Različni duhovni guruji ponujajo instant rešitve (The Secret) za vse naše tegobe, menda z močjo vizualizacije in pozitivnega razmišljanja je mogoče zaobiti vse življenjske prepreke in tegobe, ker nas menda potem, ko smo dovolj 'duhovno napredni' usliši kozmos in nam izpolnjuje želje.
Morda pa izogib težavam pomeni preveč strahopetnosti z manjkom akcije in drznosti, da bi sami zapluli v življenje viharjev? Če ni življenjskih viharjev, tudi ni "mornarskih izkušenj" in z neizkušenimi kapitani ladje najprej potonejo.
A ne gre tukaj še samo za eno izmed mnogih ponujanj bližnjic in samoprevar za potrošnega modernega človeka, ki je zelo privlačna,sliši se dobro, ker ne zahteva skoraj nikakršnega truda, tako kot če bi hujšali z ležanjem in basanjem s hrano, potem pa z vizualiziranjem in močjo 'pozitivnih misli', kako smo suhi po liniji najmanjšega odpora dosegli rezultate hujšanja. Tako ti ni potrebno delati pravzaprav nič, kar je najlažje - 'vizualiziraš' pasivno doma zleknjen na kavču z odločitvijo, da boš pozitivno razmišljal in te bodo bogovi uslišali ter izpolnjevali želje kot na ukaz majhnemu razvajanemu otroku izpolnjuje mamica!?
Toda a ni vsaka življenjska pot, ki te pripelje do nekih spoznanj, modrosti, prej težka, trnjeva in mučna s stalnimi preizkušnjami, dolg (vseživljenjski) proces, merljiv in viden napredek mogoče v desetletjih, če sploh, ker včasih ubere rakovo pot, kjer sta potrebna dva koraka nazaj, da lahko potem narediš enega naprej. Kako težko je to, kako malo ljudi 'se realizira', postanejo to, kar bi dejansko morali biti, morda izlušči bistvo tega procesa tale svetopisemski odlomek (Lk 13,24):
»Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.«
Ta pot, ki je dejansko "prava" za nas (ki jo 'bog' oz. sebstvo veleva), je dejansko izjemno naporna, zoprna za naš ego, se izmikamo, je težka pot odrekanja in pripravljenosti (po)trpeti. Še sam Kristus oz. bog se je poskusil izogniti trpljenju, v kolikor bi bilo možno, ampak ga je očitno rabil, ker to je bila Očetova volja, potrebna za "odrešitev":
»Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« (Mt 26,39)
Odličen film z odličnimi igralci. Pusti še dolgo sled v srcu in duši, ker se zaveš, tudi tebi se lahko zgodi. Svet postaja neusmiljeno mesto, kjer sta pravica in poštenost nekje v ozadju že dolgo, dolgo.
V filmu izstopa odlična Rosamund Pike, ob njenem hladnem pogledu iz oči te srh spreletava in kruto se zaveš, njene žrtve enostavno nimajo možnosti. Ona pregazi vse, temu se pridruži še ruska mafija, ki se pojavi v obliki sina žrtve, za katerega akterji sploh niso vedeli.
Sin je pritlikave rasti in še en odličen igralec, znan po vlogi v Game of Thrones, Peter Dinklage.
Zapleti se nenehno prepletajo, bitke so neusmiljene, življenja postanejo malo vredna. Še najbolj pomenljiv in presenetljiv je zaključek filma.
Pomeni izstop iz fiksnih idej, uboj védenja, uboj zacementiranih predstav in prepričanj, konceptov različnih filozofij in religij, ki smo jih požrli v času socializacije, sugestij, posnemanja: kako bi moral misliti, kako verovati, kaj bi moral početi, kaj je prav in kaj je narobe, ampak najti je treba svojo notranjo individualno "duhovno pot", Budo znotraj sebe, ki se pri vsakem človeku nekoliko drugače razodeva. Ni kolektivnega boga, ker to je družbeni bog, krojen po kulturni predstavi s strani drugih, je samo individualni Buda, vsak drugačen, ki ga odkrivamo in spoznavamo v sebi - in ta mora biti spreminjajoč se, nestalen, dovoliti nam mora, da ga "ubijemo", postanemo "morilci" lastnih idej.
Zradiramo in porušimo vse, kar smo doslej mislili ali bili sveto prepričani, da je to edina resnica, edina pot, edini prav, ter s tem postanemo bel nepopisan list in tako odprti za nove ideje, namesto da branimo svoje okostenele stare bogove, jih je potrebno vedno vnovič ubiti, da lahko steče tok svežih idej, tako da star sistem postavimo na glavo, predrugačimo vse in dobimo vpogled iz novih, drugačnih perspektiv.
Demon oz. skrivnostni mož (odcepljena Fredova senca): suh, oblečen v črno, bledoličen, nenavaden, smrti podoben, hladen, strmeč nečloveški, ki ne mežika.
Fred ob srečanju z lastno disociirano senčno platjo osebnosti: začuden, prestrašen, zmeden
Disociativno moten Fred se na zabavi sreča s svojim odcepljenim, zavesti nepoznanim, zanikanim in potlačenim demonskim jazom, z lastno senco, polno maščevanja, prizadetosti zaradi ženine nezvestobe in nakopičene nekontrolirajoče pobesenele jeze zaradi lastne impotence, tako da nosi vso težo krivde in morilskega zločina umora žene v svoji podzavesti, nezavedajoč se, da je demon on sam, del njega, delita si isto hišo (telo):
Demon: "Se že poznava, kajne?"
Fred: "Ne verjamem."
Fred: "Kaj misliš, kje bi se naj spoznala?"
Demon: "V tvoji hiši, a se me ne spomniš?"
Fred: "Ne, se ne. Si prepričan?"
Demon: "Seveda. Pravzaprav sem pravkar tam."
Fred: "Kako to misliš, kje si zdajle?"
Demon: "V tvoji hiši."
Fred: "Človek, to je noro."
Demon: "Pokliči me. Vtipkaj svojo številko. Daj."
Demon: "Saj sem ti povedal, da sem tu."
Fred: "Kako si to naredil?"
Demon: "Vprašaj me!"
Fred: "Kako si prišel v mojo hišo?
Demon: "Povabil si me, ni moj običaj, da grem tja, kjer nisem zaželjen."
Fred: "Kdo si?"
Demon: "Hmmm... Hmm, ha-ha-ha-ha..."
Demon: "Vrni mi telefon."
Demon: "Bilo mi je v veselje govoriti s teboj."
