Karma kot greh obstajata, ampak le za ljudi, prežete s krivdo in zakoreninjenim občutkom sramu, z nadvladajočimi strahovi, da vedno nekaj delajo narobe, da so si slabo in nesreče sami priklicali v življenje in zato tudi zaslužili. Slabo karmo in greh spravlja v obstoj nizki občutek lastne vrednosti. Brez krivde, ki terja samokaznovanje, ni slabe karme in ne greha.
Takšne (religiozne) filozofije, kjer sledilci stalno iščejo odvezo za svoje grehe in je dejansko nikoli ne dobijo, jih pogosto ohranjajo znotraj ideološkega kroga s krivdo in občutku nemoči, nezmožne, da bi sami lahko kaj spremenili. Ker so "krivi", se počutijo grešne, manjvredne, gre za profil ljudi, ki so bili najpogosteje zlorabljeni ali poteptani, ponižani in razvrednoteni v življenju, ki imajo za seboj takšne ali drugačne travmatske izkušnje, ki so porušile njihove zdrave samoobrambne instinkte, skrhale zdravo samozavest, zato tako zlahka dajejo v nič lastno človeško vrednost. To so večni povratniki v krivdo, Sizifi, ki valijo težek kamen krivde v navkreber, da bi se razbremenili krivde, a jim vedno tik pred vrhom spodleti. Takšni ljudje so dobrodošli za mešetarje s krivdo - duhovne in/ali politične avtoritete, ker jih je lažje upravljati, kakor samozavestne ljudi, ki poznajo svojo lastno vrednost.
Svet pretresa nov teroristični napad v Beljaku, ki je samo še korak stran od nas. V Beljaku sem bila neštetokrat, naši zdomci so se radi vračali domov iz tujine z vlakom do velike železniške postaje v Beljaku, kjer smo jih hodili iskat.
Kasneje smo hodili na izlete preko Beljaka. Lepo urejeno mesto, kjer še v sanjah nisi pomislil na kakšno nevarnost. Bal si se edino kakšne nezgode na cesti, to je pa bilo tudi vse, kar je naš um procesiral kot možno nevarnost. Ko bereš, kako je mlad fant, ki so ga versko prepričali, da je treba nevernike eliminirat, sejal smrt z nožem v naši neposredni bližini, skoraj ne moreš tega doumeti in te postane strah.
V mislih sočustvuješ s starši in sorodniki umrlega 14-letnega otroka, skorajda nemogoče se je postavit v njihovo kožo, kakšna jeza, brezup in žalost jih preveva. Kanček upanja v tem divjem priseljevanju tujcev, ki so nepreverjeni pri prehodih čez mejo in potencialna bomba na dveh nogah, daje drugi Sirijec, ki je napadalca zaustavil. Sigurno ima tudi ameriško-evropsko-izraelsko politika svoj velik delež v tej poplavi napadov, ki pretresajo našo lepo Evropo.
Zatiskali smo si oči, ko so napadali Sirijo, Irak, Gazo, Afganistan, več ali manj samo zaradi interesov, pretežno črnega zlata, nafte. Sedaj se val maščevanja in jeze ter versko opranih možganov seli na naše ulice. Ko ti lahko zakoljejo otroka, ko ga pošlješ po kruh.
Asimilacija ne bo uspešna. Med sto normalnih jih bo par procentov možnih napadalcev. Treba bi bilo poostriti nadzor na mejah in tem ljudem dovoliti mirno življenje v njihovih državah. Žal so se tudi v lastnih državah klali in pobijali med seboj z bombnimi napadi in noži. Se pravi religija, ki ji sledijo, bi morala doživeti svoj preporod, da bi pozorno spremljali razne ekstremistične skupine, ki so se po molilnicah in mošejah razpasle po Evropi, ter da bi prevladala zdravo razumska religija, da bi takšne zgodbe postale samo še zgodovina. Ker bodimo realni, jutri bodo takšni napadi v nasprotnem lahko kmalu prišli že v naša mesta.
