Svet pretresa nov teroristični napad v Beljaku, ki je samo še korak stran od nas. V Beljaku sem bila neštetokrat, naši zdomci so se radi vračali domov iz tujine z vlakom do velike železniške postaje v Beljaku, kjer smo jih hodili iskat.
Kasneje smo hodili na izlete preko Beljaka. Lepo urejeno mesto, kjer še v sanjah nisi pomislil na kakšno nevarnost. Bal si se edino kakšne nezgode na cesti, to je pa bilo tudi vse, kar je naš um procesiral kot možno nevarnost. Ko bereš, kako je mlad fant, ki so ga versko prepričali, da je treba nevernike eliminirat, sejal smrt z nožem v naši neposredni bližini, skoraj ne moreš tega doumeti in te postane strah.
V mislih sočustvuješ s starši in sorodniki umrlega 14-letnega otroka, skorajda nemogoče se je postavit v njihovo kožo, kakšna jeza, brezup in žalost jih preveva. Kanček upanja v tem divjem priseljevanju tujcev, ki so nepreverjeni pri prehodih čez mejo in potencialna bomba na dveh nogah, daje drugi Sirijec, ki je napadalca zaustavil. Sigurno ima tudi ameriško-evropsko-izraelsko politika svoj velik delež v tej poplavi napadov, ki pretresajo našo lepo Evropo.
Zatiskali smo si oči, ko so napadali Sirijo, Irak, Gazo, Afganistan, več ali manj samo zaradi interesov, pretežno črnega zlata, nafte. Sedaj se val maščevanja in jeze ter versko opranih možganov seli na naše ulice. Ko ti lahko zakoljejo otroka, ko ga pošlješ po kruh.
Asimilacija ne bo uspešna. Med sto normalnih jih bo par procentov možnih napadalcev. Treba bi bilo poostriti nadzor na mejah in tem ljudem dovoliti mirno življenje v njihovih državah. Žal so se tudi v lastnih državah klali in pobijali med seboj z bombnimi napadi in noži. Se pravi religija, ki ji sledijo, bi morala doživeti svoj preporod, da bi pozorno spremljali razne ekstremistične skupine, ki so se po molilnicah in mošejah razpasle po Evropi, ter da bi prevladala zdravo razumska religija, da bi takšne zgodbe postale samo še zgodovina. Ker bodimo realni, jutri bodo takšni napadi v nasprotnem lahko kmalu prišli že v naša mesta.
Preberi celoten članek - Terorizem
Ko pomislim na tega velikega gospoda, žal že pokojnega, me preplavijo pozitivni in občudujoči občutki. Bil je velik gospod, velik politik, pretanjena duša, vrhunski gentleman, eden redkih politikov s srcem, karizmo, nastopom. Ko je kdaj okrcal kakšnega konkurenčnega politika s princem teme, smo se še kislo nasmihali. No, prihodnost je pokazala, da smo res zaplavali v neko moralno, eksistenčno in kulturno temo. Kar njega ni, so mnoge tovarne potonile, zdravstvo je na kroničnih obratih, dostojanstvo ljudi vztrajno pada. Podpira se vojne namesto mir, to me je spomnilo na njegov nasvet, da si hranimo konzerve za 5 let, ker prihajajo težki časi in krize. Kako vizionarsko to zveni danes, čeprav je bil tedaj le tarča posmeha. Janez Drnovšek je bil rojen 1950 leta, umrl je sorazmerno mlad, v 58 letu.
Rak, ki se je zažrl v njegovo telo, je bil žal premočan nasprotnik. Napadel je njegove ledvice in kljub klasičnemu in alternativnemu zdravljenju je premagal njegovo telo in utrnil Janezovo življenjsko nit. V tem obdobju bolezni je bil tudi vegetarijanec, obračal se je po pomoč k duhovnim skupinam, tudi prebiral Bhagavad Gito.
