na nas dobesedno na vsakem koraku.
Živimo, dihamo, se veselimo, uživamo v življenjskih radostih, kot da bomo večno. Kar je resnica, vsaj za nas, ki verujemo v obstoj duše- smo večni, samo definitivno ne bomo večno v minljivih fizičnih telesih. In to zavedanje nas občasno hromi, sploh ko slišimo, kako drugi zbolijo, ali se sami borimo z boleznijo. Vsi smo že bili v situaciji, ko smo izgubljali drage osebe zaradi bolezni.
V takih obdobjih, sploh ko zboli ali umre nam draga oseba, pademo kot v mračen vodnjak žalosti. Zavedamo se, kako popolnoma nemočni in nebogljeni smo pred silami, ki obvladujejo to naše smrtno bivanje. Ga ni denarja ali doktorja, ki nas lahko povrne nazaj v življenje, če je starost osebe previsoka ali bolezen premočna.
To zavedanje o minljivosti je lahko tudi dobro, saj nas motivira o razmišljanju, kdo sem, od kod prihajam, zakaj so me doletele vse te tegobe, ki živo bitje spremljajo že od samega prihoda na svet. Ta duhovna vprašanja in odgovori nanje, ki jih posredujejo sveti spisi, nam lahko prinesejo tolažbo.
Do takrat pa, doker smo še zdravi, zdravje spoštujmo, ga negujmo, pazimo na zdravo prehrano, gibanje, skušajmo misliti samo svetle misli, pijmo dovolj vode, najdimo si hobije, ki nas veselijo.
Potem se zna zgoditi, da smo že sami dodali svoj kamenček v mozaik zdravja, ter da pač živimo v upanju, da nam bo zdravje služilo v pozno starost. Vsem že bolnim pa skušajmo pomagati z lepo besedo, konkretno pomočjo, če nas kaj prosijo, z molitvijo zanje, predvsem pa ohranimo sočutje, ker vsak se lahko čez noč znajde v težki situaciji in začne svoj življenjski boj za najslajšo zmago, da si povrne dragoceno zdravje.
Napisala Sandra (© vse avtorske pravice pridržane)
Vsako leto znova lahko opazujemo čarobno prebujanje narave iz zimskega sna. Zima sicer ima svoje čare, a s podnebnimi spremembami, ki jih nekateri še dandanes zanikajo, je izgubila svoje karakteristike. Snega skorajda ni več. Spomnm se rajanja snežink ob nočnih odhodih s službe, ta ples neprekosljive matere narave, ki nam je znal vedno znova polepšati večer. Ko smo se zjutraj prebujali, nas je pričakala zimska snežna odeja, ki je prekrivala gozdove, gore, na žalost tudi naše avtomobile, ki jih je bilo treba brž očistiti snežne preobleke, sploh le te, ki so stali na prostem.
Snežnim radostim potem ni bilo konca, otroci so se hodili sankat in smučat na bližnje hribe, kjer je bilo urejeno smučišče, kamor smo hodili na smuko po šolskih ali službenih obveznostih, blizu je bil tudi visokogorski Kanin, kjer je zapadlo tudi več metrov snega in veselju ob zimskih športih kar ni bilo konca. Vse to žal dandanes postaja le še bled spomin, snega skorajda ni več. Edino dobro je to za razmere na cestah, za ljudi, ki vsakodnevno hitijo po opravkih in v službe, ceste so pač bolj varne brez snežne odeje, ki je še po pluženju znala biti trd oreh za manj izkušene šoferje.
A že v začetku marca se narava začne prebujati, vse planjave prekrije z odejami zvončkov, žafranov, najbolj vesel znanilec pomladi so ptice, ki prekrasno ščebljajo in lepšajo dneve s svojo brezskrbnim značajem, ko je videti, da jih ob veselem petju prav nič ne skrbi in ne teži kot zna nas, ljudi skrbeti marsikaj, da smo stalno v tesnobi za eno ali drugo stvar.
