Svet pretresa nov teroristični napad v Beljaku, ki je samo še korak stran od nas. V Beljaku sem bila neštetokrat, naši zdomci so se radi vračali domov iz tujine z vlakom do velike železniške postaje v Beljaku, kjer smo jih hodili iskat.
Kasneje smo hodili na izlete preko Beljaka. Lepo urejeno mesto, kjer še v sanjah nisi pomislil na kakšno nevarnost. Bal si se edino kakšne nezgode na cesti, to je pa bilo tudi vse, kar je naš um procesiral kot možno nevarnost. Ko bereš, kako je mlad fant, ki so ga versko prepričali, da je treba nevernike eliminirat, sejal smrt z nožem v naši neposredni bližini, skoraj ne moreš tega doumeti in te postane strah.
V mislih sočustvuješ s starši in sorodniki umrlega 14-letnega otroka, skorajda nemogoče se je postavit v njihovo kožo, kakšna jeza, brezup in žalost jih preveva. Kanček upanja v tem divjem priseljevanju tujcev, ki so nepreverjeni pri prehodih čez mejo in potencialna bomba na dveh nogah, daje drugi Sirijec, ki je napadalca zaustavil. Sigurno ima tudi ameriško-evropsko-izraelsko politika svoj velik delež v tej poplavi napadov, ki pretresajo našo lepo Evropo.
Zatiskali smo si oči, ko so napadali Sirijo, Irak, Gazo, Afganistan, več ali manj samo zaradi interesov, pretežno črnega zlata, nafte. Sedaj se val maščevanja in jeze ter versko opranih možganov seli na naše ulice. Ko ti lahko zakoljejo otroka, ko ga pošlješ po kruh.
Asimilacija ne bo uspešna. Med sto normalnih jih bo par procentov možnih napadalcev. Treba bi bilo poostriti nadzor na mejah in tem ljudem dovoliti mirno življenje v njihovih državah. Žal so se tudi v lastnih državah klali in pobijali med seboj z bombnimi napadi in noži. Se pravi religija, ki ji sledijo, bi morala doživeti svoj preporod, da bi pozorno spremljali razne ekstremistične skupine, ki so se po molilnicah in mošejah razpasle po Evropi, ter da bi prevladala zdravo razumska religija, da bi takšne zgodbe postale samo še zgodovina. Ker bodimo realni, jutri bodo takšni napadi v nasprotnem lahko kmalu prišli že v naša mesta.
V otroštvu, ko smo bili še osnovnošolci, smo si vsi silno želeli videti film Modra Laguna s prelepo Brooke Shields v glavni vlogi. Takrat je bila Brooke še rosno mlada, njena lepota je žarela kot sonce, videti je bila popolno lepo dekle s prelepimi potezami obraza in slapom čudovitih las. Za takratne čase je bil film pohujšljiv, ko je prišel v domači kino, sva se s prijateljico najbolj bali, da ne bova smeli iti na ogled filma. Velikodušni očetje so nama dovolili in s tem se nama je izpolnila največja želja, gledati romantični film z zanimivim scenarijem, lepo ljubezensko zgodbo s fantom in dekletom, ki sta kot brodolomca obtičala na osamljenem otoku. Brooke je bila sicer videti v vlogi s soigralcem vred precej lesena, a to nas ni motilo, samo da smo si lahko ogledali film.
Brooke je zaslovela kot fotomodel, še najbolj pa v škandaloznem filmu 'Lepa Punčka', kjer je igrala hčerko prostitutke v bordelu, ki so jo prodali na dražbi veliko starejšemu gospodu, fotografu. Njena dominantna mati je vodila vso kariero lepe punčke Brooke, kasneje so jo obsojali, da je sploh dovolila mladoletni hčerki igrati takšno vlogo, ampak danes že pokojna mati, Teri, je v želji po slavi in denarju šla preko vseh moralnih pomislekov.
Brooke kot igralka ni najbolj briljirala, bolj se je proslavila z lepoto v mladih letih, ki pa je žal dandanes samo še bled sijaj, saj se je igralka hitro postarala in pred 60. letom starosti kljub urejenosti skorajda ni več sledu o božanski lepoti, ki jo je krasila v mladih letih. Temu bi lahko rekli, Bog je dal, Bog je vzel. Poročena je bila s tenisačem Agassijem, kasneje pa je po ločitvi našla svoj mir v stabilnem zakonu z možem Chrisom, s katerim sta starša dvema dekletoma. Vsekakor je Brooke pustila svoj pečat v ameriški filmski industriji, saj je s svojo lepoto v ranih filmih še danes prepoznana kot ena najbolj atraktivnih igralk vseh časov.
Na slovenski Emi za letošnjo Evrovizijo v Švici je slavil Klemen Slakonja, znani slovenski voditelj, imitator in pevec. V superfinalu se je pomeril z July Jones in uspel mu je veliki met, zmaga. Kar je toliko bolj dragoceno, saj sploh ni pevec, bolj je uspeval v drugih medijskih vodah. Pesem je čustveno obarvana, saj je posvečena ženini borbi z boleznijo, ki jo je na srečo premagala. V tej težki katarzi je Klemen izoblikoval poduhovljene misli, ki nas opominjajo na neizbežni konec vsakega bitja in vse je rezultiralo v lepi ganljivi baladi, 'Koliko časa nama je še ostalo'?
Zapel je pesem v angleškem jeziku, 'How much time do we have left'- med scenskim nastopom je izstopal insert, ko je na glavo obrnjen viseč v zraku pel pesem, kar sigurno ni bilo enostavno. Klemen se mi je zapisal v spomin s fenomenalno parodijo o Putinu, ki dandanes zveni skorajda preroško, saj se takrat še nobenemu ni sanjalo o napadu na Ukrajino in Putinovih imperialnih težnjah. Danes ima pesem Putin Putout že 57 milijonov ogledov, poslušati sedaj to pesem pa je mnogo bolj pomenljivo kot pred 8 leti.
Včerajšnjo Emo je vodila Raiven s sovoditeljem, Raiven nas je lani zastopala na Evroviziji in razveselila nas je z uvrstitvijo v finale, kot že leto prej Joker Out.
Vsekakor Klemnu privoščimo vse najboljše na evrovizijskem odru, ni dvoma, da bo nalogo izpeljal kot popolni profesionalec s premnogimi izkušnjami, istočasno pa mu želim vse najboljše tudi na družinski platformi, da bi še dolga desetletja užival družinsko srečo s svojo ljubljeno ženo Mojco, da bodo grenke misli, koliko časa nama še ostaja, samo še bled spomin v ekspanziji sreče, zdravja in osebnega zadovoljstva.
