Enkrat sem se spraševala, katera bi bila najboljša pevka vseh časov. V srcu sem dobila odgovor, Mariah Carey v mlajših letih. Njena karizma je bila bleščeča kot avra, razpon njenega glasu neprekosljiv, njena mladostna lepota je bila očarljiva za ves svet. Nanizala je 19 hitov števila ena na Billboard lestvici, njen božični hit All I Want For Cristmas Is You je še dandanes najbolj predvajani božični hit vseh časov.
Kasneje je zaplavala v druge glasbene vode, rap in druge, a ostaja zanimivo dejstvo, da je najlepše pesmi, ki še dandanes pobožajo srce in dušo, ustvarila v zakonu s Tommy-em Mottolo, ki je očitno znal iz nje izvabiti najkrasnejše viže.
S pevkinim bogatim katalogom močnih balad in pop pesmi, ki so bili hiti na lestvicah, je njeno število hip-hop sodelovanj v njenih zrelejših letih tudi impresivno. Ikonična diva izžareva močno strast do hip hopa in širok spekter izvajalcev, s katerimi je sodelovala, to dokazuje.
Mati narava bije vojno proti človeku, ki je žal postal sovražnik matere narave. Samo v sto letih vidimo popolno preobrazbo matere Zemlje. Industrializacija je spremenila podobo planeta. Če so še naši dedki in babice uporabljali za prevoz konje, za orati polja vole, ali pa so hodili peš, je danes vse bistveno drugače.
Mati zemljica je prepletena s cestami, po nebu letajo letala, helikopterji, po morju plujejo ladje, vsepovsod tovarne, železnice, avtoceste.
Vrtajo v gore, da naredijo predore, meče se plastika, strupi, onesnažujejo se reke, jezera, morja...
Do živali in rastlin se obnaša človek uničevalno, brez vesti in srca, to je samo profit, meso, ki se ga pridobi z ubijanjem v klavnicah, grozljive razmere pri reji živali ali težnji po čimveč produktih, kot je zadnja afera na kokošji farmi. Kam si zašel, človek?
Materialna energija in moč matere zemlje presega vse človeške moči. Nje ni mogoče poraziti, nje ni mogoče si podrediti. Moč, ki se sprošča ob potresih, vulkanih, orkanskih vetrovih, poplavah, ta moč presega vsa človeška orožja, celo jedrsko orožje.
Iz prijatelja smo si naredili sovražnika, ki se nas zna otresti kot prah s svoje zelene obleke.
Jahnavi Harrison je bil vzgojena v družini praktikantov Bhakti-yoge v Bhaktivedanta Manorju . Izjavlja, da želi usmeriti svoj ustvarjalni izraz kot glasbenica kot pot do samouresničitve in služenja. Usposobi se tako za indijsko ( karnatska glasba in Bharatanatyam ) kot zahodno glasbo, pa tudi za ples, pisanje in vizualne umetnosti. Leta 2009 je diplomirala iz jezikoslovja in kreativnega pisanja na univerzi Middlesex . [ 3 ] [ 4 ] Od takrat predstavlja in poučuje glasbo manter in meditacijo po vsem svetu.
Harrison je julija 2015 izdala svoj debitantski album, Like a River to the Sea , in je bila predstavljena na dobrodelnem albumu Bhakti Without Borders (2016), nominiranem za grammyja.
Redno se predstavlja v televizijskih medijih, vključno z oddajo BBC Radio 2 "Pause for Thought" in "Something Understood" na BBC Radio 4 .
Soustanovila je "Kirtan London", projekt, katerega namen je narediti glasbo manter dostopno in pomembno širšemu občinstvu prek različnih dogodkov .
1000 bogov, ker je 1000 kultur znotraj katere ima vsaka svojo (mitološko) predstavo boga, ampak vsem je nekaj skupno - vernikovo doživljanje boga se izoblikuje v odnosu, kako je doživljal svoje starše v otroškem obdobju, ker za otroka so starši bogovi. V patriarhalnih (abrahamskih) religijah je najpogosteje to neka (stroga) starševska ali očetovska figura, kar pomeni, da vernika sili v pozicijo poslušnega in pridnega otroka, ki izpolnjujeje strogo "božjo voljo" in dosledno upošteva in izpolnjuje "božjo zakonodajo" po svetih spisih.
Ampak otrok se mora razvijati, zoreti, slej ko prej tudi odrasti ? Če ni "osebnostne evolucije", psihološkega zorenja, ostanemo čustveno na ravni otroka. To je zelo slaba religija, v kolikor od vernika zahteva, da smo kakor otroci,
da je vernik nebogljen, odvisen (od staršev/boga), nesamostojen, kjer le sprejema starševske zapovedi in (verske) resnice,
da vernik ne izoblikuje svojih pogledov in nazorov, je plah in si ne upa podati v neznano, v svet dvomov, temveč vedno rabi odobritev boga (staršev),
da je vernik negotov in rabi stalno spodbudo in potrditve staršev, ki mu daje občutek, da je dovolj dover, da ga bog (starš) prime za rokico in ga vodi,
da vernik ni sposoben izoblikovati kritičnega mišljenja, torej brez pomisleka in dvoma sprejema (verske) "resnice" dane s strani staršev oz. kulture, v kateri je odraščal,
da je vernik zgolj poslušen in ubogljiv, sprejemajoč, ker hoče zadovoljiti čustveno neubrane, (pre)zahtevne starše (boga).
Vernik oziroma še posebej, ko je bil otrok, doživlja boga, kakor svoje starše. Če je imel vernik v otroštvu dober odnos s starši, funkcionalne in ljubeznive starše, ki so bili uglašeni na njegove čustvene potrebe in s katerimi se je dobro ujel, razumel, bo takšen tudi njegov bog - dober, odpuščajoč, ljubeč, čustveno naklonjen, tolažilen, vzpodbujajoč, pozitiven, razumevajoč in prizanesljiv ob možnih napakah. Torej kdor je imel dobrega boga (starše), ima praviloma dobro popotnico za življenje in kot odrasel "trdnejšo osebnostno strukturo" ali psihološko stabilnost, je bolj zadovoljen, zaupa vase, v ljudi, v svoje sposobnosti, ker je tega dobrega "starševskega boga" tudi ponotranjil in izgradil dobro samopodobo.
Kaj pa v nasprotnem primeru, ko so starši (oba) odpovedali, spodleteli pri svoji nalogi, bili morda celo slabi, kruti, zlorabljajoči?
