Kim Ofstad – norveški bobnar in producent svetovnih uspešnic-
V veliko veselje in čast mi je, da je Kim Ofstad samoiniciativno postal moj prijatelj na Facebooku. Za to prijazno gesto sem mu iskreno hvaležna.
Kim Ofstad, norveški bobnar in producent, se je rodil 25. novembra 1969. Študiral je na prestižnem Berklee College of Music, pozneje pa se je preselil v Oslo, kjer je nadaljeval svojo glasbeno pot.
Kim Ofstad je bil član produkcijskega dua ELEMENT skupaj s producentom in skladateljem Hitesh Ceon. Pred letom 2008 je skupina delovala pod imenom 3Elementz, v njej pa je sodeloval tudi Jonny Sjo. Produkcijska ekipa je ustvarila številne mednarodne uspešnice, ki danes dosegajo skoraj pol milijarde ogledov in pretokov.
Med njihove najbolj znane projekte sodijo pesmi:
Beggin',
Glow,
In My Head,
ki jih izvaja norveška skupina Madcon. Sodelovali so tudi z velikimi svetovnimi imeni, kot so:
CeeLo Green,
Musiq Soulchild,
Alexandra Burke,
Snoop Dogg,
Rick Ross,
ter celo z Michael Jackson pri reprodukciji dveh skladb za Motown Records.
Kim Ofstad - 400.000.000 pretokov na Spotifyju @madconofficial. Pesem je produciral s Hitesh & Jonny Sjo v Oslu na Norveškem.
Na youtube ima skupina 256 milijonov ogledov!
Kim Ofstad - 400,000,000 streams on Spotify @madconofficial. The song was produced with Hitesh & Jonny Sjo in Oslo, Norway. The band has 256 million views on YouTube!https://t.co/8THhc82Hd8
Jahnavi Harrison je bil vzgojena v družini praktikantov Bhakti-yoge v Bhaktivedanta Manorju . Izjavlja, da želi usmeriti svoj ustvarjalni izraz kot glasbenica kot pot do samouresničitve in služenja. Usposobi se tako za indijsko ( karnatska glasba in Bharatanatyam ) kot zahodno glasbo, pa tudi za ples, pisanje in vizualne umetnosti. Leta 2009 je diplomirala iz jezikoslovja in kreativnega pisanja na univerzi Middlesex . [ 3 ] [ 4 ] Od takrat predstavlja in poučuje glasbo manter in meditacijo po vsem svetu.
Harrison je julija 2015 izdala svoj debitantski album, Like a River to the Sea , in je bila predstavljena na dobrodelnem albumu Bhakti Without Borders (2016), nominiranem za grammyja.
Redno se predstavlja v televizijskih medijih, vključno z oddajo BBC Radio 2 "Pause for Thought" in "Something Understood" na BBC Radio 4 .
Soustanovila je "Kirtan London", projekt, katerega namen je narediti glasbo manter dostopno in pomembno širšemu občinstvu prek različnih dogodkov .
1000 bogov, ker je 1000 kultur znotraj katere ima vsaka svojo (mitološko) predstavo boga, ampak vsem je nekaj skupno - vernikovo doživljanje boga se izoblikuje v odnosu, kako je doživljal svoje starše v otroškem obdobju, ker za otroka so starši bogovi. V patriarhalnih (abrahamskih) religijah je najpogosteje to neka (stroga) starševska ali očetovska figura, kar pomeni, da vernika sili v pozicijo poslušnega in pridnega otroka, ki izpolnjujeje strogo "božjo voljo" in dosledno upošteva in izpolnjuje "božjo zakonodajo" po svetih spisih.
Ampak otrok se mora razvijati, zoreti, slej ko prej tudi odrasti ? Če ni "osebnostne evolucije", psihološkega zorenja, ostanemo čustveno na ravni otroka. To je zelo slaba religija, v kolikor od vernika zahteva, da smo kakor otroci,
da je vernik nebogljen, odvisen (od staršev/boga), nesamostojen, kjer le sprejema starševske zapovedi in (verske) resnice,
da vernik ne izoblikuje svojih pogledov in nazorov, je plah in si ne upa podati v neznano, v svet dvomov, temveč vedno rabi odobritev boga (staršev),
da je vernik negotov in rabi stalno spodbudo in potrditve staršev, ki mu daje občutek, da je dovolj dover, da ga bog (starš) prime za rokico in ga vodi,
da vernik ni sposoben izoblikovati kritičnega mišljenja, torej brez pomisleka in dvoma sprejema (verske) "resnice" dane s strani staršev oz. kulture, v kateri je odraščal,
da je vernik zgolj poslušen in ubogljiv, sprejemajoč, ker hoče zadovoljiti čustveno neubrane, (pre)zahtevne starše (boga).