Reke se bleščijo v pomladanskem soncu in s svojo turkizno zeleno barvo obkrožajo zaselke ob kraljici rek, Soči. Sprehodi ob naravi postajajo bolj mikavni, saj se ob zimskem mrazu najraje zatekamo v tople notranje prostore. V teh spomladanskih sprehodih uživamo ves spekter lepote in barv s čistim zrakom, ki napoji naša pljuča in nam daje energijo. Pomlad nedvomno postaja najlepši čas, saj so poletja prevroča, zime brez snega, jesen pa nekako mine vmes in jo opazimo le ob plesu padajočega listja vseh barv z dreves...
Napisala Sanja (© vse avtorske pravice pridržane)
Preberi celoten članek - Narava se prebuja
Vsi začudeno opazujemo delovanje politike in to že od covida dalje. Zaradi virusa, ki dandanes ni več videti tako grozljivo smrtonosen, saj so že prej razsajale v preteklosti jetika, gripe ali pljučnice, so nas dobesedno zapirali kot miši v kletke.
Vladalo je grozljivo vzdušje strahu, češ, boj se, boj se sočloveka, kontakta z njim, stalno imej masko, bodi zaprt v občine. V službah je vladala tiha diktatura, ali testiranje ali cepljenje. Večina je raje šla na cepljenje kot na nenehna mučna testiranja s stanjem v dolgih kolonah ljudi, po cepljenju pa so nas doletele raznorazne težave.
Pri meni je izbruhnila po drugem odmerku astra zenece težka okužba obraza, bil je potreben operativni poseg, še danes imam brazgotino. Rešili so me antibiotiki ter požrtvovalni domači doktor s prijazno medicinsko sestro, v nasprotnem danes ne bi več tu pisala. Nekateri so zboleli za covidom necepljeni in pretrpeli hude težave s posledicami, od strdkov, diabetesa, dolgotrajnega kašlja.
Covid pravzaprav je bila neka nova čudna bolezen, ki ti je odvzela vonj in okus, kar je bilo silno nenavadno, meni se je to zgodilo prvič v življenju. Kot bi bil v sterilnem okolju, kjer ne vonjaš in ne okušaš nič. Covid po mojem mnenju obstaja, obstajajo posledice po covidu in po cepljenju, le ukrepi so bili preveč drastični, preveč ogrožujoči tudi za gospodarstvo, saj lahko sami zaznavamo, da po covidu in slava Ukraini cene noro divjajo v višine, da jih komajda dohajamo zasopihani s praznimi denarnicami.
Po covid bolezni, ki se je začuda končala z napadom Putina na Ukrajino, smo bili priča novemu medijskemu prepričevanju, kako nas Rusi ogrožajo, kako smo tik pred 3. svetovno vojno, nad nami so hrumela letala, posebej ponoči.
Škoda, škoda vseh teh mladih življenj, za politične spletke in interese!
Vsa slava ne Ukrajini, ampak vsem mladeničem na ruski in ukrajinski strani, ki so umrli, so pohabljeni, ali globoko duševno ranjeni zaradi grozot vojne. Da bi vsi lahko živeli v miru, da bi se končal pekel vojne vsepovsod po svetu. Z nastopom Trumpa na oblast kar naenkrat vojna ni več videti tako blizu, shajajo se politiki, tudi rusko-ameriška srečanja se odvijajo, upajmo na boljše čase!
Čeprav na vsa dogajanja obstaja strah, da jih en priletni gospod Trump, naš slovenski ženin, dolgo le ne bo mogel zadrževati, teh apokaliptičnih jezdecev vojne, ki se radi gredo vojno na daljavo in pri tem štejejo kovance od vojnega dobičkarstva.
