Splošno pravilo v naravi je, da so šibkejši plen močnejših. Vsakdo se bori za obstanek, a na koncu nihče ne obstane – vsi umrejo.
Na pokopališčih ni zmagovalcev. Zakaj torej takšne nekontrolirane želje, pohlep, vojne, tatvine, zlorabe in izigravanja? Iz zelo preprostega razloga: zaradi lažnega ega in poželenja.
V Bhagavad Giti sam Stvarnik pove:
»Poželenje, jeza in pohlep so troja vrata, ki vodijo v pekel. Vsak razumen človek bi se jim moral odreči, saj so pogubni za dušo.«
Žal so ljudje tako pod vplivom poželenja, da so pripravljeni storiti vse za kopičenje dobrin, celo za ceno človeških življenj. Za naravo in živali je tako ali tako večini povsem vseeno. Pridobijo kratkoročne koristi, a narava in karma jih kaznujeta že v tem življenju, kot povedo sveti spisi, pa po smrti odidejo v pekel. Ali pa že v tem življenju končajo v zaporu. Ali je torej vredno? Ni, a žal si ne morejo pomagati. Tako smo prišli tako daleč, da smo tudi v naši bližini priča najrazličnejšim oblikam kriminala.
Spiš le v eni postelji, ješ iz enega krožnika, tvoje telo pa pod silo časa iz dneva v dan propada. Ali ni torej vse skupaj le nesmiseln trud za prazen nič? Dobro je poskrbeti za osnovno eksistenco, vse drugo pa je plemenito deliti, ne pa kopičiti več, kot potrebuješ. To je nauk tako starodavnih Ved kot tudi drugih svetih spisov.
Dokler bo v družbi prevladovala nekontrolirana želja po vedno več, ne bo miru ne na lokalni ne na globalni ravni. Ko se takšnih posameznikov nakopiči preveč, pride do razkroja civilizacije, na ruševinah stare pa se vzpostavi nova, bolj humana družba.
Srhljivo je, kako so popolnoma poteptane vse vrednote morale in etike. Nedvomno je tudi to znak napredujoče železne dobe Kali, ki skozi minevanje časa uničuje vse dobro.
V starodavnih vedskih spisih, zapisanih pred pet tisoč leti, najdemo prekrasne verze, ki človeštvo učijo pravih vrednot. Podobno uči tudi krščanstvo.
"Zato si mora razsvetljeni človek, dokler živi v svetu imen in oblik, prizadevati le za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. Imeti mora neomajen razum in nikoli ne sme stremeti k nepotrebnim stvarem, saj lahko v resnici vidi, da je takšen trud zgolj naporno delo brez pravega smisla."
"Tako ustaljen mora služiti Nadduši, ki po Gospodovi vsemoči prebiva v njegovem lastnem srcu. Ker je ta Gospod Vsemogočna Božanska Osebnost, večna in neomejena, je tudi poslednji življenjski cilj. Kdor Ga obožuje, lahko odpravi vzrok pogojenega bivanja."
"Kdo drug razen grobih materialistov bi zanemaril takšno transcendentalno misel in se zatekel k minljivim imenom, ko pa vidi ljudske množice, ki so padle v reko trpljenja zaradi nakopičenih posledic svojega lastnega delovanja?"
Da poželenje človeka vodi v trpljenje, ne učijo le starodavne Vede, temveč tudi Sveto pismo. Modreci različnih časov in kultur so prišli do istega spoznanja: človek, ki ne obvlada svojih želja, postane njihov suženj.
Pridigar zato z veliko modrostjo ugotavlja: »Kdor ljubi srebro, se srebra ne nasiti, in kdor ljubi bogastvo, nima nikoli dovolj dobička.« V teh besedah je razkrita narava materialne želje – nikoli ni potešena. Ko doseže en cilj, si takoj postavi novega. Kar se zdi kot pot do sreče, postane neskončen tek za obzorjem, ki ga ni mogoče doseči.
Tudi Jezus Kristus opozarja: »Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa pogubi?« To vprašanje odzvanja skozi stoletja in sili človeka k premisleku. Kakšna je vrednost bogastva, moči ali ugleda, če ob tem izgubi notranji mir, vest in stik z Bogom?