Alfred Ford (rojen 1950 leta), je ameriški poslovnež in pravnuk Henrya Forda , ustanovitelja Ford Motor Company. Rojen v vplivni in ugledni družini, je v mladih letih začel preučevati raznorazne duhovne knjige. V enem intervjuju je dejal, da so edine knjige, ki so ga prepričale, knjige Šrila Prabhupade. Tako se je začel dopisovati z njim, prvič sta se srečala v Dallasu. Alfreda je Prabhupada prepričal kot človek, kot duhovni vodja in preko vzvišenih knjig čistega duhovnega znanja. Bil je očaran nad vsem, kar je spremljalo skromnega indijskega guruja. Odločil se je, da sprejme od njega iniciacijo, od takrat je znan v duhovnih krogih kot Ambarisha das. Ostal je zvest ISCKONU, gibanju Hare Krišna vse do današnjih dni. Postal je prepoznaven promotor in dobronamernik ter donator, ki je bil prisoten pri nakupu večjih templjev. Njegov največji oziroma vseživljenjski projekt je izgradnja največjega vedskega templja v Mayapurju, Vedski planetarij. Gre se za megalomanski projekt.
Šrila Prabhupadova vizija
Šrila Prabhupada je bil pravi vizionar. Vedno je imel zelo velike ideje za širjenje zavesti Krišne in idealne vedske kulture.
Ena od Šrila Prabhupadovih številnih daril svojim privržencem in celotnemu svetu je bila njegova podrobna vizija za tempelj vedskega planetarija. Šrila Prabhupada je imel jasno vizijo templja in jo je izrazil ob mnogih priložnostih. Želel je edinstven vedski planetarij, ki bi predstavil vedsko perspektivo življenja, vključno z gigantskim prikazom materialnega in duhovnega sveta, ki bi si ga lahko ogledali romarji na različnih ravneh med potovanjem skozi planetarij.
Zdaj tukaj v Indiji gradimo zelo velik vedski planetarij ... znotraj planetarija bomo zgradili ogromen, podroben model vesolja, kot je opisano v besedilu petega speva Srimad Bhagavatama. Znotraj planetarija bodo model preučevali opazovalci z različnih nivojev s pomočjo tekočih stopnic. Podrobne informacije bodo podane na odprtih verandah na različnih nivojih s pomočjo dioram, grafikonov, filmov itd.
1000 bogov, ker je 1000 kultur znotraj katere ima vsaka svojo (mitološko) predstavo boga, ampak vsem je nekaj skupno - vernikovo doživljanje boga se izoblikuje v odnosu, kako je doživljal svoje starše v otroškem obdobju, ker za otroka so starši bogovi. V patriarhalnih (abrahamskih) religijah je najpogosteje to neka (stroga) starševska ali očetovska figura, kar pomeni, da vernika sili v pozicijo poslušnega in pridnega otroka, ki izpolnjujeje strogo "božjo voljo" in dosledno upošteva in izpolnjuje "božjo zakonodajo" po svetih spisih.
Ampak otrok se mora razvijati, zoreti, slej ko prej tudi odrasti ? Če ni "osebnostne evolucije", psihološkega zorenja, ostanemo čustveno na ravni otroka. To je zelo slaba religija, v kolikor od vernika zahteva, da smo kakor otroci,
da je vernik nebogljen, odvisen (od staršev/boga), nesamostojen, kjer le sprejema starševske zapovedi in (verske) resnice,
da vernik ne izoblikuje svojih pogledov in nazorov, je plah in si ne upa podati v neznano, v svet dvomov, temveč vedno rabi odobritev boga (staršev),
da je vernik negotov in rabi stalno spodbudo in potrditve staršev, ki mu daje občutek, da je dovolj dover, da ga bog (starš) prime za rokico in ga vodi,
da vernik ni sposoben izoblikovati kritičnega mišljenja, torej brez pomisleka in dvoma sprejema (verske) "resnice" dane s strani staršev oz. kulture, v kateri je odraščal,
da je vernik zgolj poslušen in ubogljiv, sprejemajoč, ker hoče zadovoljiti čustveno neubrane, (pre)zahtevne starše (boga).