Bil je predsednik LDS-a, kasneje je bil izvoljen za predsednika vlade Republike Slovenije, na tem položaju je bil od leta 1992 do leta 2000. Kot politik in predstavnik Slovenije v svetu nam je bil v veliko čast z vzornim obnašanjem, inteligenco in znanjem tujih jezikov. Drugače je diplomiral iz ekonomije na ljubljanski univerzi. Imel je dva otroka, sina Jašo in kasneje priznano izvenzakonsko hčer Nano Forte.
Kot obrnemo danes, ostaja eden redkih politkov, katerega vrednost raste z leti. Vsak dan bolj se lahko spominjamo, kako je biti Velik človek in Velik državnik. Hvala tudi Janezu, ker nas je opomnil, da moramo imeti srce in dušo tudi za živali. Vsekakor je bil človek, ki je blestel na duhovnem, človeškem in političnem področju. Da bi njegove vrednote prevladale tudi danes v svetu si želim ter nas popeljale v novo ero mirnega, dostojanstvenega in srečnega življenja.
Napisala Sanja (© vse avtorske pravice pridržane)
Mati narava bije vojno proti človeku, ki je žal postal sovražnik matere narave. Samo v sto letih vidimo popolno preobrazbo matere Zemlje. Industrializacija je spremenila podobo planeta. Če so še naši dedki in babice uporabljali za prevoz konje, za orati polja vole, ali pa so hodili peš, je danes vse bistveno drugače.
Mati zemljica je prepletena s cestami, po nebu letajo letala, helikopterji, po morju plujejo ladje, vsepovsod tovarne, železnice, avtoceste.
Vrtajo v gore, da naredijo predore, meče se plastika, strupi, onesnažujejo se reke, jezera, morja...
Do živali in rastlin se obnaša človek uničevalno, brez vesti in srca, to je samo profit, meso, ki se ga pridobi z ubijanjem v klavnicah, grozljive razmere pri reji živali ali težnji po čimveč produktih, kot je zadnja afera na kokošji farmi. Kam si zašel, človek?
Materialna energija in moč matere zemlje presega vse človeške moči. Nje ni mogoče poraziti, nje ni mogoče si podrediti. Moč, ki se sprošča ob potresih, vulkanih, orkanskih vetrovih, poplavah, ta moč presega vsa človeška orožja, celo jedrsko orožje.
Iz prijatelja smo si naredili sovražnika, ki se nas zna otresti kot prah s svoje zelene obleke.
Preberi celoten članek - Narava proti človeštvu
Upam, da ostanem skeptik do smrti, ker potem, ko enkrat sveto veruješ v nekaj, ne nujno bog, si zapreš vsa raziskovalna vrata DVOMA, nisi več radoveden in pustolovski iskalec, ki ga očara novo, nepredvidljivo in nepričakovano, potem "veš" in ti ni potrebno naprej raziskovati. Postanemo nekdo, ki hoče zapluti v varni pristan gotovosti in spustiti sidro, kjer nas nihče ne ogroža s svojimi resnicami, a oropan odisejevskih dogodivščin. In ker imamo eno in edino zveličavno resnico, delujemo izključevalno, enoznačno, poenostavljeno. Tako zadušimo radovednega raziskovalnega duha dvoma v sebi in sami sebi preprečimo, da bi videli stvari še iz drugih perspektiv, obogateno, kompleksno, kakršen dejansko je svet. Tudi bolj ranljivi postanemo, ko verujemo, lažji plen za vodenje s strani ideoloških versko-političnih pastirjev, bolj dojemljivi za manipuliranje in indoktrinacijo, lažje se nas da prepričevalno naščuvat, kako naj sovražimo, prej postanemo nestrpni, sovražni do drugačnih vidikov, celo tekmovalni pri stalni potrebi po dokazovanju edino zveličavne resnice, ki bi jo radi z užitkom potiskali drugim dol po goltancu, samo da so tiho…
Preberi celoten članek - Dvom je za pogumne, slepa vera za šibke