Apostol Pavel gre še dlje in zapiše: »Korenina vsega zla je ljubezen do denarja.« Ne denar sam, temveč navezanost nanj in slepo hrepenenje po vedno večjem imetju sta tista, ki človeka potiskata v krivico, izkoriščanje in moralni propad. Kdor svoje srce priveže na minljive stvari, bo z njimi delil tudi njihovo minljivost.
Zato Kristus uči: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlomijo in kradejo. Nabirajte si zaklade v nebesih.« Resnično bogastvo ni v tem, kar lahko posedujemo, temveč v tem, kar lahko podarimo. Ni v kopičenju, temveč v služenju, sočutju, modrosti in ljubezni.
Sveti Jakob pa jedrnato razkrije celoten proces človekovega padca: »Poželenje spočne greh, greh pa, ko dozori, rodi smrt.« Enako učijo tudi vedski spisi. Najprej se v srcu pojavi želja, nato navezanost, za njo sebično delovanje, nazadnje pa trpljenje. Zato se prava duhovna pot ne začne z osvajanjem sveta, temveč z osvajanjem samega sebe.
Ko primerjamo nauke velikih svetovnih tradicij, vidimo, da vse kažejo v isto smer: človek ni ustvarjen za neskončno služenje svojim čutom, temveč za spoznanje svoje večne duhovne narave. Mir ne pride takrat, ko dobimo vse, kar si želimo, ampak takrat, ko razumemo, da večine teh želja sploh ne potrebujemo.
Bhagavad Gita@
They say that life is an accident, driven by sexual desire, that the universe has no moral order, no truth, no God. pic.twitter.com/Vf59pXvraK
Še ko sem bila otrok, smo z navdušenjem in otroško radovednostjo pričakovali Evrovizijo.
Z vso pozornostjo smo navijali za naše predstavnike, takrat smo bili še državljani bivše Jugoslavije, ter hrepeneče čakali na zmago.
V spominu mi je ostalo navdušenje nad Tajči, pa spevno Julie od Danijela, na naše veselje je Jugoslavija pa enkrat le zmagala s skupino Riva.
Spomnim se tudi zmage takrat še neznane Celine Dion, takrat nisem niti prepoznala vrednosti njenega talenta, pesem mi je bila kar malo zahtevna, a Celine je s to zmago dosegla prepoznavnost in zasijala kot smaragd s čistim, prekrasnim glasom, postala je svetovna zvezdnica in tako postala tudi ena izmed mojih priljubljenih pevk. Le kdo bi lahko pozabil njeno legendarno pesem iz filma Titanik?
Če bi danes izbrala svoji dve najljubši zmagovalki vseh časov, bi bili to Loreen z Euphorio in Marija Šerifović s pesmijo Molitva. Tu so še legendarni in vedno zimzeleni zmagovalci ABBA. Pesem Waterloo je še danes sveža in več kot vredna poslušanja.
Te dni čakamo spet Evrovizijo, žal bo potekala brez tako privlačnega navijanja za naše, saj je Klemen Slakonja izpadel v prvem predizboru polfinalnih večerov. Torej bo manjkala ta začimba v tekmovanju, navijanje za našega predstavnika.
Ta izpad je bil pričakovan, saj je Klemen naredil fatalno napako, on je rojen zabavljač, ki zna narediti neverjeten show, pa je odšel na tekmovanje s sicer lepo balado, čustveno, ki pa nekako ni prepričala. Če bi naredil zabavno, dinamično točko, bi bilo vse drugače. Tudi kot vokalist ni slab, ni pa tako briljanten, da bi bila to njegova osrednja značilnost. V centru bi moral biti zabaven nastop, kjer bi bil vokal le dodaten okras.
Najbolj mi je žal za njega, ker se je nedvomno potrudil, šel z upanjem, da bo njegova osebna izpoved prepričala, pa očitno ni bil pravi čas za to. Ljudje si bolj želijo igre in zabave kot pa osebne čustvene izpovedi.
Pa več sreče prihodnjič, si moramo kislo priznati, saj so žal naše uvrstvitve z izjemo Darje Švajger in Nuše Derende bolj ali manj na koncu repa lestvice.
Vseeno velja, da si je ta spektakel še vedno vredno ogledati, saj lepo popestri sobotni večer.
