Ko ostarimo in postanemo nemočni, ali šele odvisni od pomoči drugega, postanemo nepomembni. Ves blišč in slava tega sveta zbledita pred grozečo grožnjo bolezni in smrti, ki se nam s starostjo približuje s svetlobno hitrostjo.
Že v pradavnih vedskih svetih spisih je opisan položaj človeka, ko postane nekoristen;
Šrimad Bhagavatam- Zgodba o kralju Puranjani;
Ko človek zaradi starosti oslabi, se družinski člani, služabniki in ostali člani skupnosti ne zmenijo več zanj. Oseba se s tem ne more sprijazniti.Zato postaja vedno bolj zaskrbljena in objokuje svoje grozno stanje.
Kralj Puranjana je videl, da vse v njegovem gradu propada in da se mu sinovi, vnuki, sluge in ministri vsi postopno upirajo. Istočasno je opazil, da je tudi njegova žena postala hladna in ravnodušna.
When a person becomes weak from the attack of old age, the family members, servants and secretaries do not care for him. He is then unable to counteract this. Thus he becomes more and more anxious and laments his frightful condition.
Srimad Bhagavatam .https://t.co/4yWJ3ELHYfpic.twitter.com/iUhSv0d1yT
Vsekakor je to za osebo, še bolj tisto, ki je okinčana z raznimi medaljoni časti v temu svetu, ki ima veliko denarja na računu in ki je vajena navidezne časti na vsakem koraku, izjemno travmatično. Že tako ga muči telo, ki slabi, potem zazna še, da postaja vsem nepomemben in da ga čaka neizbežno uničenje v obliki smrti, ki je nepremagljiva sila v temu svetu.
Po temu opisu lahko razumemo, zakaj smo žal priča toliko žalostnih zgodb, ko ljudje ne ravnajo spoštljivo s starci. Ko jih lastni otroci zavržejo, ali pokažejo nespoštovanje do nebogljenih starčkov. Ali raznorazne zlorabe v uradnih institucijah, kjer se velikokrat osebje nekaznovano izživlja nad nemočnimi ljudmi.
A kljub temu za osebo, ki veruje v Boga in večnost, niti smrt ni tako strašna. Saj smo konec koncev večni, gremo še v eno epizodo naprej.
Ali v novo telo, ali v raj ali pekel ali celo v antimaterialni transcendentalni svet onkraj te minljive manifestacije. Za verno osebo vse te turbulence, ki nas premetavajo od rojstva do smrti niso tako boleče, saj vselej zaznavamo prisotnost vsedobre sile, ki nas v srcu spremlja kot sveti duh oziroma Nadduša.
In ko postane človeštvo bolj verno, bolj humano, se lahko nadejamo tudi bolj moralnega, etičnega ravnanja z našimi najdražjimi pa tudi do nas samih tudi v času našega bližajočega se odhoda in nemoči.
Za zaključek še komentar Šrile Prabhupade;
Te grozljive situacije ne more odpraviti nihče v tem materialnem svetu.Gospod moj, k vsem nam je pristopila Vrhovna Božanska Osebnost kot večni čas [kāla].
KOMENTAR;
Ni višje sile, ki bi lahko ustavila krute roke smrti.Nihče si ne želi umreti, ne glede na to, kako hud je vir telesnega trpljenja.Tudi v času tako imenovanega znanstvenega napredka ni nobenega zdravila ne za starost ne za smrt.Starost je obvestilo o prihodu smrti, ki ga postreže kruti čas, in nihče ne more zavrniti niti klica ne vrhovne sodbe večnega časa.To je pojasnjeno pred Dhṛtarāṣṭrom, ker bi lahko prosil Viduro, naj najde kakšen zdravilni ukrep za bližajočo se strašno situacijo, kot je že večkrat prej ukazal.
Vidura je Dhṛtarāṣṭra obvestil, da v tem materialnem svetu ni nobenega zdravila, ki bi ga kdorkoli ali iz katerega koli vira sprejel.In ker v materialnem svetu ni ničesar takega, je smrt enaka Vrhovni Božanski Osebnosti, kot pravi Gospod sam v Bhagavad-giti (10.34). Smrti ne more preprečiti nihče ali iz nobenega vira v tem materialnem svetu.