Napisala Sanja (© vse avtorske pravice pridržane)
Vera v uroke in zlo usodo je mentaliteta žrtve, ker jo spremlja občutek nemoči, izgube nadzora v življenju, potenciranje tesnobnosti, katere povzročitelj so razni nepredvidljivi udarci, naključne in težke življenjske okoliščine, ko se nam zdi, da se je usoda zarotila proti nam. In če se le da, se zla usoda ob vsaki najmanjši priložnosti za prodor žarka sreče, ponovno zgrnejo nad nas temni oblaki, ki se v obliki žvepleno pekočega dežja brezbrižno polulajo po nas in nam dodatno otežijo življenje ter zagodejo z novimi in novimi preizkušnjami.
Vraževerje nadzoruje "uročenega" preko psihološkega mehanizma, kar pomeni popolno prepustitev svoje moči zunanjim okoliščinam in ljudem, ki vršijo nadzor nad njim. Popolno nemoč je "uročeni" že moral nekdaj izkusiti, in to v najbolj občutljivem obdobju svojega življenja - v otroštvu. "Uročeni" neguje črne misli, ki ga navdajajo z občutkom impotentnosti, nezmožnostjo prevzema krmila nad lastnim življenjem, z izgubo vere v dobro in v jalovost sprememb po lastni volji, kjer smo sami gospodarji lastne usode. Urok je “anti-vera”, ker se duševno sprogramiraš s pričakovanji na nekaj slabega in tako samo čakaš v strahu, živčno otrpel, na katerem vogalu te bo doletelo nekaj slabega, zloveščega, v stalni pripravljenosti in strahu gledaš, kdo vse ti bo znal škodovati, spotakniti noge, povsod vidiš samo zlo in negativo – in to terja hud davek na duševnem zdravju, ker si pod nenehnim pritiskom.
Preberi celoten članek - Uroki in zla usoda
Ženska, ki se stalno sprašuje o zvestobi moškega/moških, se sooča z globokim dvomom vase, spoprijema se z notranjimi razdiralnimi demoni ranjene ženskosti. Razjeda jo njen največji sovražnik - dvom o lastni ženski vrednosti, in nenehno spraševanje, če je dovolj dobra, željena. Takšna ženska težko zaupa zaradi strahov, da ne bo prizadeta, zavržena, poteptana - in, kar je njen najhujši hromeč strah - zapuščena s strani moškega.
Ženska, ki dvomi v zvestobo moškega s stalno tesnobnostjo in strahom, da je ne prevara, je čustveno zelo krhka, negotova, z nizko samopodobo, z ljubosumjem na druge ženske, s čimer težko ohranja ženska prijateljstva, tako da se počuti še bolj osamljena, ker se ne zna soočiti s svojim največjim strahom, strahom pred zapuščanjem.
In ta strah pred zapustitvijo je primarno otroško čustvo, ker brez skrbi staršev otrok ne preživi. In ker otroku ni uspelo zgraditi trdne čustvene zveze na podlagi zaupanja s starši, takšna ženska kasneje ostaja na sferi čustev zelo nezrela in nebogljena, kakor majhna punčka, deklica, ujeta v telesu odrasle ženske, ki rabi stalne potrditve o lastni vrednosti, zato išče v moškem starša skrbnika in ne moškega v pravem pomenu besede, ker ji tak moški mora igrati očeta z obljubo, da je ne bo nikoli zapustil. In s to “prižemalno odvisniško dinamiko pijavke” s stalno čustveno lakoto in negotovostjo, seveda ne bo našla “normalnih” moških, ker bi morala biti sama normalna za normalnega partnerja. S tem sama nezavedno sabotira zvezo, ker partnerja nezavedno odriva stran, počasi, centimeter za centimetrom, in ga prisili, da slej ko prej odide, jo zapustil, ko ima dovolj "zažiranja in pitja krvi".
Ženska s stalnimi dvomi v svojo ženstvenost izčrpava moškega, s čimer ga potisne stran od sebe, odvrne, sama spodkoplje odnos z razdiralno negotovostjo in ljubosumjem, okrivi pa moške.
Napisal KRUHOBOREC (© vse avtorske pravice pridržane)
Preberi celoten članek - A obstajajo zvesti moški
Rss feed za ta članek