In res je bil sobotni večer nekaj izjemnega. Še v življenju nisem videla tako dobrih scenskih efektov, videti je bilo, kot bi bili nastopajoči res na ladjah, v naravi, vse je bilo spektakularno realistično. Že med ogledom sta me najbolj prepričala Izraelka in Avstrijec. Če pustimo sramoto v Gazi, če gledamo samo pevski nastop, je bila Izraelka čarobna, Avstrijec pa vokalist brez primere. Na koncu sta res zasedla prvo in drugo mesto.
In smo res bili priča v aprilu izpadu elektrike, ki je prizadel milijone ljudi. Vse je obstalo, od prometa, mobitelov, dvigal, ljudje so se znašli sredi kaosa, prestrašeni in šokirani.
Danes smo že priča vojni med Pakistanom in Indijo, kar je strah zbujajoče, glede na to, da sta jedrski velesili.
Začelo se je v aprilu z napadom v Kašmirju in po dalj časa trajajočih napetostih ob obmejnih predelih se je začelo z napadi, ki jih sprožata obedve strani.
Videti je, kot bi vladalo neko zatohlo ozračje, ki vleče razpoloženje navzdol in je dober standard ter mir samo še za manjšino. Sedaj smo priča že energetskim mrkom in stopnjevanju vojn, prebivalcem pa razpošiljajo brošure z navodili preživetja v kriznih časih, kot je nabava hrane za tri dni in tranzistor na baterije.
Večina sploh resno tega ne jemlje, ampak morda bi morali? Kajti ni videti, da gre na boljše, prej na slabše. Še pred kratkim ni nihče verjel, da je možen tak kolaps elektrike za milijone evropskih prebivalcev, Iberski polotok ima namreč kar blizu 60 milijonov prebivalcev ter da bo zavrelo še v Aziji.
Menim, da ni slaba ideja, da kdor more, začne težiti bolj k samooskrbi, kar pomeni drva za ogrevanje, možnost pridelave hrane, prilagoditev tudi na možno življenje z električnimi izpadi.
Vmes gori ogenj vojne že vse naokrog nas in se nam že približuje. Ni videti, da bo kaj od obljub Trumpa, ki je menil, da lahko ustavi vojno v Ukrajini kar v 24 urah. Zdaj je že vojna Indija- Pakistan, Izrael napada Gazo, Jemen, Ukrajina in Rusija bijeta vsak dan bolj udarne napade za ceno ubogih ljudi, ki so zmasakrirani na oltarju vojne in njenih dobičkov.
Da bi se vojni bobni zaustavili za dobro vseh nas, to je moja želja in upanje.
Kot šoferka si že leta skušam vcepiti v podzavestni um, če se zgodi kaj na cesti po moji krivdi, ne v paniki zbežat!
Rešiš ne nič, samo še poslabšaš situacijo. Že z moralnega vidika izpadeš bolje, če ne zbežiš in skušaš ponesrečenim pomagati, kljub nepopisni tesnobi, ki te ob takem dogodku preplavlja. Ker razumsko se skušam vživet v kožo ljudi, ki pobegnejo s kraja nesreče.
V tistem šoku in strahu jim enostavno um pobezlja in pritisnejo na plin ter zdrvijo. Ampak zdrvijo v še večjo bedo svojega obstoja, saj jih prej ali slej dobijo, poleg nesreče, ki so jo povzročili, postanejo še ubežniki, ki so si morda zaradi pobega dokončno uničili življenje. Če denimo ponesrečenec zaradi njih ne dobi dovolj hitro pomoči in zaradi tega umre.
Dvojna krivda, dvojna škoda, neizmerno breme do konca življenja. Zatorej pomagajmo, strenirajmo um, da v takih dogodkih pravilno ravnamo, ker bodimo realni, vsakomur se lahko zgodi. Ko se gre za žive ljudi, moramo pomagati, moramo ravnati po kodeksu časti in morale, če smo že nekomu škodovali.
Ljudje včasih pobegnejo tudi, če podrsajo avto na parkirišču drugemu vozilu, kjer je škoda samo na plehu, ni fatalno, ampak spet ni fer zbežat.
Razmere na cestah niso sijajne, sploh poleti je pravi kaos. Motoristi drvijo, kolesarji hitijo, traktorji gučijo, imaš umirjene in prehitre ali drzne voznike. Biti moraš nenehno pozoren in na preži, predvsem pa brez prepovedanih substanc ali nespečnosti, ki tudi vplivajo na presojo na cesti.
