Dvom je za pogumne, slepa vera za šibke
Upam, da ostanem skeptik do smrti, ker potem, ko enkrat sveto veruješ v nekaj, ne nujno bog, si zapreš vsa raziskovalna vrata DVOMA, nisi več radoveden in pustolovski iskalec, ki ga očara novo, nepredvidljivo in nepričakovano, potem "veš" in ti ni potrebno naprej raziskovati. Postanemo nekdo, ki hoče zapluti v varni pristan gotovosti in spustiti sidro, kjer nas nihče ne ogroža s svojimi resnicami, a oropan odisejevskih dogodivščin. In ker imamo eno in edino zveličavno resnico, delujemo izključevalno, enoznačno, poenostavljeno. Tako zadušimo radovednega raziskovalnega duha dvoma v sebi in sami sebi preprečimo, da bi videli stvari še iz drugih perspektiv, obogateno, kompleksno, kakršen dejansko je svet. Tudi bolj ranljivi postanemo, ko verujemo, lažji plen za vodenje s strani ideoloških versko-političnih pastirjev, bolj dojemljivi za manipuliranje in indoktrinacijo, lažje se nas da prepričevalno naščuvat, kako naj sovražimo, prej postanemo nestrpni, sovražni do drugačnih vidikov, celo tekmovalni pri stalni potrebi po dokazovanju edino zveličavne resnice, ki bi jo radi z užitkom potiskali drugim dol po goltancu, samo da so tiho…
Veliko lažje je verovati kot dvomiti, ker vera nas pomirja, daje gotovost v kaosu življenja, odreši nas nepredvidljivosti in ostalih sila neprijetnih iger muhaste mačehe narave, ki piha nedoločeno ovinkasto in nas premetava kot liste papirja, kamor se ji zahoče, tja nas odloži. Ampak če verjamemo, da je nek kozmični red tam zunaj, ki vse ureja in ima vse pod nadzorom, neka očetovska božja sila, ki bdi nad nami, kjer smo mi v vlogi majhnih otrok, smo veliko bolj pomirjeni, ni se nam treba bati negotovosti ob močni očetovski figuri, ki zahteva poslušnost in sledenje ukazovalni avtoriteti z množico pravil.
Kolektivna vera, imenovana religija, in tudi politika, je za množice, skozi njo marsikdo pride do pomirjajočega učinka psihologije množic, v skupinskem krdelu “naših” se počutimo varni, samozavestni in močnejši, pogumni, ker drug drugemu potrjujemo pri čaščenju edine resnice zlatega teleta, če samo pogledamo športne navijaške skupine, nič drugače ni z religijo in političnimi ideologijami.
Kako omiliti rigidnost ekstremov? Morda na primeru, kdor je goreč vegetarijanec, bi moral občasno jesti meso, in obratno, kdor je izrazit mesojedec, bi se moral občasno postiti in prehranjevati nekaj časa zgolj vegetarijansko. Ker v ekstremih (verskih) prepričanjih postanemo slepi, gluhi in nestrpni za vse druge poglede, ker verjamemo, da je samo ena resnica, ena pot - zapletnost življenja nas ogroža, stvari imamo radi poenostavljene …
Ni lahko agnostikom ali ateistom, vedno so za vse sami, če delajo zlo, ni kriv Satan, za vse so odgovorni sami, medtem ko na vernikovi strani je vedno (vse)mogočen bog in odpuščanje, če delajo zlo, tudi če se ne zavedajo.
Napisal KRUHOBOREC (© vse avtorske pravice pridržane)