Hiraṇyakaśipu je želel biti nesmrten in je prestal hudo pokoro, zaradi katere je trepetalo celotno vesolje, in Brahmā sam se je obrnil k njemu, da bi Hiraṇyakaśipujuja odvrnil od tako hude pokore.Hiraṇyakaśipu je Brahmo prosil, naj mu podeli blagoslov nesmrtnosti, toda Brahmā je rekel, da je sam podvržen smrti, celo na najvišjem planetu, kako mu torej lahko podeli blagoslov nesmrtnosti?Torej obstaja smrt celo na najvišjem planetu tega vesolja, kaj šele na drugih planetih, ki so po kakovosti daleč, daleč slabše od Brahmaloke, planeta, kjer prebiva Brahmā.Kjerkoli je vpliv večnega časa, tam je tudi ta vrsta stisk, in sicer rojstvo, bolezen, starost in smrt, in vse te so nepremagljive.
Ob zadnjem prispevku na RTV-ju, kjer kirurg opisuje razmere v Gazi, kjer je delal in operiral, enostavno ohromiš od groze. In te je sram, da si človek, en mali kolešček v stroju, ki sam ne zna, ne zmore zaustaviti to peklensko divjanje Izraela.
Vsi vemo, da tudi islamisti ubijajo v imenu Alaha, ampak to maščevanje Izraelcev presega vse najbolj izprijene metode diaboličnega uma.
Kam greš, človek? Ali te ni sram, ali te ni strah božjega srda?
Kdo nas bo slišal, če se bo na naših tleh zgodila vojna, kar je čisto možno glede na oboroževalno politiko in ustrahovanje pred Rusijo. Kdo nas bo slišal, komu se bomo smilili, če nemo gledamo to neizmerno trpljenje otrok, starcev, dojenčkov, žena?
odlomek iz članka;
Veliko ljudi ima odtrgane ude in veliko teh je otrok. Ena zadnjih bolnic, ki sem jo junija operiral, je bila 11-mesečna deklica, ki je imela zaradi eksplozije obe nogi odrezani nad koleni, eno pri boku, drugo pri kolenu. Obe rani sta bili odprti in polni črvov, brez znakov celjenja. Vsak dan bi morala biti v operacijski sobi, da bi ji pod anestezijo čistili in previli rane, kar bi moralo trajati več tednov, dokler ne bi prišli do točke, ko bi lahko poskusili rane zapreti, a za to bi morala biti bolje hranjena. Tako ste ujeti v začaranem krogu.
Gaza- Tomo Potokar-surgeon-
One of the last patients I operated on in June was an 11-month-old girl who had both her legs severed above the knees by an explosion, one at the hip, the other at the knee.https://t.co/EaVcyOQmElpic.twitter.com/Z9a6Zf4KUB
Vsa čast temu gospodu z veliko začetnico, kirurgu, ki je pomagal tem nesrečnim ljudem. Vsa čast vsakomur, ki se potegne za te nemočne ljudi v klavnici, ki jo je ustvaril sočlovek. Vsa čast tudi naši predsednici Nataši, ki je odkrito povedala, da se gre v Gazi za genocid.
Nismo daleč od Gaze, vsi smo prepleteni z nitkami soodvisnosti, ki jih ustvarjajo karma, naša lastna dejanja in naš odziv na dejanja drugih. Če molčimo, ko se dogaja zločin ali krivica, smo tudi mi vpleteni v greh. In kot sem že napisala, tudi nam se lahko zgodi kaj slabega, če ne danes, pa jutri.
Vse dobro, kar nam je dano, pitna voda, elektrika, obilje hrane, mir, zdravstvena oskrba ni samoumevno. Vsakomur se lahko zgodi Gaza.
V upanju, da bo nekega dne konec tega trpljenja in da bi tudi ljudje v Gazi živeli v miru in sreči.
Kdaj je tisti prvi trenutek, ko nastane v telesu bolezen !
Podzavestni um, ki je pod vplivom navad iz otroštva, upravlja z našim notranjim življenjem, vizijami, emocijami in fokusom. Podzavestni um spretno odstranjuje tiste emotivne impresije, ki jih je odstranjeval tudi v času otroštva. Ker pa se oseba v telesu odraslega človeka srečuje z mnogoterimi odgovornostmi in s tem tudi več stresa, se bo podzavest znašla v položaju, ko bo morala delovati s polno zmogljivostjo in prostora za naše potisnjene emocije bo začelo primanjkovati. S tem pa se bo začel proces praznjenja podzavesti, oz. začel se bo proces nastajanja bolezni.