Včasih je to nemogoče, sploh za tiste, ki se vozijo vsakodnevno v službe. Če ne drugega, si kdaj neprespan. A še vedno velja pravilo, bodi pozoren, vozi varno, upoštevaj cestna pravila.
Če pa narediš že kaj po smoli ali spletu okoliščin, če pride do karambola, POMAGAJ, NE ZBEŽI!
Tudi če podrsaš avto nekomu, daj podatke, kako bi se sam počutil, če bi se ti kaj takega zgodilo, prideš iz trgovine denimo, pa zagledaš poškodovano vozilo.
Stari rek pravi, nesreča ne počiva, torej če se že zapletemo v to neugodno situacijo, ravnajmo pošteno in pravično. Bo lažje nam in drugim, kajti več vestnih šoferjev kot bo, manj nesreč bo istočasno.
V tem duhu pričakajmo poletne dni veseli in varni tudi na cesti z božjo pomočjo in treznim ravnanjem.
Zažrli so se v vse pore družbe, srečaš jih na vsakem koraku. Prepoznaš jih po odličnem talentu za manipulacijo, hinavskih nasmeških in kamniti gmoti v prsih.Da nekaj ne štima, ugotovijo ljudje šele, ko jim poberejo vse in jih za nagrado v evforiji še potrepljajo po ramenih.
Tako so ljudem goljufi spraznili bančne račune, speljali partnerje in še in še.
Radi se udeležujejo kakšnih verskih služb, a joj prejoj, na oltarju so namesto Bude, Jezuščka ali Krišne le lire, marke, zlato, dolarji in titule. Oni so uspešni, pravijo, pregazijo vse pred sabo in za sabo. Okinčani z materialnimi pridobitvami trdijo, da ne obstaja nič več od tega, kar je vidno z očmi.
To pravijo do trenutka, ko jim materialna narava pokaže zobe in jim demonstrira tole-
ja, bogat si, zato ti pripadata vsaj dva britofa namesto enega, ko pride tvoja ura.Naj se ve, da je odšel veliki človek, dva namesto enega!
In tako gremo po tej poti materialnega obstoja združeno ramo ob rami, tako prevarani kot prevaranti.
Modri lahko vidijo, da pravice na tem svetu ni in jo ne bo, zna biti podkupljena ali slepa. Vemo, da pravica pa vendarle bo nekega dne vzela svoj davek v personifikaciji karme.
In tako padajo države, padajo mladeniči v vojni, propadajo tovarne, se razdirajo družine, prijateljstva... vse razpada in propada pod silo krivic, ki jih na koncu tudi požre čas.
V Vedah, Bhagavad Giti sam stvarnik opisuje naravo, ki prevladuje v današnji družbi:
Prevzeti od samoljubja in namišljenega ugleda se demoni izročajo nenasitnemu poželenju. Tako zaslepljeni so zmeraj zapriseženo vdani nečistim dejanjem in očarani od minljivega.
Menijo, da je glavni cilj življenjskega življenja ugoditi čutom, zato jih do zadnjega dne prevzema neizmerna tesnoba. Ujeti v mrežo sto in tisoč želja so preplavljeni s poželenjem in jezo ter si na nezakonit način pridobivajo denar, da bi z njim zadovoljili svoje čute,
tako razmišlja- tolikšno bogastvo imam danes, načrtujem pa si pridobiti še več. Zdaj imam toliko, v prihodnosti pa se bo moje premoženje še povečalo. On je bil moj sovražnik in sem ga ubil, pokončal pa bom tudi vse ostale sovražnike. Jaz sem uživalec. Popoln sem, močan in srečen. Najbogatejši človek sem in obkrožajo me imenitni sorodniki. Nihče ni tako mogočen in srečen kot jaz. Prirejal bom žrtvovanja, dajal miloščino in bom srečen. Ljudje, ki razmišljajo na tak način, so žrtve nevednosti.
Zbegani zaradi številnih bojazni in ujeti v mrežo iluzije se premočno navežejo na čutno uživanje in zdrsijo v pekel.
Bhagavad Gita
Bojim pa se, da nas bo na koncu nekontroliran pohlep, ki deluje na lokalni in globalni ravni vse požrl. Da nas vodijo v vojno za resurse. Videti je, da gremo in slabega na slabše, a dokler imamo še mir, smo lahko srečni. Upajmo, da tako tudi ostane.