Vernik oziroma še posebej, ko je bil otrok, doživlja boga, kakor svoje starše. Če je imel vernik v otroštvu dober odnos s starši, funkcionalne in ljubeznive starše, ki so bili uglašeni na njegove čustvene potrebe in s katerimi se je dobro ujel, razumel, bo takšen tudi njegov bog - dober, odpuščajoč, ljubeč, čustveno naklonjen, tolažilen, vzpodbujajoč, pozitiven, razumevajoč in prizanesljiv ob možnih napakah. Torej kdor je imel dobrega boga (starše), ima praviloma dobro popotnico za življenje in kot odrasel "trdnejšo osebnostno strukturo" ali psihološko stabilnost, je bolj zadovoljen, zaupa vase, v ljudi, v svoje sposobnosti, ker je tega dobrega "starševskega boga" tudi ponotranjil in izgradil dobro samopodobo.
Kaj pa v nasprotnem primeru, ko so starši (oba) odpovedali, spodleteli pri svoji nalogi, bili morda celo slabi, kruti, zlorabljajoči?
Različni duhovni guruji ponujajo instant rešitve (The Secret) za vse naše tegobe, menda z močjo vizualizacije in pozitivnega razmišljanja je mogoče zaobiti vse življenjske prepreke in tegobe, ker nas menda potem, ko smo dovolj 'duhovno napredni' usliši kozmos in nam izpolnjuje želje.
Morda pa izogib težavam pomeni preveč strahopetnosti z manjkom akcije in drznosti, da bi sami zapluli v življenje viharjev? Če ni življenjskih viharjev, tudi ni "mornarskih izkušenj" in z neizkušenimi kapitani ladje najprej potonejo.
A ne gre tukaj še samo za eno izmed mnogih ponujanj bližnjic in samoprevar za potrošnega modernega človeka, ki je zelo privlačna,sliši se dobro, ker ne zahteva skoraj nikakršnega truda, tako kot če bi hujšali z ležanjem in basanjem s hrano, potem pa z vizualiziranjem in močjo 'pozitivnih misli', kako smo suhi po liniji najmanjšega odpora dosegli rezultate hujšanja. Tako ti ni potrebno delati pravzaprav nič, kar je najlažje - 'vizualiziraš' pasivno doma zleknjen na kavču z odločitvijo, da boš pozitivno razmišljal in te bodo bogovi uslišali ter izpolnjevali želje kot na ukaz majhnemu razvajanemu otroku izpolnjuje mamica!?
Toda a ni vsaka življenjska pot, ki te pripelje do nekih spoznanj, modrosti, prej težka, trnjeva in mučna s stalnimi preizkušnjami, dolg (vseživljenjski) proces, merljiv in viden napredek mogoče v desetletjih, če sploh, ker včasih ubere rakovo pot, kjer sta potrebna dva koraka nazaj, da lahko potem narediš enega naprej. Kako težko je to, kako malo ljudi 'se realizira', postanejo to, kar bi dejansko morali biti, morda izlušči bistvo tega procesa tale svetopisemski odlomek (Lk 13,24):
»Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.«
Ta pot, ki je dejansko "prava" za nas (ki jo 'bog' oz. sebstvo veleva), je dejansko izjemno naporna, zoprna za naš ego, se izmikamo, je težka pot odrekanja in pripravljenosti (po)trpeti. Še sam Kristus oz. bog se je poskusil izogniti trpljenju, v kolikor bi bilo možno, ampak ga je očitno rabil, ker to je bila Očetova volja, potrebna za "odrešitev":
»Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« (Mt 26,39)