Podzavestni um se prazni ali skozi zavestni um ali skozi telo. V večini slučajev bo to telo, to pa zaradi tega, ker zavestni um ne bo dovolil, da bi tista vsebina, od katere je bil zaščiten, še kdaj prišla v kontakt z njim. Od te vsebine ga je podzavestni um ščitil dolga leta in le malo verjetno je, da se bo kdaj pripravljen soočiti in ozavestiti z vsebino iz podzavesti(prinesti nekaj iz podzavesti v zavestni um).
Kristijan Kolega;
The body gets the signal and starts the process of self-destruction through various disturbances. Therefore, instead of hundreds of years, today in this age (Kali yuga), we live an average of seventy years.https://t.co/RsRgHJPpxkpic.twitter.com/74vhemPHLz
Podzavest bo od telesa pričakovala neke vrsto reakcije, katere funkcija je ,da opozori dušo(opazovalca), skozi materialno telo, o preobremenjenosti podzavesti in da je potrebno nekatere stvari ozavestiti, da bi se izognili večjim posledicam. V kolikor pa nismo v stanju «prebrati« sporočila, oziroma opozorila, pa se bodo simptomi nadaljevali in poslabševali. Telo in um sta programirana , da delujeta v takšnih odnosih.
Logika je enostavna: v kolikor zavestni um odklanja večino informacij, ki mu prihajajo skozi čutila, lahko z lahkoto zaključimo, da mu takšna realnost ne odgovarja. Telo dobi signal in zažene proces samouničenja skozi različne motnje. Zato namesto stotih let, danes v tej dobi(Kali yuga), živimo v povprečju sedemdeset let.
Mi praktično zavržemo ogromno periodo življenja, ker si ne želimo toliko dolgo soočati z življenjem, ki je nam neugoden in neprijeten. Očitno je, da so vtisi iz takšnega življenja v mnogo primerih neprivlačni in nezaželeni in da opazovalec oziroma duša, komaj čaka konec zgodbe. Za takšne stvari pa poskrbi telo, z nešteto možnosti motenj in avto destrukcij ter z celim spektrom bolečin in neugodnosti.
Centralni živčni sistem, kontrolira vse kemijske reakcije v telesu, kot so prebava, pritisk, izločanje hormonov, imunski sistem, ostrino čutil in mnogotere druge aktivnosti. No najbolj važna funkcija, ki jo kontrolira živčni sistem, je pretok kisika v krvi do vseh celic našega telesa. V kolikor se živčni sistem odloči, da nekaterim celicam odvzame samo 2% normalne količine kisika, mi doživljamo to kot bolečino, motnje in mnogotere bolezni in simptome.
Torej, glavni vzrok vseh bolezni v telesu je premajhen pretok kisika v celicah telesa, v katerem občutimo problem. Razlog, zakaj živčni sistem ne daje dovolj kisika je ravno v tem, ker dobiva tisti višek negativne energije iz podzavesti, ki išče olajšanje. To lajšanje podzavesti pa se dogaja na račun telesa.
V kolikor se ta signal iz podzavesti ne zaustavi, bo telo nadaljevalo z motnjami do končne avto destrukcije v obliki neozdravljive bolezni ali popolne izčrpanosti imunskega sistema.
Vse bolezni, začenši od prehlada pa do tumorja in levkemije, nastanejo samo zato, ker nekatere celice v našem telesu ne dobivajo polno količino kisika. To pravzaprav ni bolezen, ampak aktivna komunikacija med opazovalcem(dušo) in njegovim telesom. To je pravzaprav tudi zaščita od živčnega zloma, ker vse potisnjene impresije morajo priti nekako ven in se manifestirati.
In, če ne poznamo korenskega vzroka pojavitve naših problemov, nas bo na to telo opozorilo skozi motnje in bolečino.
Spoštovani Stjepan, ki je eden mojih dragocenih prijateljev na facebooku, je sin slavnega bioenergetika Zdenkota Domančića, ki je bil mednarodno slaven zdravilec, učitelj, s svojim od Boga danim darom je tudi pomagal nešteto ljudem. Njegovo pot sledi sin, ki dandanes pomaga ljudem z bioenergijo na Bledu.
