Slogarca

Različni duhovni guruji ponujajo instant rešitve (The Secret) za vse naše tegobe, menda z močjo vizualizacije in pozitivnega razmišljanja je mogoče zaobiti vse življenjske prepreke in tegobe, ker nas menda potem, ko smo dovolj 'duhovno napredni' usliši kozmos in nam izpolnjuje želje. 

Morda pa izogib težavam pomeni preveč strahopetnosti z manjkom akcije in drznosti, da bi sami zapluli v življenje viharjev? Če ni življenjskih viharjev, tudi ni "mornarskih izkušenj" in z neizkušenimi kapitani ladje najprej potonejo. 

A ne gre tukaj še samo za eno izmed mnogih ponujanj bližnjic in samoprevar za potrošnega modernega človeka, ki je zelo privlačna,sliši se dobro, ker ne zahteva skoraj nikakršnega truda, tako kot če bi hujšali z ležanjem in basanjem s hrano, potem pa z vizualiziranjem in močjo 'pozitivnih misli', kako smo suhi po liniji najmanjšega odpora dosegli rezultate hujšanja. Tako ti ni potrebno delati pravzaprav nič, kar je najlažje - 'vizualiziraš' pasivno doma zleknjen na kavču z odločitvijo, da boš pozitivno razmišljal in te bodo bogovi uslišali ter izpolnjevali želje kot na ukaz majhnemu razvajanemu otroku izpolnjuje mamica!?

Toda a ni vsaka življenjska pot, ki te pripelje do nekih spoznanj, modrosti, prej težka, trnjeva in mučna s stalnimi preizkušnjami, dolg (vseživljenjski) proces, merljiv in viden napredek mogoče v desetletjih, če sploh, ker včasih ubere rakovo pot, kjer sta potrebna dva koraka nazaj, da lahko potem narediš enega naprej. Kako težko je to, kako malo ljudi 'se realizira', postanejo to, kar bi dejansko morali biti, morda izlušči bistvo tega procesa tale svetopisemski odlomek (Lk 13,24):

»Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.«

Ta pot, ki je dejansko "prava" za nas (ki jo 'bog' oz. sebstvo veleva), je dejansko izjemno naporna, zoprna za naš ego, se izmikamo, je težka pot odrekanja in pripravljenosti (po)trpeti. Še sam Kristus oz. bog se je poskusil izogniti trpljenju, v kolikor bi bilo možno, ampak ga je očitno rabil, ker to je bila Očetova volja, potrebna za "odrešitev":

»Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« (Mt 26,39)

Zato razne prazne obljube, ki ponujajo cilj, izpodbijajo dejstvo, da je pot vseživljenjsko trajna, ni ultimativnega cilja, ker kaj bi potem bilo, če bi prispeli na cilj, ki bi vse zaključil? Ustavi se izkustveno doživljanje in se vse ustavi, ne moremo se naprej učiti. In zato so razni ceneni duhovni recepti, ki obljubljajo razne 'razsvetljenja' kot cilj zgolj prodajni artikel novodobnih 'duhovnih prodajalcev', ki služijo s prodajanjem duhovnih nasvetov, saj ne obstaja noben mojster/guru, ki bi nam lahko prihranil trnjevo pot in trpljenje, če želimo "rasti", ker ta terja spremembe.  Mogoče ravno to, kar si najbolj želimo in mislimo, da bi morali imeti in da bi potem bili srečni, nekaj, kar "naša duša" najmanj rabi.

Vsak ima svojo pot, če jo le najde, ne more hoditi po poti od nekoga drugega, kakor ti ne more nekdo drugi prihraniti nadlog na poti in ti reči, kaj je pravilno zate s serviranjem receptur, da bi s posnemanjem (verskih praks) dosegli nek cilj. Ne, to mora vsak s svojo enkratnostjo in neponovljivostjo ugotoviti, kakšno je njegovo "božje poslanstvo", kakšno orodje bo uporabil, kakšne čevlje bo obul na noge, kakšno strategijo bo ubral za reševanje težav na poti na goro, kaj vse bo moral preizkusiti, da bo lahko popravljal in odpravljal zablode in zmote, kako se bo soočal z vsakdanjimi težavami.

Zorimo v odnosih z ljudmi, najpogosteje ravno preko težav, ki jih prinesejo (notranji) konflikti in nas vedno znova vržejo v neke povsem nove (nepredvidljive) situacije, ki jih moramo razreševati, dobimo druge slike.
To je tako, kot če športnik premaguje ovire, npr. alpinist, ki bi rad priplezal na visoko goro. In tale vizualizacija je podobna, kot če bi mu dajal nasvete, da ne rabi treninga, odrekanj, napora, izkušenj s padci in osebnih porazov, ampak da je dovolj, da si nekaj 'magično' vizualizira 'v glavi' (suhoparen, breznabojen, nečustven, a varen pristan modernega človeka, da se ne rabi soočati z nepredvidljivostjo življenja) in da se bo potem kot po nekakšnem čudežu brez truda kar sam od sebe s 'pozitivnimi' mislimi prežarčili na vrh gore. Nemogoče, ker na tej poti je vsak sam s svojimi specifičnimi težavami in rešitvami. Krišna/Kristus/Bog/Alah ti lahko služi samo kot začetna bergla ob vznožju gore, ko nabiramo prve izkušnje, ampak kasneje smo na poti povsem sami, kjer mogoče sploh ni cilj priti na cilj, temveč sama hoja na vrh gore, da ves čas hodimo in nabiramo oz. smo obogateni ob vsaki težavi za novo osebno izkustvo na tej poti. 

Zato mogoče moramo biti zahvalni za težave (največkrat določenih težav niti ne rešimo, temveč jih prerastemo, bile so relevantne samo v določenem obdobju našega življenja in nismo mogli iti čez niti nismo smeli, ampak je bil potreben čas skozi nove izkušnje, ki je predrugračil pogled na nek star problem in je postal irelevanten), če le niso pretežke, brez (težkih) izkušenj ni transformacije in preobrazbe, ker potem nismo isti človek, kot smo bili, ampak morda bolj izpiljen, z globino, z boljšim vpogledom vase in širšim znanjem o sebi in drugih, ki smo ga pridobili skozi takšne in drugačne preizkušnje, ker to pomeni stopničko višje na gorski vrh 'samorealizacije'. Lahko pa tudi postanemo bolj zagrnjeni, tdovratno okorni, robati, in čustveno otopeli v kolikor se ničesar ne naučimo iz priložnostnih učiteljskih izkušenj v preobleki težav...

Napisal KRUHOBOREC (© vse avtorske pravice pridržane)