Vernik oziroma še posebej, ko je bil otrok, doživlja boga, kakor svoje starše. Če je imel vernik v otroštvu dober odnos s starši, funkcionalne in ljubeznive starše, ki so bili uglašeni na njegove čustvene potrebe in s katerimi se je dobro ujel, razumel, bo takšen tudi njegov bog - dober, odpuščajoč, ljubeč, čustveno naklonjen, tolažilen, vzpodbujajoč, pozitiven, razumevajoč in prizanesljiv ob možnih napakah. Torej kdor je imel dobrega boga (starše), ima praviloma dobro popotnico za življenje in kot odrasel "trdnejšo osebnostno strukturo" ali psihološko stabilnost, je bolj zadovoljen, zaupa vase, v ljudi, v svoje sposobnosti, ker je tega dobrega "starševskega boga" tudi ponotranjil in izgradil dobro samopodobo.
Kaj pa v nasprotnem primeru, ko so starši (oba) odpovedali, spodleteli pri svoji nalogi, bili morda celo slabi, kruti, zlorabljajoči?
Upam, da ostanem skeptik do smrti, ker potem, ko enkrat sveto veruješ v nekaj, ne nujno bog, si zapreš vsa raziskovalna vrata DVOMA, nisi več radoveden in pustolovski iskalec, ki ga očara novo, nepredvidljivo in nepričakovano, potem "veš" in ti ni potrebno naprej raziskovati. Postanemo nekdo, ki hoče zapluti v varni pristan gotovosti in spustiti sidro, kjer nas nihče ne ogroža s svojimi resnicami, a oropan odisejevskih dogodivščin. In ker imamo eno in edino zveličavno resnico, delujemo izključevalno, enoznačno, poenostavljeno. Tako zadušimo radovednega raziskovalnega duha dvoma v sebi in sami sebi preprečimo, da bi videli stvari še iz drugih perspektiv, obogateno, kompleksno, kakršen dejansko je svet. Tudi bolj ranljivi postanemo, ko verujemo, lažji plen za vodenje s strani ideoloških versko-političnih pastirjev, bolj dojemljivi za manipuliranje in indoktrinacijo, lažje se nas da prepričevalno naščuvat, kako naj sovražimo, prej postanemo nestrpni, sovražni do drugačnih vidikov, celo tekmovalni pri stalni potrebi po dokazovanju edino zveličavne resnice, ki bi jo radi z užitkom potiskali drugim dol po goltancu, samo da so tiho…
Različni duhovni guruji ponujajo instant rešitve (The Secret) za vse naše tegobe, menda z močjo vizualizacije in pozitivnega razmišljanja je mogoče zaobiti vse življenjske prepreke in tegobe, ker nas menda potem, ko smo dovolj 'duhovno napredni' usliši kozmos in nam izpolnjuje želje.
Morda pa izogib težavam pomeni preveč strahopetnosti z manjkom akcije in drznosti, da bi sami zapluli v življenje viharjev? Če ni življenjskih viharjev, tudi ni "mornarskih izkušenj" in z neizkušenimi kapitani ladje najprej potonejo.
A ne gre tukaj še samo za eno izmed mnogih ponujanj bližnjic in samoprevar za potrošnega modernega človeka, ki je zelo privlačna,sliši se dobro, ker ne zahteva skoraj nikakršnega truda, tako kot če bi hujšali z ležanjem in basanjem s hrano, potem pa z vizualiziranjem in močjo 'pozitivnih misli', kako smo suhi po liniji najmanjšega odpora dosegli rezultate hujšanja. Tako ti ni potrebno delati pravzaprav nič, kar je najlažje - 'vizualiziraš' pasivno doma zleknjen na kavču z odločitvijo, da boš pozitivno razmišljal in te bodo bogovi uslišali ter izpolnjevali želje kot na ukaz majhnemu razvajanemu otroku izpolnjuje mamica!?
Toda a ni vsaka življenjska pot, ki te pripelje do nekih spoznanj, modrosti, prej težka, trnjeva in mučna s stalnimi preizkušnjami, dolg (vseživljenjski) proces, merljiv in viden napredek mogoče v desetletjih, če sploh, ker včasih ubere rakovo pot, kjer sta potrebna dva koraka nazaj, da lahko potem narediš enega naprej. Kako težko je to, kako malo ljudi 'se realizira', postanejo to, kar bi dejansko morali biti, morda izlušči bistvo tega procesa tale svetopisemski odlomek (Lk 13,24):
»Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.«
Ta pot, ki je dejansko "prava" za nas (ki jo 'bog' oz. sebstvo veleva), je dejansko izjemno naporna, zoprna za naš ego, se izmikamo, je težka pot odrekanja in pripravljenosti (po)trpeti. Še sam Kristus oz. bog se je poskusil izogniti trpljenju, v kolikor bi bilo možno, ampak ga je očitno rabil, ker to je bila Očetova volja, potrebna za "odrešitev":
»Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« (Mt 26,39)