V preteklosti so bili zdravilci, jasnovidci, vedeževalci preganjani, pri tem pa pozabljamo, da je že sam Jezus Kristus zdravil s polaganjem rok in celo oživljal mrtve nazaj v življenje. Vsa moč, vsa slava, vse dobro izvira od Vsemogočnega Boga in ljudje, kot je bil Zdenko in danes Stjepan z drugimi sodelavci v zdravljenju so le posredniki med božansko zdravilno močjo in bolniki.
Glede pokojnega Zdenkota se spominjam anekdote, ki fascinira-
v Indiji živi duhovni učitelj, po rodu Američan, Jayapataka Swami. Ta gospod je pomagal ogromno ljudem v Indiji, ta njegova pomoč je bila tako velika, da mu je Indija dodelila častno državljanstvo.
Odkar je Indija osvojila neodvisnost, je državljanstvo prejelo le 952 tujcev, med njimi tudi Jayapataka Swami. Med hudimi poplavami v Bengaliji je organiziral program, ki je nahranil dvajset tisoč ljudi na dan.
Ta duhovni učitelj je hudo zbolel, po kapi ima zdravstvene težave in nekoč, med sprehodom po ulicah Indije, mu je kar iznenada en človek dejal- pojdi k Zdenkotu Domančiću!
To je bilo osupljivo mistično doživetje, saj revež na ulici absolutno ni vedel, kdo je Zdenko, še tega ni vedel, da sploh obstaja država Slovenija.
Po tem dogodku je Jayapataka Swami res odpotoval v Slovenijo na terapije k pokojnemu Zdenkotu in po zdravljenju se mu je občutno izboljšala gibljivost telesa.
Po odhodu Zdenkota s tega planeta njegovo delo nadaljuje sin Stjepan. Za sebe vem, da če bi hudo zbolela, bi poskusila vse. Uradno medicino z roko v roki z alternativno.
Tako stara fraza, a žal te trditve nihče ne jemlje resno, dokler se njemu ne zgodi kaj v zvezi zdravja. Da doživi vsaj opomin ali strah pred boleznijo, da lahko realizira, kako postane vse ničevo pred vstopom bolezni v življenje in s tem povezanih dogodkov.
Ti dogodki pomenijo diagnoze, iskanje terminov v pešajočem zdravstvu, kjer lahko čakaš tudi leta, žal, da prideš na vrsto. Riziko posegov in morebitnih komplikacij, možnosti ponovitev, temu lahko dodaš še pesimistični ali optimistični stav človeka, ki je tudi važen faktor pri ozdravitvi. Ter mreže ljudi, ki ti ali ti ne stojijo ob strani, če so vsaj dobronamerni, ti vsaj dajo pogum in moralo ter večjo željo po ozdravitvi.
There is no greater enemy than nature, which seeks to destroy its children with disease. There is no mercy there for either the old man or the child, nature does not care about the despair of the individual. https://t.co/sFyKfgKPZIpic.twitter.com/DahcngMo4c
Takrat se na začetku oseba počuti, kot bi padla v mračno brezno vodnjaka in vse izgubi svoj šarm in lepoto. Vse vsakdanje radosti. Sploh, če so bolezni težko ozdravljive ali celo neozdravljive.
Ni ga večjega sovražnika od narave, ki hoče uničiti svoje otroke z boleznijo. Tam ni milosti ne za starca ne za otroka, naravi ni mar za obup posameznika.
Vsa škodoželjnost ali krivičnost , ki lahko rani sočloveka, je popolni nič pred to vsemogočno naravno silo, ki lahko zada človeku najbolj sadistične in okrutne udarce. Zato je tako zelo zelo pomembno ohraniti notranjo in zunanjo čistočo in poštenost, paziti na zdravo prehrano, za nevtralizacijo stresa, za sprehode ter mirno, sladko življenje brez prehudih turbulenc.
Ker edino to je pot do zdravja in kvalitetnega življenja v tem našem preljubem telesu, ki nam je mogočni zaveznik na poti skozi dobro in slabo. In ki nam s pazljivim ravnanjem lahko odlično suži brez neljubih bolečin in bolezni.
Razmislimo malo, če bi nam kdo ponudil zlati grad in milijon dolarjev, mi bi imeli pa raka ali bili na vozičku ali slepi, gluhi, ali pa bi nam kot alternativo nekdo ponudil skromno življenje in čvrsto zdravje, le kaj bi izbrali?
